Takšnemu političnemu delovanju z zlorabo prava pa bi se pravniki in sodišča morali zoperstaviti in stopiti v bran ustavi. Ta namreč jasno in nedvoumno določa takšen vsebinski koncept lastnine, po katerem položaj javne oblasti, kadar je ta v vlogi formalnega lastnika, še zdaleč ni enak kot položaj zasebnika ali pravne osebe kot lastnika. Javna oblast se v tej funkciji namreč pojavlja izključno takrat, kadar je to nujno ali razumno zaradi večje sistemske zaščite javnega dobra, javne lastnine in javnega interesa, kot pa bi jo lahko dosegli z zasebnim lastništvom. Takšne sistemske zaščite torej, ki bo v največjo možno korist slehernega posameznika, vseh državljank in državljanov, torej v občem interesu in za skupno blaginjo – vseh nas kot pripadnikov politične skupnosti.
Legitimnost skozi javni interes in obče dobro
Javna oblast v funkciji formalnega lastnika zato po ustavi z lastninskimi upravičenji formalnega lastnika nikakor ne bi smela početi vsega ali skoraj vsega, kar se ji zljubi. Predvsem pa javna oblast ne bi smela početi ničesar, kar bi pomenilo uporabo in izrabo (izkoriščanje), predvsem pa zlorabo (v ustavi določene) družbene funkcije lastnine, na primer v korist predstavnikov javne oblasti, v zasebno korist posameznikov ali v korist ožjih skupin elitistično privilegiranih ljudi. Tudi prodaja kot raz-prodaja javnega dobra (lastnine) pomeni takšno zlorabo. Država bi smela v vlogi formalnega lastnika javnega dobra početi samo tisto, kar bi bilo v očitno, nedvoumno, prepričljivo, dokazljivo in dokazano največjo možno (optimalno, pa tudi maksimalno) občo korist in za splošno blaginjo – vseh državljank in državljanov. To početje bi moralo biti prepričljivo utemeljeno in stvarno dokazano kot početje »dobrega vladarja« v funkciji največjega dobrega za vse in dobrega vladarja kot »dobrega gospodarja« v funkciji največjega dobrega za vse, v skladu z duhom in vsebino ustavnega reda. Ponavljam, ne zato, ker bi k temu vabile na primer utopične težnje demokratičnih socialistov ali učencev marksizma itd., pač pa zaradi duha in vsebine slovenske ustave. (1)
V tem duhu je treba razumeti tudi pravico do stavke, do sodelovanja delavcev pri odločanju, do javnega in mirnega zborovanja in miroljubnega protestiranja, kadar gre za gospodarske subjekte, v katerih je pomembno, pretežno ali v celoti lastniško udeležena država. Postaviti vprašanje o ustavni utemeljenosti teh pravic, pa tudi izbiri trenutka in obsega za njihovo javno manifestacijo, lahko zgreši širši politični kontekst dogajanja in se nevarno približa ozkemu, tudi zavajajočemu pravniškemu formalizmu. Tudi zato, ker v takšnih primerih ljudje, ki se upirajo javni oblasti in nanjo naslavljajo protest, ravnajo v dvojni vlogi delavcev in državljanov. Pa tudi zato, ker je njihova družbena vloga delavcev in državljanov že v izhodišču bolj »politična« v pravem pomenu koncepta, s tem pa skladna z duhom ustavnosti, kot menedžerska in zato skoraj ne-politična vloga vladajoče dnevne politike. To velja tudi za aktualno dogajanje v Luki Koper. Zato ugotovitev, da upor delavcev Luke Koper ne pomeni protiustavnega ravnanja, dopolnjujem s politično filozofsko refleksijo – o problemu legitimnosti.
Pri javnem dogajanju s širšimi politično pomembnimi razsežnostmi je običajno, morda pa tudi vselej, še nekaj zadaj; za tistim, kar je vidno s prostim očesom, ko se javno kaže tisto, kar naj bi bilo vidno, in kadar je slišano tisto, kar je bilo namenjeno poslušanju in slišanju. A kot se ne gre slepiti, da je vidno in slišno vse tisto, kar je res, točno tako in samo tako, kot je videti in slišati, se tudi ne gre pretirano obremenjevati s tistim, kar je ali bi lahko še bilo zadaj, če to ni nujno, da bi se videlo in slišalo tisto, kar pa je treba videti in slišati, ker je očitno in razumljivo. Na primer glede dogajanja v Luki Koper. V kontekstu politične filozofije in prakse, ne le ustavnega reda, ne gre spregledati, da delavci Luke ne stavkajo z zahtevo po višjih plačah, višjih dodatkih, manjših obremenitvah ali drugačnih, predvsem pa materialnih osebnih interesih (kar ne pomeni, da ne bi smeli). Ni videti prisiljujočih razlogov, da njihovega upora ne bi razumeli tako, kot je predstavljen: upirajo se dnevni politiki, ki jih ne želi videti kot enakovredne sogovornike, in upirajo se dnevni politiki, ki ne pove jasno, nedvoumno, transparentno in kategorično, kaj točno načrtuje z Luko. Tako prevzemajo skrb in odgovornost za dejstva, okoliščine in interese, ki jih osebno presegajo. V tem pogledu torej branijo javni interes. Politično legitimno.
In v tej drži se soočijo z držo vladajoče dnevne politike. Ta se je odločila za nevšečno politično etiko in retoriko. Delavce je zavrnila kot enakovredne sogovornike. Tudi z vzvišeno in arogantno držo, v smislu, kako si drznete pričakovati, da se bomo mi, ki smo najvišji državni funkcionarji, odzivali na vaše pozive, kot bi bili vi, ki ste samo delavci v pristanišču, na primer uradniki iz Bruslja. Uporabila je nedostojno in nekorektno retoriko o delavcih kot »atentatorjih« in njihovem početju kot »golem diktiranju« političnim funkcionarjem, »kako naj vodijo državo«, kot »diktatu ulice«. A protest luških delavcev se ne zdi ne »politični atentat« ne »goli diktat ulice«. Pomeni obliko civilne nepokorščine, ki je koncept socialne ustavne demokracije in element sodobne ustavniške filozofije človekovih pravic, politične svobode in državljanske avtonomije. (2)
Skupna točka Roga in Luke Koper
Ker gre pri njej za delavsko in državljansko tveganje, za vnaprejšnje soglašanje z možnostjo nastanka sila neprijetnih posledic za delavce, morda še veliko bolj kot za državo, gospodarstvo in preostalo civilno družbo, hkrati pa je ta in zato tvegana drža delavcev stvarno utemeljena, lahko delavcem priznamo … ne, jim moramo priznati demokratično in politično legitimnost početja.
Ne moremo pa tega priznati vladajoči dnevni politiki in njeni drži do delavcev. Tudi zato ne, ker je temeljno vprašanje delavcev legitimno, tudi v javnem interesu legitimno: kakšne konkretne načrte ima z Luko Koper? Zakaj tega ne pove jasno? Zakaj proces političnega načrtovanja ni transparenten? Zakaj različni ministri dogajanje in načrte razkrivajo in razlagajo različno? Kdo od njih zavaja javnost in kdo celo laže? Ta in takšna vprašanja, četudi postavljena z javnim uporom, pa vendarle niso »politični atentat«, tudi ne »golo izsiljevanje ulice«. Takšne niso niti zahteve po odstopu ministra ali ministrov. Že dlje časa se namreč izgovorjena in zapisana (kvazi)pojasnila glede Luke Koper razlikujejo. In različni ministri so že podali različne, tudi nasprotujoče si izjave o tem. Eden od dokumentov kaže tudi na morebitno laž enega od ministrov. Takšno ravnanje političnih funkcionarjev pa vzpostavlja ne le objektivno, ampak tudi osebno politično odgovornost ministra in objektivno politično odgovornost premierja in vlade. Zato je lahko legitimna posledica tudi odstop ali razrešitev ministra. Zatorej zahteva delavcev, naj se to zgodi, če je res tako, ni »goli diktat ulice« ali »golo izsiljevanje ulice«, ampak legitimna delavska in državljanska – politična – zahteva.
V primeru prvin in konceptov delujoče socialne ustavne demokracije, tudi njene legitimnosti, se kaže najmanj ena skupna točka primerov Rog in Luke Koper. Državljanke in državljani jasno sporočajo javni oblasti, da je ne le političnofilozofsko in etično, ampak tudi ustavno zavezana k transparentnosti načrtovanja in odločanja o javnem dobru, da deluje v funkciji državljank in državljanov, da ni njihov gospodar, ki bi se mu podložniško ali celo suženjsko podrejali; da je sestavni element legitimne politike in politične etike prav razpravno delovanje javne oblasti; da ima vendarle oblast ljudstvo, da že po ustavi javna oblast ne more prosto in samovoljno razpolagati z javnim dobrim – javno lastnino; da ni stvarno utemeljenih razlogov za to, da bi javni oblasti kar tako, splošno ali celo slepo zaupali, in da je v državi vse več ljudi in skupin, ki jim ob slovenski dnevni politiki in zaradi nje prekipeva ali jim bo vsak čas prekipelo. Legitimno.
Dr. Andraž Teršek je ustavnik in pravni filozof, zaposlen kot univerzitetni učitelj na Univerzi na Primorskem, matično na Pedagoški fakulteti.
1 - Navsezadnje je takšna ustavnopravna filozofija lastnine primerno pojasnjena že v knjigi Komentar Ustave Republike Slovenije (Ur. Lovro Šturm). FPDEŠ, Ljubljana 2002, predvsem pri členih 33 in 67.
2 - Podrobno o tem v knjigi Teršek A., Teorija legitimnosti in sodobno ustavništvo. Annales, Koper 2014, str. 409 in nasl. Tudi Martin Balluch, Upor v demokraciji. Krtina, Ljubljana 2011.
