Bili so časi, dnevi radia, bi jim lahko rekli, ko mimo glasbe Jean-Michela Jarra nisi mogel, tudi če bi hotel. Izvlečki iz albumov Equinoxe in Oxygene so bili stalna podlaga različnih pogovornih oddaj ali oglasnih sporočil. Na ta način so se nezavedno vtisnili v naš spomin in tam ostali, četudi so se pozneje porazgubili v različnih žanrskih opredelitvah, nadomestili pa so jih drugi ambientalni skladatelji, med njimi tudi Miha Kralj. Dokler Jarre naših ušes in predvsem oči leta 1987 ni znova navdušil s koncertnim albumom En Concert Houston/Lyon. V torek bo v Ljubljani predstavil najnovejši album Electronica 2, tik pred izidom pa je tudi jubilejna realizacija albuma Oxygene 3.
O Jean-Michelu Jarru se krešejo različna mnenja, od popolnega zavračanja njegovega početja do naslavljanja z genialcem. Jarre pa je gnal svoje vizije elektronske glasbe naprej. Četudi se je znal ponavljati in se – podobno kot Mike Oldfield – prepogosto vračal in predeloval uspešne projekte, je pogled vedno imel usmerjen naprej. Pri tem nikakor ne gre za glasbo iz prihodnosti, kot se je rado zapisovalo koncem sedemdesetih, temveč glasbo sedanjosti, kar nekako nagovarjata tudi njegova najnovejša projekta Electronica 1 in 2, s podnaslovoma Časovni stroj in Srčika hrupa.
Po drugi strani se je z odnosom do jutrišnjega dne spogledoval predvsem s svojo »sintetično« umetniško vizijo. Sredi sedemdesetih je namreč tehtno premislil in dopolnil svojo glasbeno genealogijo – njegov oče je skladatelj in dirigent Maurice-Alexis Jarre – in začutil, da del prihodnosti leži tudi v elektronski glasbi. Začel je premikati meje ne samo v slišanem, temveč tudi v videnem. Njegovi koncerti so bili pravi spektakli ali (vele)sejmi elektronike in laserskih vizualij, ki so prepričali celo komite na Kitajskem, da mu je kot prvemu zahodnemu glasbeniku po kulturni revoluciji izdal delovno vizo za koncerta v Pekingu in Šanghaju, kar je odtisnjeno na dvojnem albumu Les Concerts En Chine. To je bila petletka (1976–1981), ki jo je Jean-Michel tudi v svojem (magnetnem) polju najučinkoviteje zaznamoval, četudi ne smemo preslišati nekaterih njegovih kasnejših eksperimentiranj, na primer Zoolooka z zbliževanjem elektronske glasbe in glasb in glasov sveta, minimalizma na izvrstnem posvetilu Jacques-Yvesu Cousteauju: En Attendant Cousteau, jazza na Sessions 2000 in Geometry of Love. Njegova zadnja dva albuma pa sta že pravi babilon glasbenih sodelovanj, od Massive Attack, Vinca Clarka, Peta Towsenda in Tangerine Dream do Garyja Numana, Yello, Pet Shop Boys Primal Scream in Cindy Lauper. V skladbi Exit je dal glas tudi Edwardu Snowdnu. Ne preseneča, da ju je označil kot svoja najambicioznejša projekta doslej. Z njima je zaobjel in znova zbližal več generacij ter posredoval oziroma pustil celo nekaj sporočil, kar v preteklosti ni bila njegova vrlina. In se odpravil na turnejo, znotraj katere bo v torek čaral v dvorani Stožice.
