Podobnosti s tem ni konec. Tik pred shodom Demokratske stranke je WikiLeaks objavil obsežen dosje elektronske pošte demokratskega nacionalnega komiteja (DNC). Objavljeno gradivo nedvoumno pokaže, da je komite, ki bi moral nepristransko voditi strankino kampanjo za nominacijo predsedniškega kandidata, delal za kandidatko establišmenta in spodkopaval njenega protikandidata. Razkritje škandalozne korupcije tako v stranki kot v političnem sistemu na splošno je bilo za partijski aparat neljub dogodek in je kandidatko, ki ima že tako ali tako hud kredibilnostni deficit, dodatno diskreditiralo. Ker vsebine objavljenih dokumentov ni bilo mogoče zanikati, sprenevedanje in sanitetne interpretacije pa so bile premalo, da bi razkadile smrad, je menedžer kandidatkine volilne kampanje uporabil prijem, ki ga poznamo iz najbolj žalostnih poglavij zgodovine komunističnih režimov in črnega humorja iz tistih časov.
Visoki aparatčik je za povzročitev škandala obtožil zunanjega sovražnika. Izjavil je, da so elektronsko pošto DNC ukradli in objavili Rusi, da bi pomagali Trumpu: »Strokovnjaki nam pravijo, da so agenti ruske države vdrli v DNC in ukradli to pošto, drugi strokovnjaki pa nam zdaj zatrjujejo, da so Rusi pošto objavili z namenom, da bi dejansko pomagali Donaldu Trumpu. Mislim, da ni naključje, da je bila pošta objavljena na predvečer konvencije (Demokratske stranke). In to nas mora skrbeti.« Škandal je seveda razkritje, ne pa tisto, kar je razkrito. Ko se političnega aparata polasti norost, ni več naključij. Sprašujem se le, kako dobri so tisti »strokovnjaki«, da je treba imeti skupino, ki pove, kdo je dokumente ukradel, in drugo, ki razloži, da jih je objavil in s kakšnim namenom.
Temu se ne moremo smejati. Ko demokratska vrhuška iz Trumpa naredi malo manj kot ruskega agenta, ga obtožuje, da je njegova platforma »proruska«, in mu očita, da so ga »videli govoriti«, kako da »ni nujno, da bi Nato moral intervenirati, da bi branil naše vzhodnoevropske zaveznike, če jih napade Rusija«, to napoveduje politiko ZDA, ki bi jo kot predsednica vodila njihova kandidatka. Ti ljudje bodo zakuhali novo svetovno vojno. Njihov adut, ki se jim ga mudi vreči na mizo že zdaj, je vojska. So grožnja, ki dokaj neposredno zadeva tudi nas.
Ostanimo še za trenutek pri strankarski diktaturi. Vzporednice s komunističnimi strankami imajo nekaj polemične, vendar malo analitične vrednosti. Govoriti na splošno o strankarskem umu ali logiki strankarskega gospostva tudi ne pomaga veliko. Potrebujemo konkretno analizo. Dve zadevi sta tako očitni, da sta že banalni, vendar sta ključni za razumevanje liberalnodemokratskega strankarskega gospostva.
Nimamo opravka le s paranojo aparatčikov in sklerozo aparata, imamo tudi politično predstavo, performans, hepening, polne »ustvarjalnosti« – kako velika in pogosta je postala ta beseda! Aparat seveda obvlada vsa pravila, prijeme in veščine popkulturne in marketinške produkcije (pa tudi varnostne industrije in njenega obvladovanja množic ter protestnikov), delegati pa imajo na voljo vso individualno svobodo izražanja, tudi nestrinjanja, nasprotovanja, protestiranja, demonstriranja... Ko bodo povedali ali pokazali, kaj mislijo, si olajšali dušo in morda iztržili kak znak, da je bila njihova prisotnost opažena, bodo naredili tisto, kar bo določil aparat. Svoboda je mazivo, še več, modus operandi strankarske discipline.
Drugo je, da imamo dve vladajoči stranki, ki sta sicer v konkurenčnem, ne pa v antagonističnem razmerju. Če ena odpove, je tam druga. In tu se kaže velik politični premik, ki so ga prinesle letošnje ameriške volitve. Na novo so opredelile politične fronte. Ker je v Republikanski stranki, kakor koli sprevrženo že, zmagal glas ljudstva, demokratskemu aparatu pa je uspelo glas ljudstva izigrati, so ideologi neokonservativnega destruktivizma, doslej povezani z republikanci, začeli pozivati zdrave sile v Republikanski stranki, naj volijo za kandidatko Demokratske stranke. Definirali so novo politično ločnico. Izenačili so Trumpa in Sandersa. Njun skupni imenovalec ni okoliščina, da ne pripadata političnemu establišmentu, ampak je političen: sta »neliberalna« (illiberal). Kot taka sta del globalnega vzpona »neliberalizma«. Zdaj, pravijo, gre za obrambo liberalističnega sistema.
Globalni boj, boj na življenje in smrt, poteka med liberalizmom in »neliberalizmom«. Bati se moramo seveda predvsem liberalizma.
