A bodimo pravični do tega sindikata: oni so očitno prepričani, da je tu pravo na njihovi strani – ker jih naši pravno nepismeni politiki (žal včasih celo s podporo sodnikov) že 25 let učijo »črkobralskega« razumevanja prava, brez upoštevanja smisla zakona in prava kot celote. Tu mislim na zakon o referendumu – ali imajo prav ali ne pri svojem nasprotovanju davčni zakonodaji, ki jih je prizadela, je drugo vprašanje, na katero se žal ne spoznam. Za svoje interese se imajo gotovo pravico boriti, toda ne s kršenjem prava in pravic drugih.
Tisto, kar je v tem zadnjem dogajanju res sramotno in škandalozno, je odziv političnih strank na to, da je bil enkrat en politik, tokrat predsednik državnega zbora dr. Milan Brglez, dorasel svoji ustavno določeni vlogi in je iz pravnega neznanja porojeni poskus zlorabe pravice do razpisa referenduma pravočasno preprečil. Če politične stranke, vladne ali opozicijske, mislijo, da je našim delavcem v Avstriji treba v nastalem problemu kako pomagati, naj to naredijo na pravno dopusten način, ne pa s podpihovanjem povsem očitne zlorabe prava. To, kar (nekatere) počno zdaj, ni nič drugega kot prozorno prilizovanje veliki množici volilcev – za nadaljnje razvrednotenje prava jim je pri tem prav malo mar.
Tudi skrivanje nekaterih zmernejših opozicijskih politikov za tem, kar šele bo odločilo ustavno sodišče, je eden od znakov šibke pravne kulture med našimi politiki. Seveda bi raje sedeli na dveh stolih hkrati (za razrešitev predsednika in proti njej), a se bodo morali odločiti, kako že zdaj, kot poslanci, ocenjujejo ravnanje predsednika državnega zbora: če pritrjujejo SDS, da je grobo kršil ustavo in zakon, morajo podpreti predlog SDS za njegovo takojšnjo razrešitev, drugače pa morajo glasovati proti – ali se vzdržati, če lastne presoje tega vprašanja niso sposobni in bodo čakali, da jih šele ustavno sodišče pouči, kaj je v skladu z ustavo in kaj ni.
A od poslancev se pričakuje, da bodo ustavnopravne dileme sposobni najprej razreševati sami. Vsak dan, pri vsakem zakonu, pri vsaki odločitvi. Enako slabo razumevanje ustavnih načel parlamentarizma kažejo tisti poslanci vladne SD, ki predsedniku državnega zbora zamerijo, da se o tej svoji odločitvi ni posvetoval s strankami in poslanci vladne koalicije. Očitno ne vedo niti tega, da je on predsednik celotnega parlamenta, vseh poslancev, ne le večinske koalicije v njem. In če bi že hotel breme svoje odločitve prelagati na tuja ramena, bi se lahko posvetoval kvečjemu z vsemi poslanskimi skupinami, nikakor pa ne le z vladno koalicijo.
Ustavnopravno povsem zgrešeno je tudi izmikanje v kabinetu predsednika republike, o katerem poroča Dnevnik, da »predsednik republike ne more in ne sme zavrniti razglasitve zakona«. Res je ne sme zavrniti, če se sam ne strinja z vsebino zakona – mora pa jo zavrniti, če presodi, da zakon ni bil sprejet po zakonitem postopku, ob kršenju ustave in zakona. Prav za to pa gre v tem vprašanju. Odgovornosti za ustavno pravilnost te odločitve torej ne sprejema le predsednik državnega zbora – enako pomembna je odločitev predsednika republike, ali bo odločitev predsednika državnega zbora štel za zakonito in skladno z ustavo ali ne.
Mu nič ne pomaga, če ni pravnik (saj dr. Brglez tudi ni) – kdor sprejme tako funkcijo, s tem sprejme tudi vsa njena bremena. Eno od njih je tudi sprejemanje takih odločitev, ne bežanje pred njimi. Prav, da se je obrnil po nasvet na pravne strokovnjake – ampak odločitev bo njegova, ne njihova.
Matevž Krivic, Spodnje Pirniče