Srečneži, ki so imeli možnost pobegniti pred to pandemijo kompetenc, so morali končati študij do določenega roka, sicer bi padli v to posebno obliko »razsmerjenega« izobraževanja. To je edina beseda, ki mi pride na misel, ker se spomnim najbrž podobne polomije usmerjenega izobraževanja. Rok za »predbolonjske« študente je bil razumno dolg, zato je bilo pričakovati, da ne bo spregledov. A življenje vselej postreže s težavami. Tudi zadnjega septembra, ko se nekdo odpravlja na zagovor diplomske naloge, ga lahko povozi kolesar, da ne kličemo hujših primerov za ilustracijo. Je torej mogoče prilagoditi na videz neizprosna pravila in rešiti povoženemu leta študija, ki mu jih je kolesar sesul v prah?
Naj se vrnem v leto 1971. Bil sem predstavnik študentov v znanstveno-pedagoškem svetu fakultete. To je pomenilo le, da o ničemer nisem ničesar vedel. Sem pa počasi spoznaval. Šlo je za fakultetni organ, ki je odločal o marsičem. V okviru ideje o samoupravljanju smo profesorjem na fakulteti delali družbo tudi študenti. Naš glas ni kaj prida pomenil glede na številčno zastopanost, smo pa dobili vtis, kaj in kako se odloča o različnih študijskih zadevah.
Na tej seji smo obravnavali prošnjo študentke, da ji dovolijo opravljati neki izpit četrtič. To je bila takrat zadnja možnost. A morala bi izpolnjevati pogoj, in sicer dotlej povprečno oceno 6,5. Tega ni izpolnjevala in rešitev je bila videti na dlani. Takrat je v roke vzel njen indeks profesor Bojan Zabel, naj omenim njegovo ime, ker je to najmanj, kar zasluži. S preudarnim in pregovorno počasnim glasom je povzel besedo. Študentka resda ne izpolnjuje pogoja, a začetek njenega študija je bil obetaven, pri nekem predmetu je dobila celo 9. Potem pa so se morale zgoditi resne težave, da ni mogla nadaljevati podobno uspešno. Morda bi bili krivični, če tega ne bi opazili in upoštevali. Tako je rekel profesor Zabel in formalizem se je brez posebnega ugovora umaknil pravičnosti onkraj prava. Študentka je dobila možnost, za katero je prosila.
Petinštirideset let kasneje. Po dolgem boju z zoprno boleznijo je študentu uspelo v zadnjem letu, ko si je opomogel, opraviti deset izpitov. Na zadnjem mu je spodletelo. Ko bi bila profesorica pripravljena še v septembru razpisati še en rok, časovno bi se namreč povsem izšlo, bi študent imel možnost zaključiti študij. Pa je že vnaprej zavrnila kakršno koli možnost izjemnega roka. Tako je tudi ostalo. Formalizem je povozil pomisleke pravičnosti.
Srednja šola, katere ime vzbuja vtis najvišje morale in sočutja. Pred dvajsetimi leti. Dijakinja je zbolela za levkemijo. Iz bolnišnice je opravljala izpite za posamične predmete. Med njenimi prijatelji, podobno mladimi sotrpini, je sem ter tja kdo odšel za vedno. Pri sedemnajstih letih se je soočila s končnostjo. A ji ni vzelo vsega poguma in razen enega predmeta je vse opravila dovolj uspešno. Pri tem težjem pa so bile njene ocene med ena in dve. Predavatelj ji je zaključil negativno oceno z razlago, ki jo je predstavil tudi na šolski konferenci. Po njegovem bi bilo nezaslišano, če bi drugi dijaki videli, kako lahko nekdo dobi oceno, ki je ne zasluži.
Žal mi je, da ni vprašal svojih dijakov. Vidim sliko, v kateri bi morda celo vsi otroci brez izjeme glasovali za pozitivno oceno svoji sošolki. Dobro so vedeli, kaj vse je morala vložiti v vsak najmanjši uspeh v primerjavi z njimi, ki se jim hvala bogu nikoli dotlej ni bilo treba soočiti z minljivostjo v najbrž najlepših letih.
Filozofska fakulteta letos. Študent po dolgi in resni bolezni s težavo nadaljuje študij, ker nima dovolj zaupanja vase. Tega mu ne dvignejo niti prepričljivi uspehi, kot so odlično ocenjene naloge, s katerimi začne zaključek študija. Ključni trenutek je zagovor skrbno, a z veliko težavo spisane diplomske naloge. Komisija, ki pride po stopnicah navzgor, je dobre volje. Prijazen pozdrav in malo šale za uvodno sprostitev. Potem vprašajo kandidata, ali bi šli najprej na kavo in na klepet, ki zlahka preide v pogovor o nalogi. Kandidatu se zazdi, da bo zmogel brez tako prijaznega ogrevanja. Potem mu tri profesorice ponudijo še dva prostora, ki si ju lahko izbere za zagovor, glede na to, kje bi se bolje počutil. Ko je opravljen tudi izbor okolja, kandidat začne predstavitev naloge. Beseda dobro teče, nekje na polovici pa zastane. Težava mu je znana. Slika izgine in se lahko izgubi kar za nekaj časa. Ob tem naraščata stiska in strah, ali bo sploh mogel nadaljevati. Članica komisije takoj prepozna miselni zastoj. Z mirno in prijazno besedo nadaljuje njegovo pripoved in študent se hitro ujame in spelje zagovor do uspešnega konca. Skupna ocena – odlično. Zaslužena. Tako kot za komisijo, če bi ocenjevali človečnost.
Kako je že rekel Cicero? Summum ius summa iniuria. Slepo držanje pravil lahko ustvarja hude krivice. Je pa mnogim udobno, celo privlačno, kadar imamo oblast nad ljudmi.
