V odzivu na glasovanje Britancev je nekdanji ameriški finančni minister in nekdanji predsednik Harvarda Larry Summers pozval k »odgovornemu nacionalizmu«, ki bi bil odgovor na pogosto šovinističen, protimigrantski in protekcionistični diskurz populistične desnice: »Od držav bi se moralo pričakovati, da bi si predvsem prizadevale za ekonomsko blaginjo državljanov, pri čemer bi morale omejiti svojo zmožnost, da bi škodile interesom državljanov na drugih področjih.« Mednarodne sporazume bi morali »presojati ne toliko po tem, koliko harmonizacije so zmožni ali koliko carinskih ovir so odpravili, ampak po tem, ali so pri tem koristili državljanom«.

Kot zatrjujejo Summers in ostali, je globalizacija prinesla veliko koristi svetovnemu gospodarstvu kot celoti, a zmagovalci, to se pravi, tisti, ki imajo od globalizacije dobiček in koristi, se redkokdaj neposredno ali posredno oddolžijo poražencem za izgubo. Še več, zmagovalcev je v zadnjem času pogosto precej manj kot poražencev, posebno to velja za določena geografska območja ali na trgih, kjer zmagovalcu ostane vse. Navsezadnje pa gospodarske politike, za katere se zavzemajo »zmagovalci« – in ki so se uveljavile zaradi njihovega vpliva – ponavadi še zdaleč ne koristijo vsem.

Vse to drži. Žal pa ti argumenti pogosto vodijo zmerneže, da se umikajo pod pritiskom nativizma, agresivnega nacionalizma in nekonsistentnih ekonomskih gesel. Tisti, ki so glasni ali hočejo s stavkom na tviterju rešiti vse probleme in se zavzemajo za ozkosrčno identitetno politiko, so prisilili tiste, ki verjamejo v svetovno človeško skupnost, ki jo povezujejo skupni interesi, v bitke, ki so za te pogosto že vnaprej izgubljene, ko poskušajo pokazati, da demagoški slogani ne zdržijo resne kritike.

Toda za te racionalne protinapade, če jih lahko tako imenujemo, se zdi, da ne zmorejo oblikovati niti kratkih stavkov, s katerimi bi zavrnili tendencioznosti populistov. Seveda obstajajo resne ekonomske analize in pametni politični predlogi zmernega tabora, toda takšna razprava se odvija običajno v jeziku – pa tudi telesni govorici – tehničnih strokovnjakov, ki povzročajo zehanje, ne pa navdušenja množic.

Nujno potrebujemo zmerni, humanistični, globalni in »konstruktivni« populizem, ki se skrajnežem ne bi zoperstavil z zapletenimi matematičnimi modeli, ki na primer kažejo negativne posledice brexita za rast brezposelnosti, ampak s preprostimi, a udarnimi idejami, ki bi odmevale med milijoni ljudi. Liberalne demokracije so, ko so bile v preteklosti pred težkimi izzivi, našle takšne glasove. Pomislimo samo na govore Franklina Roosevelta v 30. letih 20. stoletja ali na ustanovitelje Evropske skupnosti.

Populizem lahko postane »konstruktiven«, če poenostavi tisto, kar vemo z razumno stopnjo verjetnosti. Nasprotno pa »destruktivni« populisti zavestno izkrivljajo, kar je znano, in si brez sramu izmišljajo tisto, kar ni.

Ta vrsta destruktivnega populizma je redka na lokalni ravni, kjer razprave potekajo o konkretnih rešitvah za dejanske probleme državljanov. To ne pomeni, da je lokalna politika preprosta in lahka. Da ni tako, danes kažejo napeti odnosi med policijo in rasnimi manjšinami v ameriških mestih. Toda, kot sta pokazala Bruce Katz in Luise Noring, se v ZDA in drugod po svetu voljeni lokalni politiki, civilna združenja in zasebna podjetja pogosto povezujejo in združujejo ne glede na strankarsko pripadnost z namenom, da bi izdelali inovativne projekte v zvezi z javnim transportom, stanovanjsko politiko in gospodarskim razvojem ter da bi zanje našli vire financiranja.

Konstruktivni populizem pa je najbolj potreben na nacionalni in mednarodni ravni, saj številnih težav ni mogoče reševati lokalno. Poglejmo na primer zunanjo politiko. Smo priče močni težnji številnih držav k agresivnemu nacionalizmu, ki je v zgodovini pripeljal do številnih katastrof, še posebno v prvi polovici 20. stoletja.

Nekateri podcenjujejo nevarnost, da bi se ponovno okrepil nacionalizem, največkrat z argumentom, da nas bo medsebojna gospodarska soodvisnost varovala pred atavističnimi nagibi. Toda ta soodvisnost v preteklosti ni pomagala. Ne pozabimo zlasti, da so tri najstrašnejša desetletja, ki so se začela leta 1914, sledila obdobju hitre in intenzivne globalizacije.

Znova nujno potrebujemo politično sporočilo, ki bi izražalo zavezanost k nenehni čuječnosti v podporo miru. Toda mora biti konkretno. V svetu liberalnih demokracij bi moralo tako sporočilo poudariti tri elemente: močno obrambno in varnostno-obveščevalno sposobnost, legitimnost pogajanja tako s prijatelji kot s sovražniki, da bi našli skupne točke, in pa prepričanje, da je mogoče trajno zavezništvo in prijateljstvo oblikovati le na temelju skupnih demokratičnih vrednot in človekovih pravic.

Kratkoročni trgovinski in drugi interesi ne bi smeli spodkopati teh temeljnih načel. Če so na primer človekove pravice, v katere so vključene pravice žensk, dejansko ključni element demokratičnih vrednot, se lahko pogajamo o vseh vprašanjih s tistimi, ki jih zanikajo. Toda dokler glede tega pri njih ni napredka, ne moremo biti pravi prijatelji in obenem pozivati k spoštovanju univerzalnih človeških vrednot. Konstruktivni populizem si ne more privoščiti cinizma, mora pa biti realističen in priznati, da je napredek lahko postopen in da ima v različnih deželah različne oblike.

Kar zadeva gospodarsko politiko, je soglasje nemogoče zaradi številnih sporov, ki imajo racionalno osnovo. Toda v razumljivem jeziku lahko zatrdimo, da trgi delujejo v prid vseh samo, če so regulirani v interesu vseh, da lahko javni izdatki, ki ustvarjajo proizvodna sredstva, zmanjšajo razmerje med javnim dolgom in BDP ter da se uspešnost gospodarske politike meri glede na to, v kolikšni meri so rezultati gospodarske rasti porazdeljeni v družbi.

Identitetne politike in neodgovornega populizma ne bomo premagali tako, da bomo z njima sklepali kompromise ali pa da ju bomo napadli s podrobno tehnično analizo. Katastrofi se bomo izognili samo s konstruktivnim populizmom: preprostim, natančnim in vedno iskrenim.

Kemal Derviş je nekdanji gospodarski minister Turčije in nekdanji vodja Programa Združenih narodov za razvoj (UNDP), danes podpredsednik Brookings Institution.

© Project Syndicate, 2016, www.project-syndicate.org