Velik uspeh bo že, če bo mestni upravi do konca tega mandata uspelo pridobiti gradbeno dovoljenje za gradnjo na Vodnikovem trgu, saj je agencija za okolje kot pogoj za pridobitev tega dovoljenja predpisala pridobitev okoljevarstvenega soglasja. Na občini so ocenili, da se bo zaradi tega postopek pridobivanja gradbenega dovoljenja podaljšal za leto in pol. A to je verjetno najbolj optimističen scenarij, saj se pri pridobivanju okoljevarstvenega soglasja stvari lahko hudo zapletejo. To lekcijo je že dobil poslovnež Joc Pečečnik, ki je za okoljevarstveno soglasje za gradnjo na Plečnikovem stadionu zaprosil že konec leta 2010, a tudi po zaslugi pritožbe sosedov pravnomočno veljavnega dokumenta še vedno nima.
Da bi se Pečečnikova izkušnja ponovila tudi pri projektu podzemne garažne hiše pod tržnico, še zdaleč ni nepredstavljivo, čeprav na občini pritožb sosedov naivno ne pričakujejo, češ da »bodo sosedje in vpleteni v projekt prepoznali njegovo dobrobit za vse meščane in meščanke«. Ta kontroverzni projekt si je v preteklosti že nabral kar nekaj nasprotnikov, pred leti se je proti njemu organizirala celo civilna iniciativa Tržnice ne damo. A kot je pokazal ravno Pečečnikov primer, je dovolj že zgolj peščica pravno podkovanih in odločenih občanov, da projektu nakopljejo pritožbe in z njimi dolge birokratske postopke.
Ob tem ne gre pozabiti, da je bila leta 2012 zaradi pritožbe ljubljanske nadškofije občina ob že izdano gradbeno dovoljenje za gradnjo parkirne hiše pod tržnico. Mimogrede, če nadškofiji takrat ne bi uspelo izpodbijati gradbenega dovoljenja, bi bilo ljubljanski občini najverjetneje prihranjeno pridobivanje okoljevarstvenega soglasja. Do poletja 2014 je namreč zakonodaja pridobitev tega soglasja predpisovala le za garažne hiše z vsaj 1000 parkirnimi prostori.
A okoljevarstveno soglasje in morebitno nestrinjanje sosedov sta le dve oviri. Največ preglavic občini lahko povzročijo kulturnovarstveniki zaradi morebitnih izjemnih arheoloških najdb. V tem primeru bi zavod za varstvo kulturne dediščine občini lahko prepovedal gradnjo tudi na tistih delih tržnice, kjer jo zdaj načeloma dovoljuje. To bi bilo za projekt pogubno.
Zaradi ostankov frančiškanskega samostana je zavod za varstvo kulturne dediščine občini že omejil prostor, na katerem sme graditi. Posledično je moralo mesto parkirno hišo zmanjšati in namesto prvotnih 616 parkirnih prostorov zarisati 100 parkirnih prostorov manj. Obratno sorazmerno pa je z leti naraščala ocenjena vrednost projekta. V proračunu leta 2010 je mestna uprava pričakovala, da bo gradnja parkirne hiše in prizidka k Mahrovi hiši stala 25 milijonov evrov, v osnutku proračuna za leto 2017 pa ocenjena vrednost znaša 41,7 milijona evrov.
Sodeč po številkah iz osnutka proračuna je občina za ta projekt do vključno letošnjega leta porabila nezanemarljivih 15 milijonov evrov. Ob vseh navedenih ovirah in negotovosti, ali bo gradnja parkirne hiše navsezadnje sploh mogoča zaradi morebitnih izjemnih arheoloških najdb, lahko le upamo, da je mestna uprava dobro ocenila smiselnost nadaljevanja tega tveganega projekta in da pri njem ne vztraja le zato, ker je to ena od županovih predvolilnih obljub. Na seznamu želja občanov in v mestnem proračunu je namreč še dovolj neuresničenih projektov, ki niso podvrženi toliko negotovostim in bi si prav tako zaslužili denar iz mestne blagajne.
