Že ko so v Dnevniku konec oktobra zagledale fotografijo lepe mamice iz Somalije z njeno nekaj dni staro dojenčico v rokah, so se povsem raznežile. Ko so malo bitjece videle v živo, pa so se ženske, ki spretno vihtijo kvačke in pletilke, stopile kot sladoled na vroč poletni dan. Dneve in dneve so ju imele v mislih, medtem ko so kvačkale kvadrate za odejo, ki bo punčko grela v mrzlih zimskih dneh. V njej so poleg niti prepletle še dobre misli za mamico, ki se je pred dobrim mesecem dni znašla na Ratečah, in deklico, ki jo je kmalu za tem povila v jeseniški porodnišnici, minuli teden pa so jima darilo dobrodošlice končno predale.
Za Slovenijo, kot so sprva poimenovali novorojenko v porodnišnici, nato pa ji je mati nadela ime Sabrin, so usklajeno združile moči pletilje iz različnih koncev. Del so prispevale Jeseničanke, ki sodelujejo v zanimivem projektu Razkrite roke, gospa Mirja je svoje kvadrate poslala iz Ajdovščine, najbolj zavzeto pa so kvačkale v domžalsko-vrhniški prijateljski skupini KvaKvačkaš. »Pobudo sem tokrat dala jaz prek facebooka, potem ko sem v Dnevniku prebrala članek o mali Sabrin in njeni mamici,« pove Martina Kališek, ki je skupaj s sestro Darjo Kališek gonilna sila skupine.
Začelo se je z lepo gesto
To pa niti ni prva odeja dobrodošlice, ki jo je skvačkala domžalsko-vrhniška naveza. Veliko pisano odejo so s svojimi rokami ustvarile že lansko jesen v času množičnega prihoda pribežnikov v Slovenijo. »Najprej smo kvačkale vzorčke, prtičke, čipke, igrače, torbe, kape in druge uporabne stvari zase in za prijateljice. Ko smo v medijih gledale fotografije ubogih ljudi na begu od vojnih grozot v pričakovanju boljšega, lepšega sveta, pa smo želele nekako pomagati,« pripoveduje Kališkova. Sprva niti niso vedele, komu bodo podarile odejo, nato pa se je 20. januarja rodil mali Adel, in ko je bil star približno tri tedne, sta sestri nesli odejico sirskemu paru v ljubljanski azilni dom. Ni pa se jima takrat niti sanjalo, da se bo iz te lepe geste rodilo še zelo veliko.
Poleg tega, da je mamico Carol to dejanje tako ganilo, da so ostale v stiku, so ravno v tem obdobju spoznale tri nevladnice iz Škofje Loke, ki so organizirale delavnico pletenja šalov in kap za begunce. Nina Arnuš, Anka Pintar in Urška Križnar so v okviru svoje zadruge Breja preja že utečeno v domačem kraju prirejale družabna skupinska pletenja, tako imenovale štrikeraje. Prepričane o povezovalni moči pletenja pa so nato videle potencial, da ta srečanja prenesejo tudi v azilni dom. Skupaj s KvaKvačkaš jim je to uspelo in že vse od začetka leta tako vsako sredo pridejo med prijazne obraze begunk in njihovih otrok. Poleti so kvačkale zunaj, jeseni pa so s svojimi izdelki popestrile eno izmed sob za druženje.
Dobro sprejete v pisani družbi
»Čeprav ne govorimo istega jezika, smo iz različnih kultur, različnih starosti in okusov, nas povezuje delo z rokami,« opiše Nina Arnuš, ki redno vsako sredo zbere zainteresirane pletilje prostovoljke. Krog se počasi širi, vendar pa na drugi strani Martina prizna, da so odzivi ljudi na njihovo delo različni. Nekateri, ki ne znajo kvačkati ali plesti, skušajo pomagati na svoj način, večinoma pa se ne izpostavlja več, saj jo preveč prizadenejo »komentarji, ki izvirajo iz nepoznavanja, omejenosti, ozkosrčnosti in ignorance«.
Ne glede na to, pravijo, da je vredno, saj je pomembno le, da so jih ženske dobro sprejele. Vedno prekratka sredina druženja minejo v smehu, predvsem na račun jezikovnih preprek in kulturnih razlik. Upajo, da bodo kmalu iz sobe zvabile tudi mlado somalijsko mamico, ostalo pa jim je tudi še precej kvadratov za že peto odejo. Fantek bo kmalu prijokal na svet, zato bodo spet zavihtele kvačke. »Lahko rečem, da naju z Darjo prostovoljstvo v azilnem domu bogati in izpolnjuje. Odkar je najino kvačkanje usmerjeno v prostovoljstvo in dobrodelnost, sva spoznali veliko pozitivnih ljudi, se veliko naučili tudi o sebi in imeli priložnost o marsičem razmisliti,« sklene Kališkova.
