Mitja Okorn, filmski režiser: »Hvala za vse zavrnitve, sicer danes ne bi bil tam, kjer sem.«

Filmar, ki se je naučil režirati z gledanjem in snemanjem videospotov, je začel v domačem Kranju z nizkoproračunskim filmom Tu pa tam in nadaljeval na Poljskem. Najprej kot scenarist in režiser televizijske nadaljevanke 39 in pol, nato kot režiser romantične komedije Pisma sv. Nikolaju, ki si jo je v kinematografih ogledalo več kot 2,5 milijona ljudi, zdaj pa še kot režiser Planeta samskih. Ta se na Poljskem približuje dvema milijonoma gledalcev in bo glede na to, kako mu trenutno gre, zaslužil približno deset milijonov dolarjev. Film o ljubezni, varanju, družini, slavnih in predvsem o internetnih zmenkih oziroma o ljubezenskem trikotniku med učiteljico glasbe, ki pravega moškega išče na spletu, televizijskim voditeljem, ki iz njenih peripetij črpa snov za oddajo, in popolnim osvajalcem naj bi na projekcijah spremljale solze in smeh, producenti pa že razmišljajo o nadaljevanju. »Ustvaril sem franšizo iz romantične komedije, kar je sploh težko,« je zadovoljen Okorn, ki svojim filmom sicer pravi dramedije, nima pa nobenih težav s tem, če jim romantične komedije rečejo drugi, glavno, da jih gledajo in ob njih uživajo. Planet samskih bo v Sloveniji predpremierno na ogled že prihodnji teden, 21. aprila pa prihaja na redni spored kinematografov. Pisma sv. Nikolaju, prvi poljski film v zgodovini Slovenije, ki je bil pri nas v tako široki kinodistribuciji, je videlo okoli 65.000 gledalcev, enako pa bi jim bil lahko, kot obljublja Okorn, všeč njegov najnovejši film. Ki je k nam prišel samo zaradi slovenske publike, za katero »je bilo vredno trpeti pri butastih pogajanjih z ljudmi, ki so brez vsakršne poslovne etike«, in zaradi očeta, ki je »pomiril tako mojega producenta kot mene in nas vse skupaj prepričal, da moramo to narediti«. Mitja Okorn se pač nikoli ne zadržuje in tudi tokrat ni bilo nič drugače.

Ne. Zadnje tedne sem namreč snemal dve reklami za poljskega mobilnega operaterja Orange, poleg tega pa delamo še podnapise in grafiko za angleško in slovensko različico filma, kar vzame ogromno časa.

Kaj je to premor?

Na Poljskem imajo predstavniki filmske industrije svoj sejem, nanj pa pridejo vsi kinooperaterji in distributerji. To je tako, kot da bi se v Sloveniji dobili Kolosej, Cineplex in še pet manjših kinooperaterjev, samo da je na Poljskem tega veliko več, saj imajo tam okoli tisoč kinematografov. Kinooperaterji se dobijo dvakrat na leto, distributerji pa jim takrat predstavijo, kaj jim bodo prodajali v naslednji polovici leta. Običajno jim pokažejo napovednike in opišejo filme, kinooperaterji pa se odločijo, kateri film bodo predvajali in katerega ne. Na Poljskem bi letos na valentinovo morali iziti trije domači filmi, in to tri romantične komedije, kar je čisto preveč. Namesto da bi vsak od teh treh filmov zaslužil toliko, kot mu pripada, bi se celoten zaslužek in gledalci že v osnovi delili na tri filme oziroma bi bilo celo mogoče, da bi zaradi prevelike konkurence eden ali dva filma pogrnila. Ker sta bila moja producenta začetnika in nas nihče ni jemal resno, smo se odločili, da gremo na sejem s celim filmom, ne samo z napovednikom. Ko smo ga pokazali, so predstavniki kinooperaterjev kljub temu, da so bili že izmučeni, saj so ves dan gledali filme, zdržali cel film, čeprav je dolg 2 uri in 15 minut. Sledile so stoječe ovacije. In rezultat: predvajati so ga hoteli vsi kinooperaterji, ker pa je naš distributer postavil pogoj, da bi bil Planet samskih edini, ki bi prišel ven na valentinovo, se je konkurenca prestrašila in je morala svoje filme prestaviti na kasnejše datume.

Vpliv je zagotovo, a je med božičem in valentinovim velika razlika. Božič traja skoraj ves mesec, medtem ko je valentinovo ameriški, »fast food« praznik, ki traja en dan, potem pa konec. Pri Planetu samskih sem zato hotel, da nehajo oglaševati, da je to film za valentinovo, ker je logično, da bomo na valentinovo razturili – film pa je primeren za popolnoma vsak dan v letu in deluje ne glede na to, kdaj ga pokažeš. Trdil sem, da ne potrebujemo dneva zaljubljenih za reklamo, ampak je naš film reklama za valentinovo, zato on potrebuje nas, ne pa mi njega. To je romantična komedija o ljubezni, varanju, družini, o slavnih in predvsem o internetnih zmenkih oziroma tinderju in podobnih aplikacijah… In zato si ta film lahko ogledaš kadarkoli.

Seveda v osnovi delam film zase oziroma tako, da je všeč meni. Vendar bi se, če potem ne bi bil všeč nikomur drugemu, obesil. Zame je film dialog z gledalci, ki so zame tudi najpomembnejši, zato smo imeli med montažo nešteto testnih projekcij. Na njih smo videli, da je film dober, saj so bili vsi navdušeni že pri prvi, daljši, triurni različici filma. Ko smo film skrajšali in po pripombah, da jim glavni lik v ljubezenskem trikotniku ni tako všeč kot njegov konkurent, uredili še to in nekaj drugih malenkosti, pa so bili na koncu samo še pozitivni odzivi. Takrat sem si rekel, da bo film ob dobrem marketingu lahko res uspešen. Upal sem, da bo imel najmanj milijon gledalcev, nisem pa vedel, da jih bo na koncu kar dva milijona. Smešno se mi zdi, da je oba moja poljska filma videlo več gledalcev, kot je v Sloveniji ljudi. Planet samskih je že postal peta najbolj gledana komedija v zadnjih 40 letih poljske kinematografije, a kar je še važnejše, oba moja filma sta navdušila tudi filmske kritike, kar se pri tem žanru ni zgodilo še nikoli, razen seveda pri Pismih sv. Nikolaju. Ti so mi v svojih zapisih pisali hvalospeve, nekateri pa so me celo označili za kralja romantičnih komedij na Poljskem. Ne, ni se mi treba prikloniti.

Moji filmi sicer niso romantične komedije. To so melodrame z elementi komedije – dramedy. Ampak če na Poljskem oziroma verjetno kjerkoli na svetu na plakat napišeš, da je to nova drama ali melodrama, preprosto nihče ne bo šel v kino. Tako da sam svojih filmov ne jemljem kot romantičnih komedij, nimam pa nobenih težav s tem, če jih tako jemljejo drugi. Zame tako in tako obstajata samo dva žanra. Dober in slab film. In jaz bi rad delal dobre filme, zato mi je vseeno, kako jim rečejo, glavno je, da jih ljudje gledajo in da so jim všeč. Če so na koncu všeč celo kritikom, toliko bolje. Najlepše pri teh kritikah je bilo to, da pravijo, da zdaj končno vedo, kdo je stal za filmom Pisma sv. Nikolaju in zakaj je bilo njegovo nadaljevanje tako zanič – ker ga ni režiral Mitja Okorn.

Drugega dela Pisem sploh niso načrtovali in tudi sam sem rekel, ni šans, da bi snemal nadaljevanje, predvsem zato, ker so nadaljevanja skoraj vedno slabša od originalnega filma. Potem pa sva z mojim scenaristom iz Amerike na neki žurki v Los Angelesu za foro začela debatirati, kaj pa če bi naredili nadaljevanje, kako bi ga naredili in kako bi to izgledalo. Naslednje jutro sva imela že celotno idejo, zgodbo, ki je bila res vrhunska. Takoj sem poklical izvršnega producenta, da imam idejo za dvojko. Idejo je vzel in raje najel scenariste, ki smo jih mi pri snemanju prvega dela odpustili. Po njegovih besedah smo zahtevali preveč denarja, v resnici pa je po mojem mnenju hotel dokazati, da je bil za uspeh prvega dela zaslužen on in ne Mitja Okorn. Seveda naših idej ni znal realizirati tako, kot je treba, in so naredili res zanič film, ki pa je bil tako in tako naduspešen in je podrl vse rekorde gledanosti. To pomeni, da je bil prvi film tako dober, da kakovost drugega filma in dejstvo, da so ga kritiki raztrgali, sploh nista bila pomembna. Ljudje so hrepeneli po mojih karakterjih in svetu, ki sem ga ustvaril, in so drveli v kino, da bi se ponovno srečali z njimi. Ustvaril sem franšizo – nekaj, kar je v Hollywoodu zlata vredno. Tam nenehno iščejo filme, ki bi lahko postali franšiza, tako kot je recimo Prekrokana noč.

Se strinjam, resnično težko je narediti romantično komedijo, ki bi jo ljudje hoteli iti gledat še enkrat, kot je to denimo pri filmih o superjunakih. Tudi moji novi producenti po uspehu Planeta samskih že načrtujejo nadaljevanje in celo tretji del, tako da lahko rečem, da sem ustvaril še eno franšizo. Edina razlika tokrat je, da si ti producenti resnično želijo, da bi obe nadaljevanji posnel jaz. Ampak mene to trenutno sploh ne zanima.

Ja. Zadnja leta me vsi sprašujejo, zakaj je tako dolgo trajalo, da sem posnel drugi film, pa sem jim odgovoril, da zato, ker je večina scenarijev v vzhodni Evropi zanič in sem v tem času, ko sem čakal na dober scenarij, pisal štiri svoje.

Kot sem že dejal, zame žanr ne obstaja. Gre za življenjske zgodbe ljudi, o katerih je vredno govoriti, jih prikazati na platnu. To bodo filmi, ki se bodo ljudi na tak ali drugačen način dotaknili, jih pripravili do smeha oziroma do joka.

Ne, pozabite. V Sloveniji ni več nobenega denarja, poleg tega pa se v Sloveniji nikoli nič ne spremeni. V Sloveniji bi film posnel samo, če bi prišli do mene in rekli, da mi dajo pet milijonov evrov, da ga posnamem. In bi naredil to kot uslugo. Škoda, da se je zgodilo to, kar se je, ker imam zelo rad domačo publiko, in mislim, da ima tudi ona rada mene.

Lani sem v Los Angelesu preživel okoli šest mesecev. Tam imam menedžerko in izjemne agente, ki so mi organizirali okoli 150 sestankov s šefi studiev, producenti, izvršnimi producenti... Vsem je bil nadvšeč film Pisma sv. Nikolaju in vsi so bili navdušeni nad mojo energijo, skromnostjo – vem, da se sliši smešno, ampak ja, nad mojo skromnostjo, profesionalnostjo in predvsem odnosom do dela, tako da sem dobil veliko ponudb in scenarijev, ki jih trenutno razvijamo s scenaristi. Ampak vedeti morate, da se tam stvari premikajo počasi oziroma, kot pravi moj agent: »To ni sprint, to je maraton!« Bo pa sedaj, po izidu Planeta samskih, v Ameriki še veliko lažje. Moj agent je film videl v Berlinu in je ob njem štirikrat zajokal. Bil je totalno navdušen. Rekel je, da sedaj ve, da film Pisma sv. Nikolaju ni bil naključje, in da se moram čim prej vrniti v Los Angeles. To bom tudi storil, takoj ko film predstavim gledalcem v Sloveniji.

Tako je. Za Pisma sv. Nikolaju so pravice že odkupili, kar sicer ne pomeni nujno, da bodo film posneli. Vsekakor pa to pomeni, da so že plačali zanj in da je moj producent lepo zaslužil.

Pri Pismih sv. Nikolaju ne, pri Planetu Samskih pa sem si rekel, da bo to zagotovo spet tako dober scenarij, da ga bodo hoteli odkupiti, tako da če ga bodo prodali, kar se bo verjetno zgodilo, moram od tega imeti nekaj tudi sam. No, in tako tudi bo.

Popolnoma vseeno mi je, kje snemam filme, samo da snemam takšne, kot jih hočem, in da se ti filmi dotaknejo čim več gledalcev po vsem svetu.

To je bil moj naslednji stavek. Logično seveda, da bi moral, če bi rad, da bi se pri ogledu mojih filmov jokalo in smejalo čim več ljudi, snemati angleško govoreče filme, kar pomeni, da bi moral snemati v Hollywoodu. Skratka, zelo mi je v interesu snemati film v angleščini, v Hollywoodu, Londonu, Avstraliji, konec koncev lahko tudi v Nemčiji, Franciji. Vse ob svojem času, oziroma, kot pravijo Poljaki, z malimi koraki naprej. Meni se nikamor ne mudi, zame je super tudi, če delam samo na Poljskem.

Seveda, ampak osebno sem prepričan, da bo dober film vedno zaslužil vloženi denar, ne glede na to, kje je posnet. Umetnost je univerzalna in kakovostni filmi bodo vedno našli svojo publiko doma ali v tujini, tako da majhnost Slovenije ne more biti izgovor. Kar se tiče Planeta samskih, pa je matematika takšna: proračun filma je bil podoben kot pri Pismih Sv. Nikolaju, okoli dva milijona dolarjev plus približno milijon za marketing. Film bo v kinodvoranah verjetno zaslužil okoli deset milijonov dolarjev, kar je približno dva milijona gledalcev, polovica tega gre producentom, kar pomeni, da bodo samo iz tega naslova zaslužili okoli dva milijona evrov. Potem pa seveda še zaslužek od prodaje devedejev in televizijskih pravic ter od prodaje pravic za predvajanje na tujih trgih in na koncu seveda od prodaje scenarija Američanom ali pa drugim zainteresiranim kupcem.

V vzhodni Evropi je preprosto malo dobrih scenaristov in scenarijev, predvsem zato, ker se scenaristov in scenarijev v tem delu sveta ne spoštuje, kar pomeni, da so scenaristi pogosto preslabo plačani, kar logično vodi do tega, da se noben normalen človek ne bo hotel s tem ukvarjati. In če že pišejo scenarije, ponavadi pišejo tako imenovane umetniške oziroma negledljive filme. Nihče pa se seveda ne loti pisanja najtežjega žanra na svetu – romantične komedije. Ta žanr ima določena pravila in narediti moraš film znotraj teh pravil, obenem pa najti način, kako biti originalen in svež. Zato vsi režiserji v Sloveniji govorijo, da snemajo artistične filme, in ti potem samozavestno navržejo ali očitajo, da filma ne razumeš, ker je umetniški. Pri romantični komediji se ne moreš skrivati za izgovori, da gledalci tvojega filma ne razumejo, »ker je to romantična komedija«, saj je vsak na tem svetu videl vsaj pet romantičnih komedij in ve, kakšna so pravila in kakšen mora biti tak film. Komedija je že v osnovi najtežji žanr, če dodaš še romantiko, zaradi katere se ti hitro lahko zgodi, da film postane patetičen, pa je sploh težko narediti romantično komedijo, ki bi se vsemu naštetemu izognila.

Sam sem sicer rekel, da se tokrat resnično ne želim ukvarjati s Slovenijo, ker za takšne stvari v življenju preprosto nimam več časa. Morate razumeti, da distribucija filma v Sloveniji zahteva ravno toliko dela in časa kot na Poljskem, s tem da bo v celotnem času predvajanja film v Sloveniji videlo toliko ljudi, kot ga na Poljskem vidi v enem dnevu. In ker v Sloveniji na tem področju preprosto nimamo sposobnih ljudi, vem, da se bom na koncu moral, če bom hotel, da bodo stvari narejene tako, kot je treba, s čisto vsem ukvarjati sam oziroma s svojo in očetovo ekipo. In seveda bomo morali vse to narediti zastonj. Edini razlog, da smo se ponovno odločili, da gremo v vse to, je želja, da moja družina in prijatelji vidijo film s slovenskimi podnapisi v svojih kinodvoranah, in pa seveda drugi razlog – slovenska publika, ki me znova in znova nagrajuje in navdušuje in me še nikoli ni razočarala. Okoli 65.000 ljudi je v Sloveniji videlo Pisma sv. Nikolaju, ki so bila prvi poljski film v zgodovini Slovenije v tako široki kinodistribuciji, in žal bi mi bilo, če ne bi videli tudi mojega novega filma, ker jim bo, če jim je bil všeč prejšnji, ta še bolj.

Vedno se rad vračam in gledam film z domačo, slovensko publiko. Njene reakcije se me preprosto vedno znova dotaknejo, in takrat si rečem, da je bilo vredno trpeti pri butastih pogajanjih z ljudmi, ki so brez vsakršne poslovne etike, hkrati pa mislijo, da so najpametnejši na svetu in da so boga prijeli za jajca, in so užaljeni takoj, ko pokritiziraš njihovo delo. Zaradi nenehnih »slovenskih domislic« mi je producent v nekem trenutku celo rekel, da se mu s to »ciganarijo« ne da več ukvarjati in da filma preprosto ne bo prodal Sloveniji. Če ne bi takrat vskočil moj oče in pomiril tako producenta kot mene in nas vse skupaj prepričal, da moramo to narediti, Slovenci sploh ne bi imeli možnosti videti filma. Tako da je za to, da bo film predvajan v Sloveniji, v resnici najbolj zaslužen moj oče.

Potem ko je Samo Rugelj napisal, da mi ni nihče čestital, so mi čestitali vsi. Prej pa morda kakšna dva. Bolj je škoda, da si filma, ko smo ga predstavljali na festivalu v Berlinu, ni prišel pogledat šef Slovenskega filmskega centra (Jožko Rutar, op.p.). Bil je tam, lahko bi prišel, a očitno je bilo, kot ponavadi, nekaj drugega bolj pomembno. Res je, da smo vse počeli v zadnjem trenutku, ampak če bi bil jaz šef Slovenskega filmskega centra, bi želel videti, kaj počnejo Slovenci drugje po svetu.

V Sloveniji je treba non stop dokazovati, da nimajo prav, da se dogaja korupcija oziroma da se ti na tak ali drugačen način godi krivica, ampak kot sem že omenil, se tukaj nikoli nič ne spremeni, tako da je to boj z mlini na veter ali sizifovo delo oziroma »complete waste of time«.

Sam nikoli nisem jezen, ko me nekdo zavrne, jezen sem, ko me zavrnejo, kadar je izmed vseh prijavljenih moj projekt najboljši. Ampak v Sloveniji tako in tako nikoli ni bila važna kakovost, ampak kdo koga pozna in kdo bo s kom opral več denarja. Ni važno, kako dober je bil moj projekt, denar so vedno dobivali drugi, ki so se prijavljali včasih s celo katastrofalnimi projekti, recimo producent Franci Zajc s filmom Piran-Pirano režiserja Gorana Vojnovića.

Ampak v življenju se vse zgodi z razlogom in vse je za nekaj dobro in danes sem neskončno hvaležen, da mi niso dali denarja za Tu pa tam in da mi niso dali denarja za Člana, ker če bi mi ga dali, bi verjetno ostal v Sloveniji in bi danes životaril, bil verjetno v totalni depresiji in iskal način, da predčasno končam svoje življenje. Tako pa sem šel na Poljsko, ki je dežela nešteto priložnosti z ogromno filmsko industrijo, ki letno posname okoli 80 filmov in kjer večina od teh 80 filmov dobi denar ne zato, ker nekdo nekoga pozna, ampak zato, ker so to dobri, kakovostni scenariji oziroma projekti, vredni državnega ali zasebnega denarja.

Tako da bi se še enkrat rad zahvalil vsem kulturnim ministrom in ministricam, še posebno Majdi Širca, vsem državnim sekretarjem na ministrstvu za kulturo, predvsem Stojanu Pelku, vsem direktorjem Filmskega sklada in Slovenskega filmskega centra, predvsem pa Sašu Jovanoviču, Igorju Kaduncu, Denisu Miklavčiču in vsem članom komisij, nadzornih svetov in upravnih odborov, kjer se skrivajo tisti največji kriminalci, ki iz ozadja vlečejo vse niti. Vsem tem bi se rad iz srca zahvalil za njihovo »vizijo«, za vse lepe besede oziroma laži in za vse zavrnitve. Brez vas danes ne bi bil tam, kjer sem.

Razen pokojnega Francija Slaka in Jelke Stergel je bilo zelo malo ljudi s slovenske filmske scene, ki so mi resnično pomagali. Žal mi je bilo recimo kulturnega ministra Žiga Turka, ki me je edini in takoj po izvolitvi kot edinega iz sveta filma povabil na sestanek in vprašal, kaj bi bilo treba postoriti, da bi izboljšali slovensko filmsko sceno.

Rekel sem mu: »Lej, Žiga, tile so zdaj kradli 70 let, zdaj pa je čas, da malo krademo še mi. Ti daš meni pet milijonov, jaz dam tebi enega nazaj, pa sva zmenjena.« Skoraj ga je kap, potem pa sem ga pomiril, da se samo hecam, in mu, kolikor se spomnim, dal seznam desetih najpomembnejših stvari, ki bi jih bilo treba narediti v Sloveniji, da bi se stvari izboljšale. Prva stvar, ki bi jo moral uvesti, bi bile recimo davčne spodbude za tuje producente, ki bi se odločili snemati filme v Sloveniji, tako kot imajo to na Madžarskem, Hrvaškem... Tujci bi v tem primeru pri nas snemali filme, slovenski filmski delavci pa bi tako imeli službe, kar pomeni, da ne bi bili več odvisni od snemanja slovenskih filmov. Slovenski denar bi potem lahko dajali res samo za snemanje dobrih filmov.

Ampak še pred tem bi bilo treba v slovenskem filmskem svetu uvesti osebno odgovornost čisto vseh, ki so vključeni v izdelavo filmov, od režiserja pa do ministra za kulturo. Kar pomeni, da bi bilo treba odpraviti razne upravne in nadzorne odbore in postaviti šefa filmskega centra, ki bi bil odgovoren za vse in bi imel moč, seveda ob pomoči komisije, da odloči, kateri filmi se bodo snemali. Če bi napačno izbral enkrat, bi bil kriv on, če dvakrat, pa minister, ker je izbral napačnega človeka. Vsi bi bili osebno odgovorni, na drugi strani pa bi imeli tudi moč, da kaj naredijo oziroma spremenijo. Važna je transparentnost in to, da je kristalno jasno, kdo je kriv za produkcijo slabih filmov in za napačno vložen davkoplačevalski denar, in da ta oseba na koncu za to tudi odgovarja. Pojma nimam, ali se je Žiga Turk z menoj srečal s figo v žepu ali pa bi te stvari resnično izpeljal. Nikoli ne bomo vedeli, ker je, kot vemo, nekaj mesecev pozneje že padla vlada, tako da niti ni imel časa kaj spremeniti. Škoda.