Kralj Artur in njegovi vitezi okrogle mize, ki naj bi v 5. in 6. stoletju ubranili britansko zemljo pred vpadi germanskih plemen, so z legendami, ki so se spletale okrog njih, od nekdaj navdihovali literarna in druga dela. Ta so se najbolj razcvetela v srednjem veku in nato doživela novo renesanso v 19. stoletju, danes, v 21. stoletju, pa fascinacija s tako rekoč utopičnim vodenjem družbe, kakršno naj bi prakticiral Arthur, ni nič manjša kot v preteklosti. O njem pišejo knjige, gledališka dela, snemajo televizijske serije, filme, tem, ki jih lahko obdelujejo, pa je zaradi številnih mitov in legend, povezanih s tem britanskim voditeljem, malo morje, od vojne do romantike.
Arturjev življenjepis je predvsem skupek folklore in fikcije, ne pa zgodovinskih dejstev, tako da je vprašanje, kaj od vsega, kar smo videli in prebrali, je sploh resnično, je pa brez dvoma privlačno.
Ep o vitezih, čarovnikih in utopiji
Kralj Artur, njegova žena Guinevere, čarovnik Merlin, meč Excalibur, otok Avalon, sveti gral, Lancelot in drugi vitezi okrogle mize so dobili svoje zgodbe, začetke in konce, ena od njih pa je ta teden zaživela tudi na odru ljubljanskega SNG Drama. Merlin ali Pusta dežela, gledališko delo zdaj že 90-letnega nemškega dramatika Tankreda Dorsta, ki ga je napisal leta 1981, prizorišču primerno ni samo zbirka likov in prigod iz legend o kralju Arturju in vitezih okrogle mize, ampak sporoča še marsikaj drugega. Dorst, sin tovarnarja, je v svoji dramski epopeji, ki obsega skoraj 400 strani, namreč raziskoval predvsem razkorak med idealističnim snovanjem novega sveta in realnim razmerjem moči ter za revolucionarje pogubnim razvojem dogodkov.
Merlina ali Pusto deželo je režiral Aleksandar Popovski, ki je predstavo, v kateri glavne moške like igrajo ženske, razdelil na tri dele. Prvi govori o vzpostavljanju okrogle mize, ki temelji na načelu enakosti, drugi spremlja začetek krhanja ideje o viteštvu in enakosti, tretji pa z Arturjevo izgubo prestola predstavlja zlom te ureditve, medtem ko pod površjem vseh treh tli vprašanje, ali je svet enakosti brez konfliktov in vojn sploh mogoč in kaj sploh je demokracija. Ali kot je dejala dramaturginja predstave Darja Dominkuš: »Na demokratičnih volitvah zmaguje vse več patoloških narcisov, vse več izvoljenih voditeljev ironično spominja na tiste iz pravljic o hudobnih samodržcih, ki imajo v svoji službi zmaje. Demokracije ne znamo več niti definirati.«
»Delimo se na napredne in konservativne, na patriote in izdajalce, na vernike in ateiste, na nekdanje partizane in zdajšnje fašiste, po vseh mogočih kriterijih se delimo na dvoje. Delijo nas referendumi o vseh mogočih vprašanjih. Vsaka stran se je pripravljena boriti za svojo verzijo resnice do konca. Rešitve ni. Razen če bi se danes pojavil kakšen Lancelot ali Merlin ali kdor koli, ki bi s čarobno močjo rešil konflikt, v katerem smo se znašli. Merlin je ep o vitezih in čarovnikih in o utopiji,« pa pravi Popovski, ki se mu v današnjem času, ko poskušamo redefinirati pojma demokracija in liberalni kapitalizem ter najti najboljšo povezavo med njima, zdijo zanimive rešitve, ki vključujejo magijo: »Zanimivo se zdi poklicati na pomoč viteze in čarovnike, ki naj branijo dobro.«
