Kot proletarski otrok – oče Josip in mama Kristina sta prišla v Ljubljano iz Medžimurja na Hrvaškem – je v delavskem naselju litostrojskih barak in blokov sanjal, da bi postal pobiralec žog na tekmah Olimpije v prvi jugoslovanski ligi. S trmo in vztrajnostjo je zgradil vrhunsko nogometno kariero, čeprav na prvih treningih ni bil najboljši in najhitrejši, njegova tehnika pa ni bila briljantna. Zase pravi, da nikoli ni bil estetski biser, ampak je trenerje fasciniral z izredno delavnostjo, vztrajnostjo, disciplino in poštenim odnosom do igre. Velika Olimpija je leta 1980 želela pet igralcev iz sosednjega kluba Ljubljana, a med njimi ni izbrala Katanca. »Če ne vzamete Srečka, ne gre nobeden,« je postavil ultimat trener Vladan Mladenović. In veliko kariero med njimi je naredil le Katanec, ki je bil odličen tudi v drugih športih: atletiki, košarki, rokometu in balinanju, pozneje je zablestel še v tenisu in biljardu.
Je edini slovenski nogometaš, ki je igral v vseh treh možnih finalih evropskih nogometnih pokalov. Leta 1989 je s Stuttgartom izgubil finale pokala Uefe z Napolijem z Maradono na čelu, leta 1990 je s Sampdorio osvojil pokal pokalnih zmagovalcev nad Anderlechtom, leta 1992 je s Sampdorio na Wembleyju izgubil finale lige prvakov po podaljšku proti Barceloni. To je dosegel nogometaš, ki so mu v Jugoslaviji, kjer je igral za Olimpijo, zagrebški Dinamo in Partizan ter se v Beogradu družil s teniškim asom Bobanom Živojinovićem, oporekali, da je »skijaš«, ki teče kot nor in nima pojma.
Ob Katančevih prestopih so se vrteli rekordni milijoni nemških mark
A ob njegovih prestopih so se vrteli milijoni tedanjih nemških mark. Že po letu igranja v Nemčiji je iz Stuttgarta prestopil k Sampdorii v Italiji, ki je zanj plačala 5,5 milijona mark odškodnine, kar je bila do tedaj rekordna vsota za jugoslovanskega nogometaša. V Italiji, kjer mu je uspelo v ostri konkurenci, saj je klub za razliko od danes lahko imel največ tri tujce, je v petih letih dosegel svoje največje uspehe, doživel najbolj zvezdne trenutke v družbi velikih asov, pobral vse možne klubske lovorike in postal stalni član udarne enajsterice jugoslovanske reprezentance.
Kariero je končal predčasno, pri 31 letih, po devetih operacijah obeh kolen in gležnja; posledice čuti še danes. Zadnjo tekmo je odigral 7. septembra 1994, ko je Slovenija igrala prvo uradno tekmo po osamosvojitvi in v kvalifikacijah za evropsko prvenstvo v Mariboru remizirala s svetovnimi podprvaki Italijani (1:1). Že tedaj je spoznal muhavost Zlatka Zahovića, ki je pred tekmo samovoljno zapustil hotel, ker se ni strinjal s taktiko selektorja Zdenka Verdenika.
Katanec je že vse življenje prepričan o svojem prav. Ko ga oče, ki je bil zaprisežen navijač Dinama, ni hotel s seboj na motorju odpeljati na tekmo v Zagreb, ker na njem ni bilo prostora za dva, ampak je zadnji sedež zasedel starejši brat Jože, je togoten pobegnil od doma ter tri dni spal med barakami in železniški pragovi. Na olimpijskih igrah 1984 v Los Angelesu sploh ni počakal na podelitev bronaste kolajne, ker je bila šele po finalni tekmi. Namesto na izlet v Disneyland je raje odpotoval na služenje vojaškega roka v Travnik v BiH. Ne skriva vraževernosti. Ko je imela Slovenija pred mesecem dni v Litvi rezultat 2:2, kar je bil športni neuspeh, je v izidu videl dober znak. Obakrat, ko se je Slovenija pod njegovim vodstvom uvrstila na veliko tekmovanje, je prvo tekmo kvalifikacij začela z remijem 2:2 v gosteh: proti Grčiji in Ferskim otokom. Njegove srečne številke so 13, 17 in 27. Na dan tekme se nikoli ne brije ali striže nohtov. Starejši kot je, bolj verjame v moč gibanja in vpliv planetov ter nadnaravnih sil, zato so ob reprezentanci zdaj tudi že strokovnjaki za tovrstno področje.
Pri 35 letih, leta 1998, je postal najmlajši selektor v Evropi. Tedanji predsednik Nogometne zveze Slovenije (NZS) Rudi Zavrl se spominja klica na Sardinijo, kjer je bil Srečko z družino na počitnicah, da je ponudbo sprejel, pa sploh ni vprašal, kakšna je plača. A kmalu je znal postaviti ceno za svoje trenersko-selektorsko delo. S tem, ko je popeljal Slovenijo na evropsko in svetovno prvenstvo, je postal nacionalni junak in dobil že kar mitski status, ki pa se je začel sesuvati z afero Šmarna gora v Južni Koreji leta 2002.
Kronične težave z zvezdniki
Katanec ima kronične težave z zvezdniki v ekipah in mediji. Brez sodelovanja Katanca in Zahovića sicer ne bi bilo slovenske nogometne pravljice. Njuno razmerje je bilo burno, saj je Zlatko redno zamujal na priprave reprezentance. Dokončno je počilo na svetovnem prvenstvu v Južni Koreji, ko je Katanec Zahovića zamenjal po uri igre na uvodni tekmi s Španijo. Ko je bil tri mesece trener Olympiakosa, se je sporekel z grškimi novinarji in nekaterimi zvezdniki s Christianom Karembeujem na čelu. S klopi Makedonije je odšel po treh letih po trku s prvim zvezdnikom ekipe Goranom Pandevom. V drugem mandatu na klopi Slovenije je imel komunikacijski šum z Nemcem Dominikom Marohom. Najbolj ga je ob živce spravljal Josip Iličić, ki ni odgovarjal na klice in SMS-sporočila selektorja, ampak kar prek predsednika NZS Aleksandra Čeferina sporočil, da ne bo več igral za Slovenijo, dokler bo selektor Katanec. Po nekaj mesecih so se vroče glave ohladile in Jojo je spet reprezentant. V minulih dneh se mu je zgodil utrujeni Kevin Kampl, a tokrat so igralci stopili na stran selektorja.
Ko je kazalo, da je Katanec z dvema uvrstitvama na veliki tekmovanji šele dobil zalet za odmevno selektorsko kariero, se mu je ustavilo. Vse službe – v grškem Olympiakosu, reprezentancah Makedonije in Združenih arabskih emiratov, kot svetovalec Joca Pečečnika v NK Interblock – je končal predčasno brez vidnega tekmovalnega uspeha. Slovenija je trikrat moledovala, da se vrne, in ponudbo je sprejel na silvestrovo 2012. NZS mu je nepremišljeno podaljšala pogodbo pred letom dni, še preden je bilo konec kvalifikacij za evropsko prvenstvo 2016, potem ko smo v Dnevniku ugibali, da je morda čas, da selektorsko vlogo prevzame Zlatko Zahović.
Današnji Katanec je drugačen od tistega iz prvega mandata, ko je bil pri igralcih izjemno spoštovan in ko so bili njegovi treningi polni inovacij, ki jih je pobral od trenerjev Ivice Osima iz BiH, Srba Vujadina Boškova, Šveda Svena Erikssona in Nizozemca Arija Haana. V poldrugem desetletju je nogometni razvoj šel naprej, a nihče od igralcev noče javno govoriti o staromodnih metodah treninga v primerjavi s tistim, kar počnejo v klubih. A če bi igralci hoteli zrušiti Katanca, bi to naredili s porazom z 0:3 v Litvi, ne pa da so tekmo obrnili v remi. NZS bi morda rada ustregla glasu ljudstva o zamenjavi, a odpoved delodajalca bi bila (pre)hudo breme za blagajno. Veliko ceneje bi bilo, če bi Katanec odstopil sam.
