Gre seveda, saj niste pomislili kaj drugega, kajne, za Nemčijo, za Beatrix Amelie Ehrengard Eiliko von Storch, evropsko poslanko in podpredsednico Alternative za Nemčijo (AfD), ki ni plačevala prispevka. Za njene in izjave drugih iz vodstva AfD ter navedbe iz programa stranke v zvezi z javnimi radiotelevizijskimi zavodi. Od konca aprila je odprava »prisilnega prispevka« uradno programsko stališče stranke. Kar v programu – čistopisa na spletni strani stranke še ni – morda ne bo izrecno pisalo, je pa mogoče razbrati iz dosedanjih izjav vodilnih ljudi AfD, je privatizacija sedanjih javnih radiotelevizij in ustanovitev – državne radiotelevizije.
Legenda o večni prevari
Naslednje šale na radiu Erevan niste mogli slišati.
– Je res, da je bil avstrijski predsedniški kandidat Norbert Hofer na jeruzalemskem Tempeljskem griču neposredna priča poskusa islamističnega terorističnega dejanja, ko so izraelski varnostni organi v zadnjem hipu ustrelili neko žensko deset metrov stran od Hoferja in ji preprečili, da bi z ročnimi bombami in brzostrelko pomorila ljudi, ki so molili?
– Res je, le da se to ni zgodilo na Tempeljskem griču, temveč ob Zidu objokovanja. In ni šlo za islamistko, ampak duševno moteno Izraelko, ortodoksno judinjo, ki se ni odzvala na pozive policije. Pa tudi napasti ženska ni nameravala nikogar, saj je bila neoborožena. In niso je ubili, ampak onesposobili s strelom v nogo. Pa tudi Hofer ni bil le deset, ampak najmanj sto metrov stran.
Trditve iz vprašanja je med nedavno predsedniško predvolilno kampanjo izrekel omenjeni svobodnjaški kandidat, in ko ga je avstrijska javna radiotelevizija (ORF) med zadnjim soočenjem kandidatov pred volitvami demantirala in soočila z dejstvi, so svobodnjaki (FPÖ) skočili pokonci. Nezaslišana in ogabna manipulacija, direktor ORF in moderatorka pogovora morata takoj odstopiti, zakaj še plačujemo ta rdeče-zeleni propagandni oddajnik in tako dalje. Le tri dni kasneje, na predvečer Hoferjevega tesnega poraza, ko dokončni izid še ni bil znan, je predsednik FPÖ Heinz-Christian Strache začel sejati dvom glede regularnosti volitev in hkrati pravilnosti delnih izidov, ki jih je objavljala ORF, češ da se razlikujejo od podatkov notranjega ministrstva.
Kajpak je Strache vedel, od kod razlika. Namreč na račun dejstva, da je ministrstvo upoštevalo le preštete glasovnice (te podatke je ORF prav tako objavljala), televizija pa napovedi analitikov na podlagi že znanih podatkov in ekstrapolacije predvidenega izida poštnega glasovanja (na podlagi izkušenj prejšnjih volitev). Tem slabše za dejstva, če z njimi ni mogoče razvnemati čustev in vzdrževati legende o »večni prevari«, ki se jo gredo z rdečo(-zeleno) elito zlizani »lažnivci« javne radiotelevizije. Ne, presstituti (ali celo prostitutke) si Strache vendarle še (nikoli doslej) ni drznil reči, in ko so na povolilni ponedeljek popoldne komentarji privržencev na njegovem socialnem omrežju vendarle tudi zanj postali preveč nedostojni, jih je preprosto pobrisal in končal »razpravo«.
»Težave« z javno radiotelevizijo in s tem povezana legenda o stranki, ki je večna žrtev lažnivih medijev v službi elite, so ena temeljnih »značajskih potez« evropskih desnopopulističnih strank in gibanj. AfD, FPÖ, švicarska SVP, francoska Nacionalna fronta, nizozemska Stranka za svobodo, Forza Italia oziroma Pol svobode in ne nazadnje slovenska SDS jih imajo, imela sta jih tudi madžarski Fidesz ter poljska Zakon in pravičnost, a sta jih medtem na oblasti uspešno rešila. Ta težava izvira iz dejstva, da se imajo desni populisti brez izjeme za edine prave predstavnike pravega (ja, obstaja tudi nepravo) ljudstva, to pa je temelj njihove moralne legitimacije za določanje resnice in – (vele)izdajalcev (pravega) ljudstva.
Substanca ljudstva
A kdo so desni populisti, kaj je značilno za politično stranko, da bi ji smeli reči desnopopulistična? Vsak, ki kritizira (korumpirano) elito (na oblasti), misli, da je njena žrtev ali mu gre na živce javna radiotelevizija, najbrž še ni desni populist. Politologi imajo z natančno opredelitvijo pojma precejšnje težave, ena od avtoritet glede tega, nemški profesor na ameriški univerzi Princeton Jan-Werner Müller, pravi denimo takole: »Ko populisti (levi in desni, op.p.) niso v vladi, res kritizirajo elite kot nemoralne in korumpirane. A poleg tega trdijo, da zgolj in samo oni predstavljajo ljudstvo, pri čemer je to vedno homogeno, moralno čisto in s svojim zdravim razumom nezmotljivo. (...) In vedno so populisti protipluralni, njihovo upravičenje do oblasti pa je vselej moralne narave. Za populiste ni legitimnih tekmecev za oblast, državljani, ki jih ne podpirajo, pa samodejno ne spadajo med pravo ljudstvo. Ker seveda vedo, da v prejšnjem stavku povedano v resnici ne drži, morajo populisti vzdrževati moralno ločnico med pravim ljudstvom in tistimi, ki ne spadajo vanj ali zlorabljajo zaupanje ljudstva. V tem pogledu populisti nimajo v bistvu nič proti predstavniški demokraciji, problem je le, da so trenutno na oblasti napačni predstavniki. (...) Pravo ljudstvo je v dvomu pregovorna tiha večina, ki bi, če bi le lahko, na oblast takoj izvolila populiste. Kdo sestavlja to domnevno večino, pa je simbolično določeno. (...) V demokraciji pravega ljudstva razen skozi volilne izide sploh ne dobimo pred oči. Kdor kot Carl Schmitt (nemški konservativni pravnik in politični filozof, med drugim utemeljitelj pravnosti nacističnega režima, op.p.) 'substanco' ljudstva zoperstavi 'statistiki' volitev, zbuja dvom v demokracijo. Kajti z demokratičnimi institucijami pač mora biti nekaj narobe, če resnične substance ljudstva ne odslikavajo in kar naprej proizvajajo napačne rezultate. To pojasni tudi, zakaj populisti vedno znova govorijo o zaroti. Nekako je pač treba razložiti, zakaj je nekdo edini pravi predstavnik ljudstva, na volitvah pa vseeno ne dobi večine. V skrajnem primeru so to lahko tudi lažnivi mediji.«
Malce daljši navedek pove veliko, ne pa vsega o široki paleti desnopopulističnih strank, ki so marsikje že del vladne koalicije (na Danskem, Finskem, Slovaškem, v Švici) ali vladajo bolj ali manj samostojno (na Madžarskem in Poljskem) oziroma so od njih velikokrat odvisne manjšinske vlade (pred letom 2012 na Nizozemskem), spet drugje pa imajo vse boljše možnosti, da pridejo na oblast (na Švedskem, v Avstriji in Franciji, morda tudi na Nizozemskem) ali da se na naslednjih volitvah uveljavijo kot tretja ali celo druga politična sila v državi (Nemčija, morda tudi Velika Britanija). Kaj imajo te stranke, od Fincev (ti so pridevnik »pravi« medtem izbrisali iz imena stranke) in Jobbika (ti so »boljši« od vseh drugih že po imenu) do AfD in FPÖ poleg že povedanega skupnega v, recimo, programskem pogledu?
Poglejmo za izhodišče nemško Alternativo. Bila naj bi, kot piše na samem začetku programa, liberalna in konservativna, hkrati pa, kot je na nedavnem programskem kongresu dejal sopredsedujoči stranke Jörg Meuthen, nemškonacionalna, svobodnjaška in zdravodomoljubna. Liberalno, toda vulgarno-liberalno, je nedvomno, če si za manj naravovarstvenih predpisov, avtoceste brez hitrostnih omejitev in več »neposredne ljudske demokracije« z referendumi, ni pa liberalno, če za psihično neozdravljive storilce kaznivih dejanj zahtevaš zapor namesto klinike ter nameravaš starostno mejo za obravnavo po kazenskem zakoniku spustiti na 12 let in za nasilna dejanja, katerih žrtev so policisti, uvesti višje kazni kot pri istih kaznivih dejanjih s »civilnimi« žrtvami. In gotovo je nemškonacionalno in v tem duhu zdravodomoljubno, če si proti beguncem, napoveš prepoved gradnje minaretov in oglašanja mujezinov ter islamskih verskih šol.
Cvet plavice
Gotovo je konservativno, če si za heteroseksualno nemško družino (s čim več otroki, da ne bi bila potrebna priseljenska delovna sila), če imaš pomisleke glede splava in če si proti »napačno razumljenemu feminizmu«, vprašanje pa je, kam spada, če si proti Evropski uniji (in evru), zato pa za Evropsko gospodarsko skupnost, če si za Nato ob pogoju, da ustreza nemškim interesom, če si za minimalno plačo in hkrati znižanje davkov in neovirano tržno konkurenco, če bi namesto ukvarjanja z nacionalsocializmom pri pouku v šolah uvedel malo več »celovite nemške zgodovine« ali če predlagaš ponovno uvedbo splošne vojaške obveznosti.
Približno tako kot Alternativa za Nemčijo se vsaj zadnje desetletje, odkar jih vodi Strache, predstavljajo tudi avstrijski svobodnjaki. Tudi njihov program in praksa sta eklektični odgovor na »skrbi pozabljenega malega človeka«, ki si »v potu svojega obraza služi kruh«. Antisemitizem iz časov Jörga Haiderja in »častno žrtvovanje očetov in mater med drugo svetovno vojno« so svobodnjaki medtem malce porinili na stran (tako kot je Marine Le Pen očetovo zanikanje holokavsta nadomestila s protiislamizmom), čeprav se je Hofer med kampanjo »subtilno« pokazal s cvetom plavice na zavihku suknjiča (plavica je bila simbol do leta 1938 v Avstriji prepovedane nacistične stranke). A Strache in Hofer imata Izrael zdaj rada, konec koncev je ta na »prvi bojni črti« proti islamu.
Poleg »pravih« tujcev, pravzaprav tujkov, ki ogrožajo »zdravo telo pravega ljudstva«, so tujci/tujki, kot rečeno, tudi že v tem telesu samem, zato jih velja odstraniti (Romom so, denimo, na Slovaškem in Madžarskem tamkajšnji populisti namenili kar obe vlogi, »zunanjega« in »notranjega« tujka). FPÖ se hoče znebiti rdeče-zelene elite, AfD pa hoče, kot je dejal Meuthen na kongresu, »Nemčijo, neokuženo z rdeče-zelenim letom '68, ki ga imamo do grla«. (Kateri tujci/tujki kvarijo slovensko narodovo telo in s tem onemogočajo, da bi pravi predstavniki pravega ljudstva uredili državo, tako kot to ljudstvo zahteva, lahko slišimo vsakodnevno in tukaj za to ne bomo tratili prostora.) Tako spet pridemo do elit, ki so od ene do druge desnopopulistične pripovedi različno opredeljene, a praviloma gre vselej za »sistem«, sestavljen iz »starih« strank in njihove klientele, »njihovih« medijev, intelektualno-kulturniške aristokracije (kajpak, heh, financirane z davkoplačevalskim denarjem) in – bruseljske birokracije.
Slednji je od stranke do stranke namenjena v odtenkih različna vloga. Za Marine Le Pen je antagonizem med (nadnacionalno) Unijo in nacijo eno glavnih političnih torišč. Avstrijski svobodnjaki in AfD (ta je nastala iz protievrskega gibanja, a se je ta struja lani odcepila) niso frontalno proti EU, vendar se s svojim domačijskim (in hkrati prikrito nemškim) nacionalizmom vedno znova zaletavajo vanjo. Odprtost meja za pretok ljudi je pač v nasprotju z nacionalizmom, prav tako domnevno prerazdeljevanje sadov dela »pridnih« Nemcev in Avstrijcev »lenim južnjakom«. »Rezervna opcija« je zato vedno odprta ali, kot je med predvolilno kampanjo dejal Hofer, Avstrija bi brez dvoma tudi zunaj EU dobila podoben status kot Švica in tej nič ne manjka, četudi ni v EU. (Kar je nekako tudi stališče britanskega Ukipa in drugih otoških zagovornikov brexita.) Srednje- in vzhodnoevropski desni populisti, od Viktorja Orbana preko Roberta Fica do Jaroslawa Kaczynskega pa EU jemljejo à la carte: so proti skoraj vsemu, le denar iz bruseljskih skladov jim ni zoprn. (SDS je v tem pogledu s svojo proevropskostjo za zdaj izjema, se pa utegne to spremeniti, če bi se evropska krščanska demokracija odločila stranki odtegniti podporo.)
Nepredvidljivo poljubni in radikalni
Če boste Stracheju – ali Janezu Janši – rekli, da je (desni) populist, bosta to oba bolj ali manj uglajeno zanikala. Razen Le Penove, ki je ponosna populistka, drugi te oznake praviloma ne marajo. Kot je križ z marsikaterim poimenovanjem, je res, da se tudi s pridevnikom populističen lahko hitro znajdemo na spolzkih tleh. Že starosta evropske liberalne misli Ralph Dahrendorf je svojčas pripomnil, da je lahko tudi oznaka populist(ična stranka) – populizem. Ukrivljenosti kumare in dolžine banane (ali je morda obratno?) kot dokaza dekadentnosti Bruslja ne uporabljajo le populisti. Prav tako ne drži, da so populisti »privlačni« le nižje izobraženim, slabše gmotno stoječim, globalizacijskim poražencem ipd.; ti sloji so še včeraj volili (predvsem) socialne demokrate, a so zdaj očitno mnenja, da jih ti ne predstavljajo več. In navsezadnje, mar ne piše v malodane vsaki evropski ustavi, da oblast izhaja iz ljudstva, in ali ne trdijo tudi postmarksistični teoretiki, da malo populizma (levici) ne bi škodovalo?
Kar moderne (in sodobne) desne populiste razlikuje od današnjih, hm, »nepopulističnih« strank, je protipluralnost, ki jo omenja Müller, njihova moralna ekskluzivnost in s tem nedemokratičnost znotraj načeloma priznanega okvira parlamentarne demokracije. SDS, denimo, je po marsičem drugačna od AfD, Nacionalne fronte ali FPÖ, poleg že omenjenega stališča glede EU tudi po tem, da je bila na oblasti, da je njen predsednik v primerjavi s Frauke Petry ali Le Penovo »obrabljen« in da se rada sklicuje na krščanske vrednote, vendar je Janša enako kot omenjene stranke ter Orban in Kaczynski alergičen na sleherno politično konkurenco že na desnici, kaj šele na »drugi« strani. Iz tega, iz »moralne pravšnjosti« izhaja tudi prepričanje, da desnim populistom v parlamentu pravzaprav ni treba o ničemer polemizirati, se dogovarjati in sklepati kompromisov. Parlament je, če je naš (kot na Madžarskem ali Poljskem), mesto potrjevanja ljudske volje (po potrebi sprejemanja nove ustave, s katero naredi prostor predsedniškemu sistemu, kot se bo pravkar zgodilo v Turčiji) ali, če ni naš, mesto obstrukcije, neprisotnosti, množice preiskovalnih komisij itd. Poleg tega, da je protipluralen, je zato populizem tudi neliberalen in v bistvu apolitičen.
Zaradi te apolitičnosti, nadomestitve državljana z ljudstvom, kar ukine potrebo po dialogu, ima desni populizem proste roke pri oblastni izvedbi svojih gesel. Na oblasti, kot smo v zadnjih letih že lahko videli, praviloma postane nepredvidljivo poljuben, in ker »sovražnik nikoli ne spi«, tudi nepredvidljivo radikalen. Precej bolj gotovo je le nekaj drugega. Če bi se Avstrija lepega dne prebudila s svobodnjaškim kanclerjem Heinz-Christianom Strachejem, bi bila to (za Evropo) ena zgodba, povsem druga pa, če bi nemška kanclerka postala Frauke Petry ali Jörg Meuthen kancler, oba celo »zmerneža« (recimo v primerjavi s von Storchovo) v okvirih AfD. In povsem drugačne bi bile posledice, če bi Nemčija po volitvah čez dobro leto dni postala politično tako fragmentirana, da – kot v Španiji – ne bi nihče mogel sestaviti vlade. In nekaj mesecev pred nemškimi bodo v Franciji predsedniške volitve.
