Dobesedno, ne zgolj metaforično spremembo pogleda na svet je od preteklega petka mogoče najti v Centru in Galeriji P74, kjer razstavlja že uigran in z nagrado skupine OHO ovenčan umetniški dvojec Lenka Đorojević in Matej Stupica; slednji že od leta 2006 soustvarja tudi naslovnice Dnevnikovega Objektiva. Pripravila sta prostorsko instalacijo Prosti pad, kjer sta galerijski prostor preobrazila tako, da preizkuša klasično človekovo dojemanje sil gravitacije. S posebno prostorsko postavitvijo in dodanim videoperformansom sta želela opozoriti na distopičnost vsakdanjika sodobnega človeka, ki mu čas in prostor strogo odreja hiperpotrošniška logika.
Končna točka (pro)pada
Đorojević in Stupica sta želela v prostorski instalaciji poustvariti situacijo v videoperformansu, kjer nastopata igralca in plesalca Katarina Stegnar in Primož Bezjak. Plesalca namreč v dvajsetminutnem posnetku stoično vztrajata v položaju, kjer je gravitacija zamaknjena za devetdeset stopinj, a je to opazno šele iz smeri padca bananinega olupka, grozdov ali olupkov arašidov ter kapljic pijače, ki jima namesto proti tlom pravzaprav »padajo« na levo stran. Zaradi preobrazbe galerijske sobe se torej v podobni gravitacijski metailuziji znajde tudi gledalec videa.
»Distopične projekcije od znanstvene fantastike in Orwella dalje propad človeštva slikajo zelo drastično, z vojnami, ognjem in kriki. Midva pa sva želela pokazati distopijo, v kateri življenje poteka kot vsak dan, kot da je vse v redu, povsem nenačrtovano pa celo z nekaj humorja. Ljudje smo namreč zelo vzdržljivi in se vedno slabši družbeni situaciji in preživetim političnim in ekonomskim mitom vedno znova prilagodimo, četudi je napoved negotove prihodnosti vsakič slabša,« razlaga Stupica.
»Stanje propadanja družbe se sicer zdi statično, a tako je zgolj, ker si še ne predstavljamo končne točke propada. Tudi padalci, ki so izkusili učinke prostega pada, razlagajo, da se jasna meja med lastnim telesom in okolico zabriše, če ne vedo točno, kje so tla, ki lahko predstavljajo tudi metafizično realnost,« dopolni metaforo prostega pada Đorojevićeva.
Ekranizacija vsakdanjika
Prednost videoperformansa je, da omogoča perverzno ekranizacijo vsakdanjega življenja, izbiro medija pojasnjuje umetnica: »Ultimativna oddaljenost človeka od človeka v sodobnem vsakdanjiku je očitna. Navsezadnje komuniciramo samo še prek ekranov, s katerimi se vse bolj identificiramo, s katerimi smo – kot se zgodi v prostem padu med telesom in okolico – že zamenjali vlogo objekta in subjekta.«
Čeprav umetnika kljubovanje gravitaciji prikazujeta kot nasprotovanje življenju pod neprestanim stresom, nočeta biti glasnika katastrofične prihodnosti. Prepričana sta, da protislovnost sil med padanjem omogoča tudi nove poglede na resničnost. Distopijo sta namreč raziskovala že v starejših projektih Nevromat in Monomat, kjer je šlo za osvetlitev tehnološke revolucije. Razvoj tehnologije pa človeku omogoča, da se – kot v prostem padu – osvobodi determinant časa in prostora. »Manipulacija vsakdanjega življenja oziroma družbe lahko obstaja le na način, da ljudem reguliraš njihov čas, če že s prostorom tega ne moreš. S pojavom kapitalizma in neoliberalizma so ti mehanizmi vse bolj jasni, saj se ne spomnimo več trenutkov, ko smo šli naprej, ne spomnimo se tedanje prihodnosti. Čas pa v prostem padu nima več pomena,« sklene Stupica.
