Namen mojega pisanja ni razsodniški. Čeprav vem več, kot bi bilo prav, in to izključno po zaslugi medijev, prepuščam odločitve za to pristojnim, ne da bi jih želel usmerjati. Če bi si že želel kaj doseči, bi bilo to umirjanje prenapetega govora in preprečevanje sovraštva, ki ga zlahka in obilo mobiliziramo v takih primerih. V tem prednjači politika, v njej pa še posebej ena stranka, ki ji je netenje tega čustva temeljno poslanstvo. Dokazov ne manjka. Takoj pa je treba priznati, da tudi druge niso imune za te procese. Podobno se ta občutja prenašajo na ljudske množice, ki hitro najdejo rešitve za izbrisane, begunce, narkomane, homoseksualne, muslimane in podobne manjvredne osebke. Med institucijami pa so na vrhu, v katerega še posebej rado treska, primeroma pravosodje, centri za socialno delo ali zdravstvo.
Naj začnem z mediji. Najpomembnejši, vsaj po mojem prepričanju, nacionalna TV, povabi v studio odvetnico in odvetnika, ki zastopata vsak svojo stranko. Je mogoče izbrati še slabšo pot za ugotavljanje dejanskega stanja? Komajda. Je namreč mogoče pričakovati, da bi kdo od njiju prikazal dogodke in predstavil stališča kako drugače kot v največjo korist svoje stranke? Zato poslušamo poplavo besed, katerih pomen je nemogoče razbrati tudi večini pravnikov, kaj šele manj strokovni javnosti. Temu sledi kot povzetek brezkompromisna kritika centrov za socialno delo in napoved vseh mogočih tožb in pritožb.
Kaj pa drugi dedek in babica?
To, kar je mogoče razbrati iz povzetkov sodbe vrhovnega sodišča (to je moj edini pisni vir zunaj medijev), je v kratkem naslednje. Pri namestitvi otrok v rejniško družino je bil kršen zakon, ker sta bila otroka nameščena v rejniško družino, še preden je bilo odločeno o možnosti, da bi rejnika postala dedek in babica. Ta ugotovitev nikakor ne dopušča sklepa, da bi morali otroka zdaj preseliti k babici in dedku. To pove povsem jasno in izrecno tudi vrhovno sodišče v isti sodbi. Stari starši imajo za to, da dosežejo namestitev otrok pri sebi, na voljo drugi postopek. Vanj se ta sodba vrhovnega sodišča ne spušča. V tem drugem postopku bo lahko odločeno, da se otroka bodisi vrneta k starim staršem bodisi ostaneta v rejniški družini, kjer sta zdaj. Obe možnosti bo treba presojati z vidika otrokovih (naj)boljših koristi.
Odločitev o namestitvi otrok v rejniško družino je bila torej prenagljena, ni pa mogoče reči, da je bila vsebinsko napačna. Za ugotovitev, da je bila napačna – ta interes imajo stari starši – imajo omenjeni na voljo pravne postopke, o tem pa vrhovno sodišče v tem postopku ni moglo odločati, ker so na voljo še druge poti pred vrhovnim sodiščem oziroma drugi postopek.
Za laično množico, ki se pusti prepričati bodisi tendencioznim ali površnim medijem bodisi preračunljivim politikantom, je sklep videti na dlani. Odvzem otrok je bil nezakonit, zato ju mora torej center za socialno delo vrniti starim staršem. Sodba vrhovnega sodišča izrecno zanika tak sklep. Ni pa ta možnost izključena.
Za trenutek poskusimo razmišljati še malo zunaj okvirov, v katere smo vpeti pri presojanju te zgodbe. Morda omenjeni stari starši niso edini stari starši, torej edina dedek in babica v tej (nekoliko razširjeni) družini, ki imata pravico do družinskega življenja. Morda živita tudi dedek in babica po očetu. Naj takoj opozorim, da mi ne gre za raziskovanje sorodstva. Gre mi le za to, da opozorim na plašnice, ki si jih nadenemo, da ne vidimo ničesar drugega kot to, kar nam pokaže prva televizijska oziroma medijska slika. Najbrž se večina zgrozi ob misli, da bi za otroka utegnili dobro skrbeti starši domnevnega morilca. A izkušnje iz preteklih primerov morda ne bi izključile take možnosti. Niso vsi starši iz podobnega testa kot njihovi otroci, pa tudi vseh otrok ne moremo bremeniti z grehi in lastnostmi staršev.
Dodajmo še eno možnost. Dedek in babica, ki ju poznamo, bi lahko dobila splošno odločbo o rejništvu, kar pomeni, da bi bila rejnika kateremukoli otroku ali več otrokom, za katere bi se dogovorila s centrom za socialno delo. Taka odločba še vedno ne bi pomenila, da bi bila zagotovo rejnika tudi svojima vnukoma. Pri njiju dveh, otrocih namreč, bi bilo – kot v vsakem primeru posebej – treba ugotoviti, ali je konkretno rejništvo tema otrokoma v najboljšo korist. To pomeni, da bi morali presoditi, ali zmoreta dovolj dobro vzgajati otroka glede na specifične okoliščine. Dejstvo, da bi imela (splošno) odločbo o rejništvu, ne pomeni opustitve te presoje in možnosti morebitne zavrnitve. Ob tem pa bi lahko bila dovolj primerna rejnika kakšnemu drugemu otroku.
Vsak mesec nov pravosodni minister
Vrnimo se k dejstvom. V tej zgodbi sta odstopila direktorica in direktor dveh centrov za socialno delo. Šlo je za priznanje odgovornosti za kršitev postopka. Ni pa še bilo ugotovljeno, da bi bile odločitve vsebinsko napačne. To poudarjam iz dveh razlogov. Prvič, absolutno je treba spoštovati postopek, saj kršitve v večini primerov pomenijo padec odločitve oziroma odločbe ne glede na vsebino. Drugič, ponovna odločitev je lahko ob spoštovanju postopka vsebinsko enaka kot prva, da torej otroka ostaneta tam, kjer sta zdaj.
Po vseh teh razmišljanjih se zahteve po odstopu ministrice zdijo precej nesmiselne. Če bi hoteli potegniti vzporednico z odgovornostjo tudi drugih ministrov, bi moral primeroma pravosodni minister po tej logiki odstopiti vselej, kadar bi višje sodišče ugotovilo, da je nižje sodišče kršilo zakon. To se namreč ne dogaja tako redko. Odvetniki se v kazenskih postopkih pritožujejo zaradi kršitev materialnega in procesnega prava (postopka). Mislim, da jim uspe dovolj pogosto, da bi vsak mesec potrebovali novega pravosodnega ministra. Če pa bi se nam zdel njegov vpliv na sodno odločanje le premajhen, bi namesto njega lahko odstopil vsaj predsednik »grešnega« sodišča, saj je objektivno odgovoren za napake svojih sodnikov. Nove predsednike sodišč pa bi iskali tako rekoč tedensko.
V isti predal nerazumnosti spada primeroma zahteva predsednika zdravniške zbornice po odstopu zdravstvene ministrice, ker da je objektivno in subjektivno odgovorna za umor zdravnika v Izoli. Če se za konec vrnem k ministrici, ki skrbi za družino, se lahko zgodi naslednje. Ministrica bo zaradi interpelacije izgubila položaj, v nadaljnjem postopku pa bo vsebinsko utemeljeno, zakonito in pravnomočno odločeno, da otroci ostanejo pri rejnikih, kjer so zdaj, ker je to v njihovo najboljšo korist. Bodo po taki odločitvi odstopili vsi ulični in medijski protestniki s svojimi podpihovalci vred? Ali pa jim bo morda – kar se običajno dogaja – za dečka popolnoma vseeno, saj je glavni (politični) cilj dosežen?
