Festival Ljubljana te dni gosti 19. mednarodno likovno kolonijo, na kateri se že tradicionalno zberejo po štirje tuji in štirje domači likovni ustvarjalci. Uveljavljeni akademski slikarji, ki jih je glede na njihove umetniške dosežke in značajske lastnosti, recimo odprtost in veselje do dela v skupini, izbral slikar in selektor Tomo Vran, že od nedelje ustvarjajo v senci idilične pergole v Križankah, kjer jih obenem navdihuje še glasbeno rožljanje z bližnjega koncertnega oziroma uprizoritvenega odra. Še dobro, jutri jih namreč čaka končna razstava – vsak od njih naj bi v času likovne kolonije ustvaril vsaj dve umetniški deli, ki si jih bo še vsaj nekaj mesecev mogoče ogledati v Viteški dvorani Križank. Multimedijski umetnik Lado Jakša bo ob jutrišnjem odprtju pripravil videoinstalacijo in glasbeni performans, s katerim bo hkrati predstavil tudi gostujoče umetnike in njihovo delo.
Urbana spodbuda
Po obisku približno 150 umetnikov, ki so v Ljubljani v sklopu likovne kolonije že ustvarjali, je Vran letos v prestolnico spet povabil po estetiki in generacijski pripadnosti raznolike slikarje: Nemko Renate Kasper, Poljakinjo Moniko Grygier, Italijana Lorenza Viscidija in Hrvata Đanila Božiča, od slovenskih ustvarjalcev pa Barbaro Demšar, Simona Kastelica, Tanjo Špenko in Tino Konec. »Vesel sem, da so se hitro povezali med sabo, kar praviloma pomeni, da naredijo precej več del in da so ta tudi zelo kakovostna. Ne omejujemo jih z nobeno tematiko, vsak ustvarja po svoje, po vseh teh letih pa sem vseeno opazil, da se tudi umetniki, ki sicer slikajo druge pejsaže in tematike, nehote prilagodijo tukajšnjemu ambientu,« komentira Vran, ki pove tudi, da so likovne kolonije praviloma na podeželju, ljubljanska pa je izjemna tudi v tem, da je ena redkih urbanih.
Vsi letošnji izbranci so nad barvami ljubljanskega poletja in nad slovensko gostoljubnostjo navdušeni. Slikanja se vsak dan praviloma lotijo že zjutraj in ustvarjajo do poznega popoldneva, pozneje jih čakajo izleti po mestu in državi ter večerni kulturni program. »V nasprotju s podeželskim mirom jih torej v Ljubljani pri delu spodbuja prav nenehno vrvenje okolice,« pove Vran, mi pa smo po vtisih povprašali tudi umetnike same. Njihovo delovno vnemo smo prijazno ovirali z vprašanji o njihovih umetniških načrtih in o tem, kako na njihovo začetno zamisel, s katero so večinoma že pripotovali na kolonijo, vpliva značaj Ljubljane in Slovenije. Zdi se, da izredno dobro, vsaj sodeč po tem, da je večina v prvih dveh dneh kolonije z likovno kroniko festivalskega vzdušja že zapolnila vsaj eno slikarsko platno.
