zimskem jutru je stotine vojakov začelo v zemljo zabijati kole. Nanje so napenjali kolute bodeče žice. Ponekod bolj, drugod manj na gosto. Tudi do meter in pol visoko. Štiri dni kasneje, 23. februarja 1942, je bila naloga končana. Mesto Ljubljana je bilo zavarovano – obdali so ga z žico. Seznam tistih, ki so smeli čez na novo postavljeno fizično mejo, je bil vedno prekratek. Luknjam, kjer je bilo mogoče nadzorovano prehajati žico, so rekli bloki.
»Zraven so postavili španske jezdece, betonske ovire v obliki črke X, s katerimi so lahko popolnoma zaprli pot,« se spominja Marija Marjeta Ham, ki je bila tedaj še otrok. Živeli so v Savljah, na drugi, zunanji strani žice. Pravi, da je šlo tri leta kasneje odstranjevanje žice počasi. Nedaleč stran, prav tako v Savljah, se Angelca Godec spominja zgodnjih najstniških let. Otrokom je bilo predvsem pomembno, da so se lahko šli na travnik igrat z žogo. A prizna, da je bila nenadna absolutna prepoved vstopa v mesto šok. »Hudo je bilo, zato se tega niti nočem spominjati.« Žica, pravi, je bila pri njih »navadna«, višje proti severu pa je bila ponekod tudi do pet metrov široka in ob njej je okupator nastavil mine. »Tam je mina ubila deklico... Hotela je k sorodnikom, se splazila pod žico in potem... Takoj ko je bila Ljubljana osvobojena, smo šli v mesto. Že samo tega dejanja, da gremo v mesto, smo bili tako veseli!«
Tudi Marija Marjeta Ham se spominja 9. maja 1945, ko sta šli s teto v mesto pozdravit partizane. »Vzdušje je bilo izjemno. Nepopisno. Ljudje so bili nori od veselja, trlo se jih je, imeli so nageljne, vzklikali so, poznali in peli vse partizanske pesmi... Tri leta je žica dajala jasno sporočilo – da smo zagrajeni, da nam je pot ovirana in da je njen cilj preprečiti, da bi se ljudje pridružili osvobodilnemu gibanju.«
Nova oblast, stara žica
V študiji Življenje Ljubljančanov med drugo svetovno vojno dr. Mojca Šorn, zgodovinarka z Inštituta za novejšo zgodovino, povzema zapise in pripovedi Ljubljančanov, da je z žico prišel občutek, kot da so ujeti v koncentracijskem taborišču. A nato nastopi nenavaden zaplet. Zdi se, kot da se nihče ne spominja, kako se je osovraženo žico odstranilo.
Devetega maja 1945 je oblast v mestu prevzela Komanda mesta Ljubljana, ki jo je vodil Jože Borštnar. Ukaz je bil, naj ljudje ostanejo na domovih in nadaljujejo z življenjem kot običajno. Komandant je začasno ustavil ves komunikacijski promet in še isti dan uvedel posebne dovolilnice, s katerimi je omejil potovanje iz mesta, ter odredil policijsko uro od devete zvečer do pete zjutraj, kažejo dokumenti v Zgodovinskem arhivu Ljubljana. Če so Italijani prepovedali smučanje po ljubljanskih okoliških hribih in vožnjo s kolesom vsem brez ustreznega dovoljenja, je podpolkovnik Borštnar prepovedal vožnjo z motornimi vozili, ki so jih prevzele in uporabljale vojaške oblasti.
Iz Arhiva Republike Slovenije so sporočili, da dokumentov, ki bi pričali o ograjenosti mesta tudi še po koncu okupacije ali o odstranjevanju žice, med gradivom nekdanjih organov za notranje zadeve niso našli. Da pa odprtje mesta ni bilo samoumevno, kaže zapisnik seje mestnega odbora OF in komande mesta z dne 21. maja 1945, ki ga hrani Zgodovinski arhiv Ljubljana. Na seji so izpostavili problem izdajanja prepustnic in prisotni so videli le dve možni poti: ali se blok popolnoma odpre ali pa se ga hermetično zapre. »Tretje poti ni,« so zapisali. »Če bi se prepustnice začele izdajati, bi se vršile vse mogoče zlorabe. Proti odprtemu bloku je OZNA, zaprt blok pa ovira gospodarski razvoj. O tem se bo govorilo z odgovarjajočimi, ki naj presodijo in izdajo primeren odlok. Da bo blok čim prej odprt, se bo apeliralo na kvarte, naj pošljejo prijave sumljivih elementov, in OZNO, da naj pospeši čiščenje.«
Šestindvajsetega maja 1945 je v Ljubljano prišel Josip Broz Tito. Časopis Ljudska pravica je tri dni kasneje objavil članek, ki opisuje, kako se je »prav tako bliskovito kakor vest o prihodu našega maršala Tita razširila v Ljubljani novica, da so vsi bloki odprti in da je mogoče prekoračiti 'ljubljanske meje' brez dovolilnic in prepustnic. Ljubljanski bloki so se na stežaj odprli in skoznje se je že v soboto, še bolj pa v nedeljo začela valiti reka skoraj tri leta 'interniranih' Ljubljančanov. Staro in mlado je drlo čez bloke v ljubljansko okolico.«
Žica ne gre zlahka
Vendar arhivski dokumenti pričajo, da odstranitev žice maja 1945 ni bila popolna. Triindvajsetega junija je Josip Lovša za kvartni odbor OF Trnovo napisal pismo mestnemu odboru OF. Posebej opozarja, da je bil že namen okupacijskih, italijanskih oblasti z žico ne le preprečiti in nadzirati prehod v mesto in iz mesta, ampak tudi ovirati promet in kmetijstvo. V žičnati pas naj bi bilo vključenih okoli 68 objektov v njihovem okolišu. »Sedaj stoji ta ograda tu in čaka, kdo in kdaj se bo odstranila. Nekateri posestniki zemljišč so že pretrgali in odstranili žico. Treba bi bilo odločitve po merodajni oblasti, pod kakšnimi pogoji naj se odstranijo te ovire. Pa tudi grape, ki so jih napravili okupatorji, niso imele druge praktične vrednosti kot to, da so vojaki po njih hodili, saj so po večini speljane isto tako preko njiv in travnikov 40 metrov globlje v notranjosti. Vse to je bilo napravljeno samolastno in brez odškodnine za posestnike, zato slednji pričakujejo, da bo narodna oblast potrebno ukrenila.«
Da se žice ni odstranilo v celoti in da so ostala tudi minska polja, pričajo še kasnejši arhivski dokumenti. Tako je bilo 3. julija 1945 oddano zaprosilo, da se odstrani vse mine na nekdanjem okupatorskem strelišču. V gozdu so ležale razstreljene smreke, na katerih se je naselil in množil smrekov lubadar, kmetje pa si jih niso upali odstraniti, ker so se bali, da bi jih razneslo. S podobnimi težavami so se srečevali tudi kmetje. V zapisniku 2. redne seje Ljudskega odbora mestne četrti Št. Vid z dne 1. aprila 1946 – torej slabo leto po osvoboditvi Ljubljane – je med raznimi problemi tudi naslednji zapis: »Vojaštvo sedaj odstranjuje žico ter bo treba kasneje pogledati polje, da ne bo ostala kakšna mina v zemlji, sicer si kmetje ne bodo upali orati.« Iz zapisnika dobra dva meseca kasneje, 11. junija 1946, lahko razberemo, da se je strah pred zemljo, kjer je nekoč potekala žična meja, okrepljena z minskim poljem, konkretiziral: »Kmetje se ne upajo orati, ker se bojijo, da so še vedno mine v njej, zato bo potrebno, da se pregleda, če je teren čist.
