Takole bi morda o početju »enega največjih fotografov vseh časov«, ljubitelja »brezčasne lepote in harmonije« Davida Hamiltona pisali danes – če bi sodišča opravila svoje delo ter preverila obtožujoče izpovedi njegovih žrtev. »Nikoli nisem nikomur povedala; ko mi je delal tisto, sem okamnela,« je zapisala ena od njih, potem ko se je po desetletjih tako značilnega molka zaradi ponotranjenega sramu in strahu pred nedotakljivo avtoriteto odločila, da molk prekine na sodišču. A Hamilton je pred dnevi umrl, v čudnih okoliščinah. Ostaja nam vprašanje je, ali je z njim umrl tudi čas, ko je bilo v imenu cilja, v tem primeru umetnosti, z blagoslovom prezaupljivih ali slave lačnih staršev, dovoljeno zlorabljati otroke.
Takole na prvo žogo, bi rekli, da ja. Ko gre za odnos do otrok, se je čas v resnici korenito spremenil. Konvencije o otrokovih pravicah, ki jasno prepoveduje vsakršno izkoriščanje otrok, ni ratificiralo samo še nekaj čudaških držav, Amerika med njimi. Na podlagi tega dokumenta, ki je začel veljati leta 1990, se oblikujejo in standardizirajo politike, ki zagotavljajo celovito družbeno skrb za otroke. Vsaj tam, kjer ne divjajo vojne. V Evropi je danes samoumevno, da noben otrok ne sme biti lačen, zdravstveno neoskrbljen, socialno izoliran ali brez možnosti, da se izobražuje. Tudi spolna zloraba ni več tabu. O njej se govori, število prijav narašča…
A ta napredek v civiliziranosti odnosa do otrok je po svoje tudi nevaren. Zazrti v načela ne vidimo realne slike. Medijske zgodbe o zlorabljenih, trpečih otrocih dojemamo kot ekscese, izjeme torej, ki potrjujejo pravilo. Na splošno namreč verjamemo, da premoremo zakone in institucije, ki skrbijo, da so pravice otrok ustrezno varovane. Kako si torej razložiti, da so lani na zaprtih psihiatričnih oddelkih za odrasle sprejeli, privezali na posteljo in naphali s pomirjevali okoli sto otrok s hudimi vedenjskimi, čustvenimi in drugimi težavami? Ker zanje v bogati Sloveniji ni ne ustreznih institucij, ne dovolj pedopsihiatrov in kliničnih psihologov, ne vladnega koncepta za oblikovanje mreže javnih služb za duševno zdravje otrok in mladostnikov.
Ena od kliničnih psihologinj na Obali je potožila, da lahko starše, ki pridejo k njej po pomoč zaradi težav otroka, naroči čez kakšno leto. Čez kakšno leto! Ko se torej (samo)agresivni desetletnik neke pomladi v hudih stiskah začne rezati – samopoškodovalnega vedenja pri otrocih včasih sploh niso poznali – ga v pristojni javni službi naročijo jeseni prihodnje leto. Starši imajo tako na voljo dve »rešitvi« – alkohol in obliž. Vse drugo je kajpak le slepilo pomoči, kajti ta je lahko takojšnja ali pa je ni.
»Slovenija za ranljive skupine otrok ne skrbi, lahko nas je sram,« frustrirana zaradi vedno znova pozabljenih vladnih obljub vztrajno opozarja ravnateljica Vzgojnega doma Planina Leonida Zalokar. Ki mora zato delati čudeže. Ker za prizadete otroke ni na voljo zgodnje obravnave, pridejo v (njen) dom stari 16 ali 17 let, ko imajo že hude, težko popravljive težave. Ampak mi smo do otrok humana in čuteča družba: odložimo jih na čisto in toplo…
V slepo ulico lahko vodi tudi splošno veselje nad izvrstnimi rezultati slovenskih šolarjev v mednarodnih raziskavah znanja TIMSS in PISA. Res je krasno, da pri nas 85 odstotkov 15-letnikov dosega drugo, temeljno raven bralne pismenosti, kar je za pet odstotkov bolje od povprečja OECD. Toda to pomeni, da vsak šesti šolar ni usposobljen za življenje v postindustrijski dobi. Tak posameznik se namreč težko prebije čez vozni red, ne razume bančnega obrazca in obupa že pri preprostem časopisnem članku. In za to ne gre kriviti učiteljev. Ključni razlog so družinske in ekonomske razmere, v katerih ti otroci živijo.
Kako naj napreduje otrok iz vasi Bogu za hrbtom, kjer je prometni znak na cesti edino sporočilo, ki ga lahko »prebere« zunaj šole, kot pravi ena od raziskovalk na Pedagoškem inštitutu. Kako naj bo uspešen in psihično zdrav ob nezaposleni mami, ki preleži dan z gajbo pira, in nasilnem očetu. To so ključni vzroki za neuspehe in stiske otrok. Ne bi se smeli delati, da jih ne poznamo ali da ne moremo nič storiti. Le (politično) voljo potrebujemo.
Pred dnevi je o uspešnem programu pomoči otrokom s hudimi učnimi težavami iz socialno deprivilegiranih okolij poročal NY Times. V Baltimoru so se odločili pomagati kategoriji otrok, med katerimi jih v povprečju samo šest odstotkov konča srednjo šolo. Program Thread temelji na ideji, da otrok potrebuje eno ali več zaupanja vrednih oseb, na katere se lahko opre vsak dan. Vsakemu dijaku so zato za deset let dodelili pet prostovoljcev. Eden prisede ob domačih nalogah, drugi ga odpelje v šolo, tretji ga gre iskat k judu… Program deluje. Delež dijakov, ki so dokončali srednjo šolo, se je povzpel na 73 odstotkov. Odnosi med ljudmi so temelj sprememb, so ob tem zapisali v NY Timesu.
