Saj ste gledali tisti film, ki o tem skoraj vse pove. Nürmberški proces. Tudi tam so poskušali soditi sodnikom, tako kot nekateri danes meni. Tisti naivnež, Spencer Tracy, sicer moj rojak, je mislil, da bo z obsodbo nemških sodnikov, ki so le sodili po zakonu, pripomogel k miru in pravičnemu svetu. Dobro, zakon je bil pač slab. A Spencerju je kolega v senatu jasno povedal, da so ti ljudje, nemški sodniki, delali v najboljšem interesu svoje domovine. In takim ne moreš soditi v sodni dvorani. Lahko jim sodi le zgodovina. Iz potrebne časovne oddaljenosti. A tega razumnega človeka so preglasovali in senat je vsem štirim sodnikom izrekel dosmrtni zapor. Pa je bilo popolnoma resnično, kar so nekateri razumnejši od naših takratnih sodnikov napovedovali. Nobeden od obsojenih ni bil v zaporu več kot nekaj let. Tudi tožilcu so razumno svetovali, naj ne pritiska preveč na Nemce. Potrebovali smo jih. Če gre Nemčija, gre Evropa. Še dobro, da jih nismo pustili na cedilu.
In potem ta francoska novinarka. Le kdo jo je pripeljal na sodišče? Domišlja si, da posvečeni prostor sodišča lahko prepušča javnosti. Da najbolj zaupne pogovore, s katerimi se rešuje svetovni mir in ohranjajo naši temeljni interesi, izdaja neukemu ljudstvu, ki bo v imenu nekakšne demokracije poskušalo obračunati z nami. Navadne tolpe nevednežev! A jih vselej spodbujajo taki posamezniki. V tem primeru celo ženska, Florence Hartmann. Tako kot smo po drugi vojni potrebovali Nemčijo, je v našem interesu, da ohranimo Srbijo. Ohranimo pa jo lahko le tako, da ohranimo tudi Hrvaško. Ta interes se mora jasno odražati v sodbah, ki jih izrekamo. In doslej nam je večinoma uspevalo.
Le popolni bebci, ki besedičijo o pravičnosti in zakonitosti, mislijo, da mir lahko dosežeš s pravičnostjo. Nikoli, poudarjam, nikoli ne moreš miru doseči s pravičnostjo. Dosežeš ga le z močjo in na enak način tudi vzdržuješ. To so vedeli že stari Rimljani. Si vis pacem, para bellum. Če hočeš mir, se moraš vselej pripravljati na vojno. Ne moreš biti sodnik, če tega ne razumeš.
Kam bi prišli, če bi vsi zahtevali od nas pravičnost, mi pa bi to dosledno izpolnjevali? Kaos in anarhija. Kaj vse bi prišlo na misel tistim v Južni Ameriki! V njihovem najboljšem interesu, ki ga sami niso bili sposobni prepoznati, smo Američani vzpostavili demokratične režime. In krepko smo garali za ta cilj. Resda je bilo treba začeti s trdo roko, a so se sčasoma navadili in življenje je normalno steklo v mnogostransko zadovoljstvo. No, vselej se najde kdo, ki bi rad porušil to skladnost. Zato so tudi preganjali Pinocheta. A ko so se ga lotili, je bilo že prepozno. Svet tam doli je bil takrat že urejen.
Kaj bi bilo z Balkanom, če sodišče ne bi postopalo razumno. Začele bi tleti nove vojne in ko bi se razplamtele, nihče od nas ne bi vedel, kako bi lahko na ponovnih pogoriščih razdelili svoje interese.
Le kako naj ta preprosta ženska, navadna novinarka, ki ji je usoda za kratek hip namenila bližino posvečenega kraja, razume, v čigavih rokah je usoda sveta. Vsaj to bi lahko vedela, da ne v rokah tistih, ki blebetajo o pravičnosti in zakonitosti takrat, ko gre za pomembnejše stvari. Tako pa je skorajda ogrozila naše poslanstvo. Če smo pri Vojislavu Šešlju videli, da ga ne moremo obsoditi zaradi sovražnega govora, je pri njej o tem odpadel vsak dvom. Le kdo ne bi znal pretehtati razlike v interesih v njegovem in v njenem primeru. In potem meni, sodniku, očitajo osebno maščevanje tej nepomembni ženski, Florence Hartmann. Nevedneži. Meni ni storila ničesar. Jaz sem le branil integriteto sodišča, ki mora zdržati podobne napade in ohranjati kontinuiteto sodne prakse. Vse to so vzvišena načela, ki jih času in razmeram nedorasli posamezniki ne bodo nikoli razumeli. Zato je bilo treba to osebo vsaj za zgled resnosti ustanove, ki jo vodim, za nekaj časa umiriti. In naj mi nihče ne reče, da je pet dni mirnega bivanja v popolnem udobju kazen.
Pa še nekaj za pouk na koncu. Vidim, da se je slovenska vlada menda odločila, da bo zavarovala domovino pred tujci. Zakon sicer ni v skladu ne z domačo ustavo ne z mednarodnimi konvencijami, a je vendarle v najboljšem interesu Slovenije. Ne skrbite. Sodila vam bo le zgodovina. Če pogledam še vašo cerkev, vam je Bog že odpustil. Amen.
