Bil je kontroverzen in šokanten, a česa takšnega, kot si je za svoj koncept zamislila Tina Gorjanc, se zdaj že umrli britanski oblikovalec Alexander McQueen, ki je pod žaromete privihral leta 1993, ko so na modno stezo stopile manekenke v s »krvjo« prepojenih oblekah, verjetno ne bi nikoli spomnil.
»Oblikovalka bo v laboratoriju gojila kožo Alexandra McQueena in jo uporabila za usnjene torbe in jakne«, »Študentka dela oblačila iz kože Alexandra McQueena«, »DNK Alexandra McQueena bodo uporabili za novo linijo modnih dodatkov«. Tako so te dni sporočali naslovi v svetovnih medijih, zakrivila pa jih je Slovenka, ki študira oblikovalstvo na londonski umetniški akademiji Central Saint Martins. Oziroma njen modni, še bolj pa družbenokritični koncept Pure Human, ki je trenutno v laboratorijski fazi. V laboratoriju naj bi iz McQueenovega DNK vzgojili kožo, iz nje pa bo Gorjančeva oblikovala usnjene izdelke, kar naj bi bilo McQueenu, kot so Gorjančevi menda dejali »ljudje, ki so mu bili zelo blizu«, morda celo všeč.
»Nisem nori genij«
»Počutim se resnično blagoslovljeno zaradi odziva medijev na moje delo in zaradi njihove pomoči pri širjenju vprašanja, na katero poskušam opozoriti, vendar se mi zdi, da je pravi namen mojega projekta pogosto razumljen napačno. Zavedam se, da ne morem nadzorovati medijev, a je pošteno od mene, da poskrbim za to, da projekt dobi pozornost iz pravih razlogov, ne pa da je razvrednoten na 'srhljivo modno kolekcijo, ki je narejena iz človeške kože znane osebnosti',« se je na odzive medijev na facebooku odzvala Tina Gorjanc, ki s svojim konceptom Pure Human želi opozoriti na to, da bo luksuz v prihodnosti redefiniran in da je na probleme, ki bodo prišli s tem, treba opozarjati.
»Če ste mislili, da sem neki srhljivi nori genij, ki v laboratoriju na skrivaj goji McQueenovo kožo, vas moram razočarati. Vsi prvotni vzorci, ki so bili narejeni v laboratoriju, so bili namenjeni potrditvi tega, ali je ta tehnologija sploh mogoča, vendar so ti postopki še zelo neraziskani in bodo večje organizacije, ki se ukvarjajo z bioinženiringom in imajo večji proračun, imele boljše možnosti, da jo razvijajo naprej.« In kaj, če ne nori genij, je potem Gorjančeva oziroma njen projekt? Projekt, je, kot je poudarila, po svoji naravi kritičen, njegov končni cilj pa nikoli ni bil, da se iz kože mrtvega oblikovalca ustvari kolekcija.
Od las na etiketi do usnjenega izdelka
Gorjančeva je dobila idejo med prebiranjem svetovne knjižne uspešnice Nesmrtno življenje Henriette Lacks, revne temnopolte Američanke, od katere so leta 1951, ne da bi vedela, vzeli njene celice in jih uporabili v medicinskih raziskavah. Vzorci, ki so bili izdelani v sklopu projekta slovenske oblikovalke, pa so namenjeni temu, da pokažejo na eno od možnih posledic biotehnologije, če se bo na biološki material gledalo kot na vir luksuza. »Projekt ugiba, kako velike korporacije lahko izkoriščajo genski material kot nov vir luksuza, opozarja pa tudi na problem definicije lastništva informacij in njihovega dedovanja,« je opozorila Gorjančeva. Za to, zakaj se je odločila za McQueena, je navedla dva razloga. »Zaradi pomanjkljive zakonodaje pri zaščiti genskega materiala sem želela pokazati, kako nekdo lahko dobi biološki material iz virov, za katere bi običajno mislil, da so izjemno zaščiteni. McQueenov genski material je bil zanimiv, ker je McQueen mrtev ter ima gromozanski modni imperij, ki je avtorsko zaščiten, in sorodnike, ki so podedovali njegovo lastnino – njegove genske informacije pa kljub temu niso dobro zaščitene,« je prvi razlog navedla Gorjančeva. Pri drugem pa gre za praktičnejši vidik, saj je v McQueenovem primeru obstajala možnost preverjanja pristnosti genskega materiala, poleg tega pa je bil ta tudi dostopen.
McQueenov DNK je Gorjančeva dobila iz las, ki jih je oblikovalec vključil v svojo prvo kolekcijo iz leta 1992 Jack the Ripper Stalks His Victims. Kolekcija je bila posvečena viktorijanski dobi, ko so prostitutke prodajale kodre svojih las, McQueen pa je njim v počastitev na oblačila namesto navadnih modnih etiket našil snope lastnih las. Da je uporabil svoje lase, je večkrat izjavil v intervjujih, Gorjančevi pa je enako potrdila tudi manekenka, ki je McQueena videla pri delu. Vzorec las je Gorjančevi dal lastnik kolekcije, institucija, ki je Gorjančeva noče razkriti, enako nedefinirani pa so tudi načrti, kaj bo naredila z »McQueenovimi« izdelki. Najverjetneje bodo, kot je dejala, končali v galeriji ali pri zbiratelju, ta pa bo, če ugibamo, McQueena lahko obesil na steno ali svoje telo.
