Prihodnji petek se bo s predstavo Noč krtov francoskega režiserja Philippa Quesneja začel že 19. mednarodni festival sodobnih scenskih umetnosti Mladi levi. Nenavadna alegorična uprizoritev, skozi katero spremljamo vsakdanjik antropomorfnih krtov v njihovem podzemnem brlogu, bo po besedah Nevenke Koprivšek, umetniške direktorice zavoda Bunker, ki organizira festival, intonirala prevladujočo potezo letošnjega programa: čas, ki ga živimo, je namreč dokaj mračen, zaznamujejo ga občutki negotovosti, zaskrbljenosti, nezmožnosti uvida v prihodnost. »V takšnih primerih se radi zatečemo v neko zavetje, votlino, oziroma v nekakšno krtovo deželo,« pojasnjuje. Tovrstni umik v različne mikrosvetove, intimnost in refleksijo je mogoče zaznati v marsikaterem od več kot ducat dogodkov, ki se bodo na različnih prizoriščih – večinoma seveda v prostorih in okolici Stare mestne elektrarne – zvrstili v dobrem tednu dni.
Iskanje novega stika
»Vendar to nikakor ne pomeni, da se mi ali umetniki predajamo resignaciji in obupu,« pri tem poudari Koprivškova. Program festivala bo tokrat še nekoliko bolj večplasten, poleg predstav in drugih umetniških projektov bodo pripravili tudi konferenco o novih političnih mitologijah in umetnosti, izhod iz trenutne zataknjenosti v nič kaj obetavne družbene razmere pa bodo po izteku osrednjega festivalskega dela iskali še na posebnem laboratoriju, kjer se bo skupina izbranih umetnikov usmerila na krhko razmerje med naravo in človekom ter poskušala izhodišča za spremembe poiskati v preseganju antropocentričnega pogleda, ki se vse bolj izkazuje kot slepa ulica. »Umetnost ne more neposredno sprožiti družbenih premikov, lahko pa vpliva na naš odnos do sveta,« je prepričana umetniška direktorica.
Poleg že omenjene Noči krtov, ki je neke vrste mednarodna uspešnica, med pričakovane vrhunce festivala spada vsaj še gostovanje ameriške underground ustvarjalke Penny Arcade, nekdanje zvezdnice Warholove Tovarne, s solo predstavo Hrepenenje traja dlje, polno »iskrivega, toplega patosa«. Vrača se brazilska režiserka Christiane Jatahy, ki je lani odprla Mlade leve z izzivalno vsebinsko in formalno prenovitvijo Treh sester Čehova; tokrat v projektu #gozdkihodi.doc, zlitju videoinstalacije in osebnih zgodb beguncev ter drugih preganjancev, izhaja iz Macbetha. Enako nevsakdanji prispevek bo ponudila portugalska avtorica Maria Lucia Cruz Correia, ki raziskuje participatorne oblike umetnosti in bo pod prulskim mostom izpeljala projekt Skupne sanje, v katerem bo obiskovalca popeljala na izlet s pedalinom in z njim izumljala prihodnost, skupaj z Belgijcem Benjaminom Verdonckom (še enim festivalskim znancem iz prejšnjih let) pa bo izvedla tudi več umetniških akcij. Zanimiv bo tudi nastop mlade indijske ustvarjalke Mallike Taneje, ki bo v predstavi Bodi previden »razgaljala« domnevno povezanost med načinom oblačenja žensk in nasiljem nad njimi.
O počasnosti in zmedi
Festival seveda ne bo minil brez ustreznega deleža domačih ustvarjalcev. Umetnica Robertina Šebjanič in raziskovalec zvoka Miha Ciglar bosta združila moči za instalacijo Subakvatična zvočna krajina, ki bo odprta v preddverju Stare elektrarne, plesno-performerska naveza No!training Lab pa bo izvedla predstavo Variacije na Počasnost: Time Out 2, nasledek raziskovalno-ustvarjalnega procesa, ki ga je na izhodišču romana Milana Kundere Počasnost začela Katja Legin. Premierno bo uprizorjena tudi nova predstava kolektiva Beton Ltd. z naslovom Ich kann nicht anders. Kot je pojasnil Branko Jordan (poleg njega nastopata še Katarina Stegnar in Primož Bezjak), je uprizoritev nastajala približno dve leti: »V njej smo poskušali doseči neko točko iskrenosti, predvsem pa izhajajoč iz nas samih podati vpogled v mentalno zmedo, v kateri živimo.«
Tudi tokrat bo vstop na vse dogodke brezplačen, organizatorji pa bodo seveda veseli podpore v obliki prostovoljnih prispevkov.
