Postavljanje jezika kot osrednjega stebra nacionalne identifikacije – kar pa nam po osamosvojitvi vseeno ni pomagalo, da ne bi država vseh naših knjižnih založb sprivatizirala – je pri nas že tradicionalna mantra. S tem si po nepotrebnem ožimo pogled, saj ne vemo, ali lahko slovenske pisatelje in pisateljice, ki pišejo v tujih jezikih, sprejmemo v kanon slovenske kulture ali ne. Že leta 1932 se je vnela polemika o Louisu Adamiču, ki se je kot uspešen pisatelj, ki je pisal v angleškem jeziku, uveljavil v ZDA, Župančič pa se je nad njim tako navdušil, da je govoril o »samoslovenstvu« kot izrazu »notranjega slovenstva«, ki ga ne moremo izgubiti ne glede na to, kje živimo in kateri jezik govorimo. Tudi ob Maji Haderlap, ki je svoj roman Angel pozabe napisala v nemškem jeziku, a je v njem s prefinjeno občutljivostjo opisala življenje Slovencev na avstrijskem Koroškem, smo v zadregi, da ga v Sloveniji ne zmoremo nagraditi, čeprav dobiva nagrade po Evropi in ga berejo po svetu.
Po drugi strani tudi ne vemo, kako bi se opredelili do pri nas rojenih Nemcev, ki so se v drugi polovici devetnajstega stoletja navduševali nad slovensko kulturo in širili vedenje o njej. Peter pl. Radics, zgodovinar in publicist, prvi gledališki zgodovinar, pisec prve zgodovine likovne umetnosti na Slovenskem, prve obravnave prispevka žensk pri nas Ženske v legendah in zgodovini Kranjske iz leta 1862 in pisec prve zgodovinske monografije na Slovenskem, to je monografije o Valvasorju, kot napiše Tanja Žigon v temeljito arhivsko podkrepljeni monografiji, je bil v Postojni rojen Nemec. S postopnimi koraki si pridobiva mesto, ki ji pripada v slovenski kulturi, tudi Alma Karlin, ki je ravno tako pisala v nemščini.
Dobro je, da se bijejo bitke za jezik v središču, da o tem razmišljamo in soočamo stališča. A ne bi bilo slabo pogledati tudi na robove, kjer je vsako telo najbolj ranljivo. Od tam se slišijo nenavadne zgodbe, kako v Posočju ali Goriških brdih italijanski najemniki vodijo gostinske lokale, v katerih osebje stranke nagovarja le v italijanščini. Ali pa v Murski Soboti izveš, da lendavska knjižnica vabi na dogodke v madžarščini na prvem mestu in da je pogoj za učitelja nemškega jezika na lendavski gimnaziji znanje madžarščine, saj sta tam, kot pravi zakon, slovenščina in madžarščina v dvojezični gimnaziji enakopravna predmeta in enakovredna učna jezika. Kaj je jezik manjšine in kaj večine, ni več jasno, ali pač, morda to lahko empirično preveriš po številu madžarskih zastav, ki jih opaziš po Lendavi.
Stanje je dejansko neurejeno, saj v resnici ne vemo dobro, kako bi se opredeljevali do jezika in nacionalne identitete. Vse bolj očitno postaja, da smo pred petindvajsetimi leti dočakali svojo samostojno državo kot izpolnitev pravljične obljube, ko se zgodba lahko nadaljuje samo še z besedami »in živeli so srečno do konca svojih dni«. In zdaj živimo v nekakšnem pasivnem laissez-faire transu v politiki, ekonomiji, kulturi Do zdaj bi lahko že opazili, da je hrepenenjska država realno bivajoča in zahteva angažirano upravljanje vseh skupnih interesov njenih državljank in državljanov. Pa tudi zavedli bi se lahko kompleksnosti naše preteklosti, ki je bila polna dejanj idealističnih bork in borcev za narodovo prihodnost, in ugotovili, da je to dediščina, ki zavezuje in usmerja ne v preteklosti, ampak v sedanjosti, če sploh še hočemo doživeti in sodelovati v kakšni svetovni prihodnosti.