Sledil je hiter odziv predsednika uprave Slovenskega državnega holdinga (SDH) Marka Jazbeca, ki je te dni v svojem rodnem kraju na Obali postal persona non grata. Z očitno prekinjenega dopusta je sporočil, da odhaja. Na skupščini delničarjev Luke je SDH nato umaknil še predlog za kadrovske zamenjave v nadzornem svetu pristanišča.
Odločitev je presenečenje. Še večer prej so namreč nadzorniki SDH podprli predlog o prevetritvi v Luki in natanko pred tednom dni je Marko Jazbec odločno zatrjeval, da se od svoje funkcije nikakor ne namerava posloviti.
Pa je besedo požrl, ker se je ustrašil posledic. Strah očitno ni le njega. Iz vrst vladajoče politike je namreč slišati, da so dan pred včerajšnjim vročim dogajanjem v Kopru premierju Cerarju predlagali, naj za svoje dobro in za umiritev razmer obglavi SDH. Če to ne bo dovolj, pa še odstavi ministra za infrastrukturo.
V koaliciji se bojijo ulice in tega, da bo zadeva eskalirala do zahteve po glavi samega predsednika vlade. Načetost živcev v koaliciji kaže tudi pretiran odziv SMC-jevega predsednika državnega zbora, češ da se je včeraj z zaprtjem vhoda v pristanišče zgodil neke vrste atentat na Luko Koper. Še več, celo atentat na slovensko državo.
Iskrilo se je sicer z vseh strani. Odvetnik Stojan Zdolšek, ki je včeraj tradicionalno vodil skupščino Luke, si je v svojem vehementnem slogu privoščil oceno, da itak vsi vemo, da imamo zanič vlado in zanič ministre. Drugi tir pa da bomo imeli, ko se bodo politiki dogovorili, kako bodo vse pokradli.
Ulica je torej odstavila upravljalca državnega premoženja. Formalno gledano je seveda nedopustno, da predstavnik lastnika ne more vplivati na kadrovanje v svojem pristanišču. Pravila igre, kdo koga nastavlja, so jasna. Lastnik nastavlja nadzornike, ti upravo, ministra odstavlja predsednik vlade oziroma parlament. In ne ulica, ne lobiji, ne strici iz ozadja, pa tudi ne sindikati.
Lastnik ima vedno prav, tudi če nima. Tako kot šef. Žal. Prav na primeru Luke Koper se že leta žal jasno kaže, da je država slaba lastnica. V zadnjih desetih letih jo je namreč vodilo šest predsednikov uprave, lastnik pa pri izbiri (pre)pogosto ni imel srečne roke. Pa naj gre za kader SDS Roberta Časarja ali Gašparja Gašparja Mišiča, ki v neki resni državi in ne v banana republiki, v katero se vse bolj spreminja nekdanja kandidatka za novo Švico, nikoli ne bi sedla v fotelj predsednika uprave tako pomembne gospodarske družbe, kot je Luka. Nekateri menijo, da je za to krivo tudi dejstvo, da je kadrovski nabor razdrobljenih političnih strank, ki so se (tako kot različni lobiji) vselej želele napajati iz njenega korita, skozi leta demokratičnega razvoja Slovenije vse bolj beden.
Če sklenemo: SDH ima kot predstavnik več kot 60 odstotkov kapitala vsekakor pravico zamenjati nadzornike v Luki Koper. Javnost s tega vidika torej nima pravice posegati ali se spraševati o smiselnosti te pravice delničarja. Je pa hkrati tudi dejstvo, da SDH ni prepričljivo argumentiral razlogov za zamenjave. Katastrofa je, če držijo ocene, da je za tokratno lomastenje po Luki krivo prerivanje okoli gradnje drugega tira oziroma tega, kdo bo imel nadzor nad stroški in podeljevanjem poslov v okviru skoraj milijardo evrov in pol vrednega projekta. Luka Koper je nedvomno primer državnega upravljalskega fiaska za anale.
