Tudi hitra mobilizacija ustanovnih članic Evropske unije z ignoriranjem vseh preostalih nam ni neznana. Tako kot je prvih pet minut, tako bo ves čas. Konec zgodbe se odloči na začetku procesov dezintegracije, njihov konec je predvidljiv. Po tem, kakšno korist bodo za državo takoj pridobili iz kaosa po angleškem referendumu, bomo sodili strokovnost in inteligenco političnih skupin, ki vodijo Slovenijo.
Vemo, da znajo vzeti dobro delujoče državno podjetje, ga preoblikovati v delniško družbo, poceni prodati, iz tega potegniti osebno korist in potem zadovoljno gledati, kako je veliko premoženje izpuhtelo v nič. Popolnoma so zadovoljni s tem, kar je ostalo v njihovih žepih. S premoženjem velikih meddržavnih sistemov ni nič drugače. Iz njih je mogoče potegniti korist, ko so v vzponu, in takrat, ko propadajo. Dobiček se kuje takrat, ko si izposojajo denar, in takrat, ko ga ne morejo vrniti. To je evropska formula uspeha. Ob brexitu ni nobene potrebe po velikih ontoloških interpretacijah krize evropske ideje in vezenju otrobov o načelnih vrednotah. Treba si je postaviti samo eno ključno vprašanje: zakaj je to za nas dobro?
V majhnem si zna na to vprašanje odgovoriti vsak provincialen ljubljanski menedžer s političnimi zvezami, ki si hoče povečati kvadraturo stanovanja. Luka Koper je samo zadnji veličasten poskus polastitve sistema, ki so ga gradile generacije, ker je bila v njem obljuba boljšega življenja. Množica ljudi v Kopru ni protestirala zgolj proti političnemu vandalizmu, ker politična stranka na oblasti uporablja preverjeno formulo pretvorbe še enega podjetja v osebno last njenih klientov. Luka je tako kot Evropska unija. Njena ogroženost je ljudi prizadela v intimo. Nekaj generacij jo je gradilo, pogosto z neplačanim delom v prostem času. Tega niso počeli iz kratkočasja, ampak zaradi izkušnje, iz katere je izšla. Privolili so v nižje plače v korist skupnosti, priselili so se v njeno okolico, da bi tam delali, in s seboj pripeljali družine. Bili so časi, ko je vsak Primorec imel sorodnika, ki je delal v Luki ali pa je poznal koga, ki je tam delal. Hkrati je bil to projekt tekmovanja s tržaškim pristaniščem in je nase vezal veliko večje mitologije od računovodskih koristi. Za vladne špekulante je njena privatizacija tako zelo mikavna zato, ker je v njej akumulirano delo petih generacij, ki ga je mogoče s tremi potezami pretvoriti v osebno lastnino. Zato je odpor tako silovit in inteligenten. Žerjavisti spadajo v veliki tok evropske misli, ki se je napajal z dejstvom, da so delavci pametni.
Do zdaj se je zdelo, da Slovenija od propada Jugoslavije nikoli ne bo imela nobene koristi. Ko so jo Združene države Amerike in in Evropska skupnost silile, naj med balkanskimi državami deluje kot posrednik, je dvignila nos. »Kaj imamo mi z Balkanom?« je bil odgovor, medtem ko se je rušilo vse od Karlovca do Višegrada. »Mi smo evropska država in se bomo ukvarjali z evropskimi vprašanji.« Posredniško vlogo je z veseljem sprejela Avstrija in ekonomsko zavzela ves Balkan. Rezultat je simpatičen. Balkan je zasedel slovensko ekonomijo. Ne bi smelo presenečati. Odgovor je bil zajet že v vprašanju: »Kaj imamo mi z Balkanom?«
Prva reakcija na britanski referendum je bilo srečanje šestih zunanjih ministrov držav, ki so ustanovile skupnost evropskih držav. Nemčija, Francija, Belgija, Nizozemska, Luksemburg in Italija so ustanovile moderno Evropo. Združenega kraljestva na začetku ni bilo zraven. Ob izstopu so se ustanovitelji zbrali sami, brez tistih, ki so prišli kasneje.
Zdaj je čas, da se slovensko zunanje ministrstvo zbudi iz globokega spanca. To je trenutek, ko je treba imeti ideje in se zriniti zraven vsaj kot ekspertna skupina ter za rešitev Evrope zahtevati evropska strukturna sredstva.
»Dajte to nam,« je treba sporočiti evropskim institucijam, preden dosežejo konsenz, da bodo stvari dali v roke Poljakom. »Sesuli smo eno veliko državo in naredili eno majhno disfunkcionalno državo. Z izkušnjami lahko pomagamo tako Evropski uniji kot Veliki Britaniji.«
Evropsko unijo in Veliko Britanijo mora Slovenija obravnavati tako, kot Evropska unija in Velika Britanija obravnavata Balkan. Kot področje, ki potrebuje našo pomoč.
Če na kaj, se mi spoznamo na to. Vedno je enako. Že pred avstro-ogrskim imperijem smo stali kot vkopani. »To je tako močna zgradba, da je nič ne more ogroziti,« je bilo splošno prepričanje, dokler se je dvigala do neba. Takoj ko se je zrušila, so se isti ljudje z enako prepričljivostjo čudili. »Pa kako je to skrpucalo sploh lahko stalo pokonci?« Enaka zgodba se je ponovila z Jugoslavijo. Zdaj pač ne bi veljalo istih ljudi, ki so ob vsakem vprašanju čakali na bruseljski konsenz, poslušati o tem, kako je bila zgradba krhka.
»Zakaj je dobro, da Evropska unija razpade v nekdanjo Evropsko unijo?« je treba spraševati slovensko politiko. Slovenija je v evropski projekt vstopila kot načrtovalec, to je zdaj naša Evropa.
»Kaj ste naredili, da skupaj z Evropo ne propade tudi Slovenija?« je vprašanje, ki ga je treba naslednjih 24 mesecev zastavljati vsak dan.
