Kristina Drnovšek je nemara ena redkih triindvajsetletnic, ki redno obiskujejo trgovino Bauhaus in kdaj celo pokličejo v podjetje Termit, kjer navadno oskrbujejo potrebe livarjev, gradbenikov ter urejevalcev športnih igrišč in travnatih površin, da na domači naslov naročijo dvajset kilogramov kremenove moke. Na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje namreč končuje študij unikatnega oblikovanja, kjer se ukvarja z različnimi snovmi, denimo keramiko, lesom ali kovino ter mnogimi recikliranimi materiali, a jo najbolj navdušuje steklo. »Zdi se, kot da bi se svetloba sama transformirala v material. Gre za čudovit, sijoč medij nasprotij – na eni strani izjemno krhek, na drugi trden – skozi katerega svetloba tako pronica, kot se odbija in na neki način tudi vpija,« navdušeno razlaga ustvarjalka.
Z diplomskim projektom Lahkotnost bivanja v steklenih čevljih, ki ga je ustvarila pod mentorstvom profesorice Tanje Pak, se je uvrstila med najboljše mlade oblikovalce na svetu, saj se je znašla med osemintridesetimi finalisti enega največjih mednarodnih natečajev s področja oblikovanja v steklu – poteguje se za nagrado Stanislava Libenskega. Med 15. septembrom, ko bo razglašen zmagovalec, in 14. novembrom bo njeno delo – dva različna para steklenih čevljev – skupaj z deli drugih finalistov razstavljeno v praški galeriji sodobne umetnosti DOX.
Srečanje umetniškega in uporabnega
Ko je napočil čas za študij, se mlada ustvarjalka ni mogla odločiti med arhitekturo in modnim ter industrijskim oblikovanjem. »Takrat sem odkrila študij unikatnega oblikovanja, ki ne obsega zgolj načrtovanja in skiciranja, temveč se posveča tudi delu z materialom, kar odpira nešteto novih možnosti. Nekateri kolegi tako delujejo na področju mode, drugi izdelujejo umetelne krožnike, tretji so aktivni pri postavljanju scenografije v gledališčih. Nekateri oblikovalci unikatnih izdelkov se posvečajo izključno skulpturam in umetniškim postavitvam,« poskuša Drnovškova razložiti srečevanje umetnosti in oblikovanja oziroma izdelave uporabnih predmetov v tej panogi. Njej je prav razmeroma individualen način študija omogočil, da izdeluje vse več nakita.
V diplomskem delu, ki tekmuje za nagrado, jo je zanimala združitev ročnega oblikovanja čevljev in stekla. Dva para čevljev, ki ju je izdelala ob diplomi, tako raziskujeta prav razmerje med umetniškim in uporabnim, in avtorica se noče opredeliti le za eno ali drugo. Del njenega izdelka so krhki stekleni čevlji iz steklene paste, podobne sladkornim kristalom, ki so element umetniške instalacije, drugi del pa uporabna, usnjena obutev s stekleno peto. Sopostavitev enega in drugega izdelka ponazarja merjenje lahkotnosti in težnosti, neotipljivega fantazijskega sveta in trde realnosti, razlaga.
Neskončna vztrajnost
Delo je začela v čevljarski delavnici Mihoya za unikatno oblikovanje in izdelovanje čevljev Mitje Hojaka, kjer se je želela seznaniti z obrtjo, ki pri nas že skoraj izumira. Sledilo je skiciranje, večkratno izdelovanje modelov in nato kalupov ter večurno čakanje, ko je bil izdelek v procesu toplotne obdelave v pečeh. »Nato pride na vrsto še brušenje, poliranje, lepljenje, največkrat gre v peči kaj narobe, saj steklo, ki zahteva predvsem veliko vztrajnosti, pogosto poči, zato je treba vse postopke ponoviti,« pove Drnovškova, ki še nima svojega ateljeja in za ustvarjanje uporablja predvsem tehnologijo, ki je študentom na voljo na fakulteti, gre namreč za drage stroje in peči.
Ker jo zanima predvsem specializacija iz izdelave nakita ali čevljev, bi po diplomi rada študij nadaljevala v Angliji ali Italiji. Nato pa lasten atelje? »Možnosti obstajajo, navsezadnje lahko imaš manjši studio ali pa delaš v večji proizvodnji, denimo v steklarni. Vse bo odvisno zgolj od mene,« trezno sklene.
