V uvodu pisma oziroma odziva na moje pismo v Dnevniku 1. oktobra 2016, kjer je bila tema le sprava in izjava pesnice in nič drugega, mi Potočnik očita, češ da ustvarjam novo zgodovino izpred 75 let in obdobja NOB. To pripisuje samo meni, in to samo zato, ker imam o tem svoje mnenje, ki ga javno napišem. Povsem pa on prezre v mojih pismih podobna mnenja, kot na primer mnenje partizana prof. dr. Franceta Bučarja, akademika prof. dr. Aleksandra Bajta, dr. Spomenke Hribar itd.
Potočnik pravi, da je uredništvo One dvakrat zaključilo objavo mojih pisem z naslovom »Zgodovina se ves čas spreminja in dopolnjuje«. Urednica One je res ustavila polemiko na to temo, vendar tudi za pisce, kot je Potočnik. On namreč vztrajno ponavlja in trdi, da zgodovine ne moremo spreminjati. On in podobni pisci priznavajo samo zgodovino, ki je zgodovina zmagovalcev v revoluciji oziroma državljanski vojni. Ne razumejo in ne sprejmejo, da je trditev o večni in nespremenljivi zgodovini zavajanje. To je skregano s principi zgodovinske znanosti, ki neprenehoma preučuje zgodovino – vedno samo za nazaj – in jo seveda tudi spreminja glede na nova dognanja. Če to ne velja, kaj potem zgodovinska znanost sploh lahko še počne?
Potočnik in drugi imajo seveda legitimno pravico do svojega pogleda na zgodovino, vendar enako tudi jaz. Živimo v demokratični državi, ne več v enoumju. Sam vedno navajam, da je bil upor proti okupatorju, ki ga cenim, a bila je tudi revolucija-državljanska vojna, ki jo obžalujem. Očitno jih zelo moti, da uporabljam podatke zgodovinske znanosti, to so podatki Inštituta za novejšo zgodovino, ki nazorno kažejo velike žrtve državljanske vojne na obeh straneh. V državljanski vojni ne poteka spopad med dvema narodoma, zato ne more biti izdajalcev naroda, temveč poteka spopad med privrženci različnih družbenih ureditev, to je med privrženci revolucije oziroma boljševiškega socializma in Stalina, ter nasprotniki revolucije, zagovorniki demokracije.
Inštitut za novejšo zgodovino je doslej v seznam žrtev med Slovenci v drugi svetovni vojni in po njej vpisal 99.706 žrtev. Največ smrtnih žrtev med Slovenci so med drugo svetovno vojno zakrivili nemški okupatorji, vpisanih je več kot 31.000 njihovih žrtev, skupaj s povojnimi poboji je revolucionarna stran povzročila približno 24.000 žrtev. V uporu zoper okupatorje pa je umrlo 7800 okupatorjev. Številke žrtev same govore bolečo zgodovinsko resnico o državljanski vojni in koliko je žrtev upora. Žal mnogi te resnice še ne razumejo, ne sprejmejo in še ne priznajo.
Potočnik mi tudi očita, da sem žalil pesnico Svetlano Makarovič, ko sem napisal, da je temna diva slovenske poezije. Resnica pa je, da je pesnica Makarovičeva bila tako imenovana v članku »Svetlana Makarovič – Umetnica« v Mladini 15. maja 2015. Podtakne mi, da sem napisal, da Svetlana Makarovič nima v umetnosti nobene koristi. Resnica pa je, da sem le citral, kar je gospa Makarovič sama izjavila v članku v Mladini. Dobesedno sem prepisal njeno izjavo: »V umetnosti ne vidim nobene praktične koristi. Dragocena je ravno zato, ker je nima. Jaz sem mačka, nimam duše.«
»Če ne vedo, kam bi s svečo, naj si jo nekam vtaknejo,« je res brezdušna izjava, za vse nepokopane žrtve vojne vihre in revolucije, tudi za partizane. Zlasti za njihove povsem nedolžne bližnje, sorodnike in prijatelje.
Menim, da ima vsak človek pravico, da ga po smrti ne vržejo na smetišče in tako za vedno izgine iz človeškega spomina. Sprava je znamenje kulture in življenja. Kulturni ljudje to vedo, a brezdušni pač ne. Kako strašna je lahko slepota človeka!
Franc Mihič, Ribnica