Po raziskavah v svetu naj bi bilo podhranjenih kar 60 odstotkov ljudi v negovalnih ustanovah, med katere spadajo tudi domovi za starejše občane. Stanje pri nas je podobno, ugotavlja stroka. Iz razprav na nedavnem strokovnem srečanju o klinični prehrani in presnovni podpori ledvičnih bolnikov in starostnikov lahko sklepamo, da se v domovih za starejše občane problematike zavedajo: v posameznih domovih prehranskemu stanju stanovalcev že posvečajo precej pozornosti, na sistemske rešitve pa še čakajo.
Zdravstvena problematika stanovalcev domov je zelo zahtevna: starostniki imajo več kroničnih bolezni v napredovanem stanju, jemljejo veliko zdravil, zapušča jih zaznavanje vonja in okusa, imajo lahko motnje požiranja, demenco, se ne morejo premikati, so depresivni... Vse to vpliva na njihovo sposobnost prehranjevanja in posledice so lahko podhranjenost, sarkopenija (pomanjkanje mišične mase) in kaheksija (splošna shiranost).
Jedli bi samo kavo in kruh
Tako je tudi v Centru slepih, slabovidnih in starejših Škofja Loka. Izmed 220 stanovalcev je 130 nepokretnih, 50 stanovalcev morajo hraniti pri vseh obrokih, 30 starostnikom morajo pomagati pri hranjenju, tri starostnike pa morajo hraniti po sondi v želodec, je stanje opisala Tanja Stržinar, vodja zdravstvene nege v CSS Škofja Loka. Ob sprejemu vsakemu stanovalcu izmerijo težo, višino, indeks telesne mase, obseg nadlahti in stegna ter naredijo negovalno in prehransko anamnezo, s katero ugotovijo, kaj zmore opravljati sam in kakšno hrano potrebuje: ali bo lahko jedel sam, si narezal hrano, peš prišel v jedilnico, sedel na vozičku, ali bo sploh vedel, da je lačen, ali potrebuje posebne pripomočke, na primer po kapi, ali ima težave s požiranjem in kakšno hrano potrebuje, ali potrebuje dieto...
Za obravnavo tako zahtevne problematike pa v domovih niso ustrezno opremljeni. »Osebje v domovih nima znanj iz geriatrije, problem je tudi pri kuharicah, ki so najnižje na plačilni lestvici in si dobre hitro najdejo službo drugje, tudi izobrazbena struktura drugih zaposlenih je slaba,« ugotavlja Stržinarjeva. Težava so tudi prehranjevalne navade stanovalcev, ki bi za zajtrk po večini najraje popili samo kavo in pojedli nekaj belega kruha, odklanjanje tekočine, ker morajo ponoči pogosto na vodo, pa tudi preveč ljubeči svojci, ki prinašajo preveč priboljškov. »Izhajamo iz tega, da so starostniki pri nas doma, in ne v bolnišnici, in jih zato z ničimer ne silimo,« je pojasnila Stržinarjeva. Največja težava je demenca: dementne stanovalce je težko prepričati, da bi odprli usta in kaj pojedli ter popili. Problem se poglobi, ko starostnik ne more uživati navadne hrane, ampak mu jo morajo pasirati: pasirano hrano je namreč treba razredčiti s tekočino, da se lažje poje, s tem pa posameznik zaužije manj kalorične obroke. Ni čudno, da pri dementnih starostnikih teža začne upadati. »Stanovalci, ki so manj odvisni od osebja, so na boljšem,« je jasno Stržinarjevi.
Telesno stanje stanovalcev dodatno poslabšujeta dejstvo, da ne uporabljajo zunanjih gibalnih naprav, in nerazumevanje zdravnikov specialistov za prehransko problematiko: mnogo stanovalcev morajo odpeljati v bolnišnico na zdravljenje, odpustni zdravniki pa jim ne napišejo recepta za posebne prehranske dodatke, na podlagi česar bi te vsaj tri mesece dobivali za polovico njihove cene.
Dva receptorja, nič dietetikov
Kljub tem okoliščinam bi se v domovih za starejše prehranjenosti stanovalcev lahko bolj posvetili. Kje so ovire? »Včasih ne upamo iti v spremembe, čeprav imamo veliko znanja in možnosti, včasih pa je problem v vodstvu doma, ki se osredotoča predvsem na stroške,« je razmišljala Tatjana Peršuh iz Doma Danice Vogrinec Maribor. Ovire so tudi sistemske narave: problem so kadrovski normativi in – spet – stroški, je pojasnil Damjan Zelenik iz Doma starejših Hrastnik. Proračun za živila je nizek in v domu lahko za hrano namenijo le 3,5 do 4 evre na stanovalca na dan. Prav tako v organizacijski strukturi domov načrtovalec prehrane ni predviden, »predvidena pa sta, na primer, dva receptorja«, je ponazoril Zelenikov. Kljub temu v vse več domovih zaposlujejo načrtovalce prehrane, žal pa ne ljudi z ustrezno izobrazbo.
V dom pridejo že podhranjeni
Tako od vseh slovenskih domov za starejše občane samo eden zaposluje kliničnega dietetika. Tatjana Peršuh je zaposlena kot organizator prehrane in higienik, poleg tega pa opravlja še veliko drugih nalog. Zaposlena je v okvira normativa za diplomirane medicinske sestre, kar pomeni, da imajo zato v domu eno diplomirano medicinsko sestro manj, kar je glede na zapleteno zdravstveno problematiko stanovalcev »težko zagovarjati«, je povedala.
Kot dietetičarka si prizadeva, da bi stanovalci vzdrževali ustrezno prehransko stanje in ohranili samostojnost pri uživanju hrane, prizadeva pa si tudi preprečevati zaplete. V Domu Danice Vogrinec poskušajo ustrezno prehransko stanje stanovalcev vzdrževati predvsem z izborom živil, vključujejo dodatne obroke in obroke obogatijo. Uporabljajo tudi veliko oralnih prehranskih dodatkov. »Ker teh, kot rečeno, stanovalci večinoma ne dobivajo na recept, je odvisno od odločitve doma, ali bo dodatke kupil, sicer jih morajo starostniki kupiti sami,« je povedala.
Uporabljajo protokol obravnave stanovalcev z motnjo požiranja in razjedo zaradi pritiska; za vsakega pripravijo prehranski načrt z beljakovinskimi dodatki, kar pospešuje celjenje ran. Za stanovalce, ki potrebujejo hranjenje prek sonde v želodec, uporabljajo že pripravljene pripravke in hrane zanje več ne pripravljajo v kuhinji. Pazijo tudi, da stanovalci popijejo dovolj tekočine, in pri tem uporabljajo zgoščevalce tekočine.
V dom sprejmejo tudi mlajše odrasle z nevrološko-motoričnimi boleznimi, ki pa jih svojci zaupajo domski oskrbi šele, ko je bolezen že zelo napredovala in zanje ne morejo več skrbeti sami. Takrat so običajno že zelo shujšani in podhranjeni: tudi zanje naredijo individualen načrt prehranske podpore, pri čemer spet ponudijo oralne prehranske dodatke.
Prizadevajo si, da pri obravnavi stanovalca sodelujejo vsi, ki so odgovorni za načrt prehranske podpore, in da reagirajo hitro. »Včasih pri kakšnem stanovalcu ne moremo narediti ničesar več, a ne smemo vreči puške v koruzo, morda nam bo pri naslednjem uspelo,« je zaključila Peršuhova.
