Huberto Široka se je rodil v Zagrebu, del osnovne šole naredil v Parizu in del na Bledu, a njegova zgodba se je začela razpletati v osemdesetih letih v Ljubljani. Svojo identiteto je iskal v filmu, poeziji, plesu, fotografiji in kiparstvu, a so ga vsa iskanja na koncu pripeljala nazaj h koreninam. Njegova družina se je z izdelovanjem nakita ukvarjala že tri rodove. Sam pravi: »Moja svoboda in resnica, pred katero sem poskušal ubežati, se je skrivala pred domačim pragom!«
Podal se je v iskanje znanja in razumevanja nakita tudi zunaj delavnice staršev in se je več let izpopolnjeval pri različnih mojstrih, kot sta Stane Dremelj in Cristoph Steidl Porenta. Spoznaval je svet izumirajoče obrti in odkrival nova obzorja. Pridobil je diplomo zlatarja in tako temeljito pripravljen odprl svojo delavnico na Bledu, kjer je opaziti prepletanje številnih svetov izdelovanja nakita, srebrokovaštva, medaljerstva in sanj. Huberto Široka pri svojem delu ves čas ohranja intenzivno pozornost do sveta, do novih poti, novih metod in zvijač v želji po napredku in izboljšavah. Nakitu poskuša povrniti njegov osnovni namen, kar mu uspeva s prepletom odličnega obrtnega srebrokovaškega znanja in ustvarjalnega potenciala, ki črpa iz vseh dob človeštva.
Nakit, ki odseva umetnikov pogled na svet
Številna priznanja, kot so nagrade in razstave doma in v tujini, razume dvoplastno – kot potrditev za svoje delo in navdih za nova spoznanja o nakitu. Pravkar je prejel tudi nagrado Društva oblikovalcev Slovenije za oblikovalski presežek leta 2016. Njegovo oblikovanje poskuša s sodobno govorico nakitu povrniti njegovo osnovno vlogo. Z nakitom uporabniku in gledalcu sporoča, da tu ne gre več zgolj za obliko, temveč za sredstvo; ne gre več za izdelovalca, ampak za pripovedovalca: »Pripovedujem o tem, kar čutim. Iz izdelovalca se spremenim v pripovedovalca. Nakit je včasih ščitil človeka pred njim samim in pred zunanjim svetom, bil je sredstvo, in ne forma.«
Zgolj forma, na katero se danes nakit in pogled nanj vedno bolj krčita, za Široko ni dovolj. Njegov nakit je oblikovan polno in hkrati prefinjeno, masivno in obenem elegantno, močno in hkrati nežno. Med njegovimi deli prav nakit najbolj odseva avtorjev pogled na svet: »Ko krasim človeka, krasim prostor; ko krasim prostor, krasim človeka.«
