– Predsednik Trump tukaj, se bo slišalo na drugi strani. Kako vam lahko pomagam?
– Pravzaprav ne potrebujem vas, ampak vašo ženo, bo odgovoril Pahor.
Tako sem se pred devetimi meseci, letos spomladi – ko je bila predsedniška volilna kampanja v Združenih državah že v polnem teku, a še ni dosegla vrhunca, Donald Trump v Beli hiši pa samo priljubljena zafrkancija neduhovitih levičarskih kolumnistov – zafrkaval s teoretično možnostjo, da bi naduti ekscentrični bogataš iz zlatega penthousa na newyorški Peti aveniji na koncu zares postal ameriški predsednik; prva dama pa tista slovenska manekenka iz objektiva Staneta Jerka, legende slovenske modne fotografije, ki je sredi osemdesetih – v zlati dobi slovenske modne scene – fotografiral lepo temnolaso srednješolko Melanijo Knavs iz štajerske Sevnice, kakor tudi tistega zagorelega in samozavestnega mladeniča iz Šempetra pri Gorici, ki je kot model financiral svoje šolanje na Fakulteti za sociologijo, politične vede in novinarstvo, trideset let pozneje pa postal predsednik Republike Slovenije.
»Nič ne bodo Hrvatom pomagali senatorji hrvaškega rodu, ko bo Pahor za reševanje sporov s Hrvaško lahko direktno poklical svojo kolegico v Beli hiši,« sem se takrat brezskrbno zafrkaval in si predstavljal prizor, ko predsednik Pahor kliče v Belo hišo in zahteva prvo damo:
– Melanija! bo slišal Pahor, kako kliče glas na drugi strani. Spet te potrebuje tisti kolega maneken iz Slovenije!
Star sem dvainpetdeset let, skoraj trideset sem jih porabil v novinarstvu in satiri, pa vendar sem – s svojo pametjo in izkušnjami – pozabil na dve stvari.
Najprej, nikoli se ne zafrkavaj s tipi, kot je Donald Trump: danes ni več nepredstavljivih situacij in nepredstavljivih ljudi in tisto, kar je še spomladi nepredstavljiva apokaliptična distopija iz mračne domišljije depresivnih vizionarjev, lahko že pozimi postane druga, tretja novica v televizijskem dnevniku. Ko se je Matt Groening v tisti znameniti epizodi Simpsonovih iz leta 2000 – pred šestnajstimi leti! – zafrkaval z estradizacijo in banalizacijo ameriške politike, je kot najbolj bizarnega možnega predsednika ZDA, ki si ga je mogoče zamisliti samo v risanki Simpsonovi, seveda izbral neznosnega gizdalina Donalda Trumpa. Če je Theodor Adorno nekoč napisal, da je po Auschwitzu nemogoče pisati poezijo, je po Donaldu Trumpu v Beli hiši, bogme, nemogoče pisati satiro.
Druga stvar, na katero sem takrat lahkomiselno pozabil, je: nikoli se ne zafrkavaj s Slovenkami. Še več – »Ameriški predsednik, to je znano, je najmočnejši in najvplivnejši človek na zemeljski krogli, a v hiši, pa čeprav je ta bela, se ve, kdo je gospodar. Pri tem pa vsi vemo, kakšne so Slovenke. Z njimi ni šale,« sem zapisal tedaj, vseeno pa sem se vztrajno šalil iz slovenske manekenke Melanije Knavs, poročene Trump.
Nadaljevanje zgodbe poznate. Ni minilo devet mesecev od mojega neumnega zafrkavanja s slovenskim predsednikom Slovenije in slovensko prvo damo ZDA, ko je urad predsednika Republike Slovenije v sporočilu za javnost povedal, da se je gospod Pahor po telefonu pogovarjal z novo izvoljenim ameriškim predsednikom Trumpom in izkoristil priložnost, da se je pogovoril tudi s prvo damo ter ji posredoval pozdrave in najboljše želje svoje žene Tanje in vsega slovenskega naroda.
To, o čem sta se pogovarjala Borut Pahor in Melanija Trump – in o čem se bosta pogovarjala v prihodnosti – za Hrvate tako ni več zafrkancija. Ugledni hrvaški politični analitik Žarko Puhovski, znan po tem, da je pravočasno predvidel tako brexit kot Trumpov prihod v Belo hišo, je že dan po ameriških volitvah prestrašil Hrvate s predvidevanjem, da bo Hrvaška zaradi Melanije Trump izgubila Piranski zaliv. In kot se je predsednik Donald Trump iz Simpsonovih preselil na CNN, tako se z realnim vplivom slovenske neveste v Beli hiši na Hrvaškem ne ukvarjajo več neduhoviti kolumnisti in napol talentirani satiriki, ampak politični analitiki, geostrateški strokovnjaki in obveščevalne službe.
Ali se potemtakem Hrvati smejo – se smem jaz – še zafrkavati z Melanijo Trump, se lahko brezbrižno zafrkavamo, da Borut Pahor po telefonu kliče Donalda Trumpa in prosi za gospo ženo, da bi poklepetala o mednarodni arbitraži o Piranskem zalivu ali o jedrski elektrarni Krško ali Ljubljanski banki ali Trdinovem vrhu ali medžimurski gibanici, varaždinskem zelju in dalmatinskem pršutu? Kaj, ali mislite, da se manekeni in fotomodeli ne pogovarjajo o gibanicah in pršutu? Mislite, da se ne pogovarjajo o pomorskem pravu in meddržavni razmejitvi?
Sicer pa ste na instagramu vsi videli tisto fotografijo Boruta Pahorja na uradnem obisku v Egiptu, izkušenega in samozavestnega manekena, v klasicistični melanholiji naslonjenega na ograjo marmornega stopnišča neke kolonialne kairske palače: ali se vam ta človek zdi kot nekdo, ki se pogovarja s svetovnimi voditelji ali z njihovimi ženami?
– Halo, dober dan, gospa Trump pri telefonu, se bo, kot je treba, že naslednji dan predstavila Melanija. S kom govorim?
– Tanja Pečar tukaj, se bo na drugi strani slišal ženski glas. Kako vam lahko pomagam?
– Pravzaprav, bo odgovorila Melanija, ne potrebujem vas, ampak prvo damo.
