Kaj je pripeljalo do odločitve, da sami prehodite 850 kilometrov dolgo romarsko Jakobovo pot skozi Španijo?
Življenje se mi je pred odhodom postavilo na glavo. Po smrti brata in mame naju je s sestro doletela še smrt očeta. Sledila je operacija tumorja, ki sem ga od stresa in zanemarjanja svojega telesa, medtem ko sem skrbela za družino, dobila kot opozorilo. Še sedaj se spomnim, kako sem po vsem tem utrujeno ležala na tleh dnevne sobe družinskega doma, na katerega sem bila vedno zelo navezana, in dopustila notranji intuiciji, da mi da navodila, kam naprej. Tišina. Dobila sem le namig, naj bom strpna. Naj zdržim in si dovolim dovolj ranljivosti, sicer bi me v globine poteptana bolečina strla. Zdržala sem. Predzadnje moči sem usmerila v preureditev družinskega doma, saj sem se zavedala, da ga bova s sestro prodali. Še ena visoka stopnica na poti, ki je terjala veliko, zelo veliko moči. Če danes pogledam nazaj, so bila ta leta veliko odvezovanje. Ko sem se za silo odvezala, sem vzela nahrbtnik in se podala na pot. Najprej je bila na vrsti Jakobova pot po Španiji. Odtlej sem potujoča.
Ustaviva se malce na Jakobovi poti. Za navaden um se zdi dolžina, ki ste jo prehodili, zelo velik izziv. Kako vam je ob toliko notranje bolečine uspel tako velik napor?
Ni šlo le za bolečino, čeprav z njo iskreno začnem pogovor. Tudi v knjigi, ki sem jo ravno izdala in ji dala naslov Ranljiva. Ko si v stiku s smrtjo, se v tebi nekaj spremeni. Prioritete se postavijo na glavo in celotna dinamika življenja se zdi drugačna. Sistemi, pravila in norme postanejo nepomembni. To iz mene ni naredilo ravno anarhistke, a vse je postalo relativno. Čez noč sem dobila uvid v to, da smo kot bitja veliko več kot le telo. Da nas vodi duh, neka višja sila, ki ti, če ji dopustiš, da soustvarjata, pokaže življenje v neverjetnih barvah. To mi daje moč. Ta uvid v neverjetno širino življenja, ki tudi smrt postavi v povsem drugo perspektivo. Sama sem se tej sili povsem predala. Danes me vodi in povsem ji zaupam. Je ljubeča in za um marsikoga povsem nerazumljiva, kar je logično. Saj je povsem nelogična. Srčna vibracija, o kateri je pisal že Nikola Tesla. Ta sila ti da tako zelo veliko moči, da moraš včasih ustaviti tempo, da telesa ne raznese. Danes je moje poslanstvo raziskovanje te očarljive dimenzije bivanja in njena preslikava na materialno. Tako se iz utrujenega telesa telo prelevi v poligon za trening neverjetnih zalog kozmične energije. Pri tem pa naredijo čustva in misli prej labirint kot poligon. Ko imaš točko središča v sebi, lahko vse te notranje podobe prepoznaš in se začneš igrati z življenjem, namesto da ga zgolj preživiš.
Izjemno zanimiva točka, ki daje občutek, da se na točki nič stvari ne ustavijo, ampak pospešijo. Ali nas danes ne učijo vsi, da se moramo ustaviti in umiriti?
Odlično opazovanje. Bi držalo, da se tam, ko se zaveš vse kompleksnosti bivanja, v točki čuječnosti, vse na polno dogaja. A ker se ničesar ne oprijemaš, na nič ne vežeš in vse dopuščaš, ni težav. Ko pa poskusiš s pozicije človeške narave kar koli nadzorovati ali si podrediti, zletiš v zrak. No, ko pravzaprav vidiš to izjemno dinamiko bivanja, ti na pamet ne pride več, da bi jo kontroliral. Ker se zaveš svoje majhnosti in pomembnosti. Ja, pomembnosti. Človek ni neka nepomembna masa molekul z egom. Če verjame v to, že, a v resnici ni tako. Je neverjeten oddajnik, transformator in soustvarjalec življenja. Čas je, da se tega spomnimo. Romanje po Caminu je pravšnja zgodba za kaj takšnega. Camino je prav ustvarjen za to, da melje in melje, dokler ne zasiješ. V prah gre nato vse, kar je odveč in zastira pogled na avtentičnost notranje moči.
Pravkar ste izdali novo knjigo zgodb z Jakobove poti (Camino de Santiago) z naslovom Ranljiva. O čem pišete?
Čisto iskreno o svoji bolečini in pomenu ranljivosti pri procesu celovitosti. Ravno to, da si dovolim biti odprta za bolečino in si želim odpraviti obrambe na poti trpljenja ob izgubi, mi da uvid v globine duše, ki so za tem. V bolečini se ego umakne. V tej tišini umika se zgodi … ljubezen. Zaznam, kaj je življenje in kako bogato ga je vredno živeti. Tega se ne da kupiti. To je danes že mnogim jasno. Sveti gral, ki ni odvisen od uspešnosti. Knjiga je pripoved enega od nas, ki preživi ali, bolje, zaživi v veliki tragediji. Iz nje naredi diamant, o katerem želi danes vsem povedati.