Te lokacije so v Trbovljah, v Novi vasi južno od Ljubljane, v kočevskih gozdovih, na območju soške fronte, v Županovi jami v bližini Grosupljega, v slovenskem primorju ter na območju neizgrajenega dela stadiona v Stožicah. Pri iskanju mest za intervencijo smo iskali območja, ki predstavljajo situacije, značilne za Slovenijo, ne le zemljepisno, ampak tudi ekonomsko, infrastrukturno in politično. V okolju smo iskali situacije, ki so nam blizu, hkrati pa daleč, ker jih ne dojemamo kot potencial oziroma kot možnost za intervencijo. Tako časovno kot prostorsko so preblizu, da bi jih lahko kritično ovrednotili.
Lahko koncept nekoliko opišete s primerom?V sklopu Nov zagon podeželja se bodo ustvarjalci spraševali, kaj sploh je podeželje danes. Vsi vemo, da se svet oblikovanja in arhitekture usmerja predvsem v mesta in urbanizirana območja. A Slovenija je več kot 60 odstotkov gozda in skoraj 40 odstotkov podeželja. Mesta, urbanizirana območja primerjalno z Evropo skorajda ne obstajajo. Zato smo Slovenijo vzeli kot paradigmo, kako bi mi danes lahko živeli v pokrajini, na podeželju, v naravi, a ne v smislu romantičnega naseljevanja v izolaciji, pač pa s kompleksnostjo sodobnega življenja.
So naravni potenciali preslabo izkoriščeni?Ne gre toliko za izkoriščanje. Gre za to, kako te potenciale, kot denimo v primeru kočevskega gozda, sploh približati ljudem, da jih spet opazijo. Gozd po eni strani gospodarsko izkoriščamo, po drugi pa je zelo malo takih, ki z njim resnično znajo živeti. Doživljamo ga kot neko divjo, nenadzorovano pokrajino. Zato imamo vedno več gozdnih poti, nekakšnih usmerjenih dojemanj gozda. Mi pa želimo opozoriti na gozd kot na ogromno območje in se vprašati, kako ga lahko naselimo na nove načine, kako ga lahko spet odkrijemo. Želimo angažirati tudi lokalne publike in opozoriti, da imajo v svojem lastnem okolju spregledane lokacije, ki so zanimive in lepe, prav nič banalne, ki imajo potencial za razvoj. Zato se na vsaki lokaciji povezujemo z lokalnimi partnerji, da bi se projekti razvijali tudi po koncu bienala.
Projekte znotraj bienala bodo ključno oblikovali tako imenovani prevajalci, ki bodo gostujočim strokovnjakom »prevajali« lokalna okolja?Projekte bodo razvijale interdisciplinarne skupine pod vodstvom mednarodnega strokovnjaka, prevajalca oziroma lokalnega strokovnjaka. S sokustosinjo Angelo Rui sva oblikovalce in arhitekte želeli premakniti z območja udobja. Izbrali sva sedem oseb, ki so na neki način povezane s temi lokacijami in lahko s svojim delom in osebnostjo doprinesejo k razvoju projektov. To so Marin Medak, Andrej Detela, Mojca Kumerdej, Renata Salecl, Klemen Košir, Matej Feguš in Iztok Kovač. Ti bodo delovali kot inspiratorji, ki bodo svet, znanje in strasti strokovnjakov na neki način prevedli v oblikovalske in arhitekturne projekte.
Zakaj ste izbrali prav navedene inspiratorje?Andrej Detela je na primer teoretski fizik, ki deluje po principu prepleta znanosti in duhovnosti. S svojo teorijo sintropije lahko veliko prispeva k obravnavi podzemlja. Slovenija ima več kot 11.000 registriranih jam, pri čemer je le del njih odprt za javnost. Skupina Sprostitev podzemlja deluje v jami pri Grosupljem, a bolj kot konkretna lokacija jo zanima, kaj sploh pomeni ideja podzemlja danes, kakšen pomen lahko ima v nasprotju z invazivnim turističnim izkoriščanjem. Morda bi omenila še skupino Novi heroji z Marinom Medakom, ki je preveslal Atlantski ocean in Sredozemsko morje. Skupina bo obravnavala lik heroja, ki je bil v preteklosti neločljivo povezan z izjemnimi dosežki, epskimi potovanji, neustrašnimi dejanji. A Sredozemsko morje je danes tudi prizorišče nekih povsem drugih prečkanj in drugačnih herojev, migrantov, ki plujejo v Evropo, s čimer je morje postalo tragičen medij. Plesalec Iztok Kovač sodeluje v skupini Po utopiji v Trbovljah, prvem industrializiranem območju pri nas, kjer bodo do leta 2018 zaprli vse rudnike, s čimer bo v mestu ostalo ogromno vidne in nevidne infrastrukture. Člani skupine razmišljajo, kako jo osmisliti in na novo uporabiti.
Kje pa so tu oblikovalski izdelki?Oblikovanje ni samo predmet, ki je uporaben in funkcionira. Pri tako imenovanem oblikovalskem načinu razmišljanja sega tudi k storitvam in procesom, ki so lahko na prvi pogled nevidni, a nam omogočajo boljše življenje. Včasih je proces, na primer način izdelave, celo pomembnejši kot končni izdelek. Sprašujem se, zakaj bi bilo treba vedno znova izdelovati nove kozarce, nove stole, če ni v njih resnične inovacije. Oblikovanje ni le končni izdelek, kot ga v splošnem pojmuje potrošnik. V skladu z razvojem novih ekonomij in tehnologij smo preobrazili tudi koncept bienala, ki je bil v 60. in 70. letih mednarodno izjemno pomembna razstava, saj je omogočala izmenjavo med Vzhodom in Zahodom, v skladu z modernistično paradigmo je promovirala nove, dobro oblikovane izdelke, kasneje pa se je ta pionirski naboj izgubil. Zato smo se v muzeju odločili za tematske razstave, za bienale kot eksperimentalno platformo, ki se kritično sprašuje o vlogi in pomenu oblikovanja danes in hkrati razvija alternative sistemom vsakdanjega življenja.
