Veynove resničnostne programe uporablja tudi Rastko Močnik v svoji knjigi O pisanju zgodovine, le da jih – pač v skladu s svojo tezo o verjetju kot ideologiji v pravem pomenu – včasih imenuje tudi »ideološke registre«. S tem pa, na hitro rečeno, postanejo tudi bolj vsakdanji in vključeni v družbeno strukturo. Iz nje pravzaprav tudi izhajajo, kolikor je ta struktura nepopolna, pomanjkljiva, proizvaja protislovja in tako celo zahteva različne definicije praktičnih situacij. »S stališča posameznika, posameznice,« pravi Močnik, »se ta strukturna nezapolnjenost kaže skoz možnost ali celo nujnost, da je isto 'dejstveno' situacijo mogoče opisati na različne načine.« To morda zveni abstraktno ali presplošno – ta Močnikova knjiga je prav hudo ali strogo teoretska –, a bi bilo zlahka ponazorljivo tako s filmom, kot je Rašomon Akire Kurosave, ali s tako dejanskim primerom, kot je »situacija z migranti«: tudi glede te bi lahko rekli, da se kaže iz različnih zornih kotov, različnih resničnostnih programov, pri čemer pa ne gre za kakšno relativizacijo, marveč za to, da so ideološki spopadi okoli opisov situacij »realni družbeni spopadi, ki dejansko delujejo na družbeno strukturo«.
V zadnjem poglavju knjige Močnik analizira »tri ideološke vzorce« slovenskega zgodovinopisja (Jožeta Pirjevca, Boža Repeta in Petra Vodopivca). V vseh je narod privilegirani objekt in »izključno razlagalno načelo zgodovinopisja«, vendar v različnih resničnostnih programih ali ideoloških perspektivah. Pri Pirjevcu je sedanjost produkt zgodovine v tem smislu, da jo moramo brati kot njeno uprizoritev oziroma kot »gluhi odmev kataklizem iz preteklosti«; v Vodopivčevi perspektivi je slovenska neodvisnost razodeta kot zgodovinski dogodek, h kateremu je težila vsa dotedanja zgodovina. Najzanimivejša pa je videti Močnikova analiza sheme, po kateri Repe interpretira slovensko zgodovino od poznih 50. let naprej. Ta shema, pravi Močnik, je namreč povzeta iz »ideologije vladajočih, ki je v poznih osemdesetih in zgodnjih devetdesetih enotila ideološke državne aparate in pravno-politični aparat ter podpirala njihovo preoblikovanje v aparate identitetne periferne kapitalistične države«.
