Kako so ljudje postali zvezde: Vesoljski filmi in fotografije

Zvezde in avantgarda

Rudjajev je bil v Nabrežini še s štirimi uslužbenci Zvezdnega mesta. Srečali so se z glasbenikom Aleksandrom Rojcem in literarno teoretičarko Tatjano Rojc. Rojc je pravkar uredil zbirko esejev o umetnosti ob slovensko-italijanski meji v drugi polovici 19. stoletja, v kateri je objavljen tudi esej Tatjane Rojc Od Prešerna do Cankarja: od literarnega subjekta do namenskosti. Spoznali so se v kuhinji pri Rojcih, kjer so na stenah slike Augusta Černigoja, poezije Srečka Kosovela in spomini na tržaške konstruktiviste iz dvajsetih let prejšnjega stoletja, ko je bila umetnost tržaških Slovencev vrh svetovne avantgarde.

Do nenavadnega srečanja z inženirji in arhivarji vesoljskega centra je prišlo v režiji Dragana Živadinova v okviru njegovega projekta kulturalizacije vesolja in kozmifikacije umetnosti. Dan prej so v Vitanju v Kulturnem središču evropskih vesoljskih tehnologij odprli razstavo aparatov, ki so jih ruski kozmonavti vzeli s seboj na poteh v vesolje. V steklenih omarah so razstavljeni fotoaparati in filmske kamere, ki so prvi posneli Zemljo iz vesolja. Danes zgodnji posnetki z rakete vostok na 35-milimetrskem traku delujejo kot avantgardni filmi iz časov, ko je bil cinéma vérité vrhunec umetniškega izraza generacije šestdesetih let. Andy Warhol pa se je domislil, da bo to stoletje vsak doživel svojih 15 minut slave. Na prvih posnetkih iz vesolja je kratkotrajno slavo požel pogled na Zemljo, ki je bil hkrati tehnološki dosežek stoletja in se je bleščal kot abstraktna umetnina.

»V središču Ksevta sta dve besedni zvezi: kozmifikacija umetnosti in kulturalizacija vesolja,« je pristanek Zvezdnega mesta na ozemlju umetniške avantgarde pojasnil Dragan Živadinov.

»Ljudje si Ksevt predstavljajo kot tehnološko orodje za osvajanje vesolja. Nismo mi ta svet, kjer bi to bilo mogoče. Mi se ukvarjamo s humanističnimi znanostmi v realnem vesolju. Nismo muzej, ampak inštitut, kjer se bodo mladi doktorji in doktorice antropologije, filozofije, sociologije, geografije, zgodovine in industrijski arheologi metodološko ukvarjali s kulturo v realnem vesolju. V tem trenutku je realno vesolje 400 kilometrov nad nami na Mednarodni vesoljski postaji.«

V tem primeru je ta nekoliko skrivnostna formulacija dobila zelo konkretno vsebino. Valerij Sivolap, ki je vodil rusko delegacijo, je drugi človek Zvezdnega mesta. Čez njegovo pisalno mizo pa gredo vsi znanstveni projekti, ki se na vesoljski postaji realizirajo kot eksperimenti.

Kozmonavti so bili velike zvezde

To pot pa so Rusi s seboj prinesli zgodovino raziskovanja vesolja. V Vitanje v Kulturno središče evropskih vesoljskih tehnologij so na razstavo z naslovom Objektivi prinesli filmsko kamero konvas, s katero je German Titov skozi okno »vzor« naredil prvi filmski posnetek zemlje iz vesolja. Poleg kamere je razstavljeno tudi okno kapsule vostok-2, skozi katerega je posnetek naredil. Titov je bil prvi filmar v vesolju. Bil je tudi fotograf Zemlje s fotoaparatom zenit-3M. Zgodovina začetka vesoljskih raziskovanj je v celoti analogna. Kamere nimajo niti svetlomerov, vse nastavitve so ročne, z gumbi, ki jih je treba vrteti v levo in desno, in objektivi, s katerimi je treba ročno ostriti sliko. Vendar to ni retro razstava. Na koncu dolgega niza fotoaparatov in filmskih kamer se v luči projekcije v vesolju narejenih posnetkov sveti nikonF5, digitalna kamera, ki jo sedaj uporablja posadka na Mednarodni vesoljski postaji.

Razstavne predmete je iz Rusije prinesla Jelena Jesina, postavila pa jih je njena kolegica kustosinja Jelena Danšina. Gospa Jesina sama sebi pravi, da je arhivarka vesoljskih poletov, njen uradni naziv pa je glavna upraviteljica zbirk Muzeja znanstvenoraziskovalnega centra za usposabljanje kozmonavtov Jurija A. Gagarina v Zvezdnem mestu. Njihovi poklici zvenijo kot fantazijske označbe likov iz Vojne zvezd, vendar so za njimi čisto resnična delovna mesta. Gospa Jesina je pred potjo iz torbice potegnila listek z nekaj alinejami.

»Prosim, to je zelo važno,« je rekla. »Leseni zaboj, v katerem smo pripeljali eksponate, morate skrbno varovati. Pri izhodu iz Rusije smo ga registrirali na carini in vse, kar je na spisku, vključno z zabojem, moramo po koncu razstave pripeljati nazaj v enakem vrstnem redu. Drugače nam bodo delali velike težave.«

Z birokracijo ima bogate izkušnje. Njem mož je bil direktor vesoljskega poštnega urada. To je bilo novo. Vesoljski poštni urad je zvenel kot simpatična iznajdba. Le kam pošilja pošto?

»Veste,« je rekla gospa Jesina, ki je v svoji pripovedi mešala Rusijo in Sovjetsko zvezo. Njen muzej stoji v Rusiji, večina eksponatov pa je iz Sovjetske zveze. »Včasih so bili vesoljski poleti velika reč. Ljudje, ki so šli med zvezde, so tudi sami postali zvezde. Kozmonavti so bili zelo popularni.«

Prvi poleti so bili velike senzacije, ki so v šestdesetih letih zasenčile vse druge dogodke.

»Jurij Gagarin in za njim German Titov sta prva dobila na desettisoče pisem z vsega sveta. Po več tisoč na dan.«

Kaj z njimi narediti? Ustanovili so poseben poštni urad za kozmonavte, njen mož pa je po upokojitvi iz vojaške službe postal njegov upravitelj. Tako je tudi sama prišla živet v Zvezdno mesto.

»Na pisma je bilo treba odgovoriti. Večina si je želela samo podpisano fotografijo. Veliko pa je bilo zelo resnih pisem, na katera se je spodobilo odgovoriti. Vsa pisma so dobila odgovore. Večina samo fotografijo, lepe pozdrave in podpis. Vendar so kozmonavti res prišli na poštni urad in nekaterim ljudem napisali nekaj vrstic. Danes potovanje v vesolje ni več spektakularni dogodek. Pošta pa še vedno prihaja in odhaja.«

Muzej hrani vse vesoljske obleke vseh kozmonavtov, ki so z vzletišča Bajkonur v Kazahstanu poleteli v orbito, vesoljske kapsule, opremo in vsa darila, ki so jih v času romantike vesoljskih poletov dobivali kozmonavti.

»To so sijajni ljudje,« je rekla arhivarka, ki ima pregled nad vsem, kar so poleti pustili za seboj. Tudi spomin na to, da German Titov ni bil samo prvi, ki je sedemindvajsetkrat preletel zemeljsko orbito in v vesolju tudi prespal. Bil je tudi prvi, ki je dobil vesoljsko bolezen, in je v breztežnostnem stanju prvi bruhal. Vesoljski poleti so najprej stvar telesa in pritiskov nanj.

»Fantje imajo svoje rituale. Pred vsakim poletom se usedejo na fotelje v pisarni Jurija Gagarina, ki je razstavljena v muzeju. Ogleda si jo lahko vsak, samo ekipa, ki bo poletela, pa se sme usesti. Vsi se vpišejo v knjigo poletov in zapišejo nekaj svojih misli. Med Rusi, Angleži, Japonci ali Italijani ni razlik. Vedo, da bodo čez nekaj ur poleteli, vendar je to ravno tako tvegan odhod na pot kot pri prvem poletu.«

Štirje ruski kozmonavti se niso vrnili živi. Vladimirju Komarovu se leta 1967 ni odprlo padalo, Georgij Dobrovoljski, Viktor Pacajev in Vladislav Volkov pa so srečno pristali, vendar se je zaklopka prezgodaj odprla in so ostali brez zraka. V dveh eksplozijah ameriškega vesoljskega plovila je umrlo štirinajst astronavtov.

Oldtimer še vedno leti med zvezde

Valerij Sivolap je zagotovil, da so poleti s sojuzom najbolj varna oblika potovanja v vesolje.

»Raketa je na zunaj še vedno model iz leta 1969, ko je poletel prvi sojuz.« Motor je še vedno preprosta gorilna komora, v katero z ene strani priteka rafinirani letalski bencin, z druge pa tekoči kisik. Dvajset motorjev se hkrati vžge in dvigne tristopenjsko raketo v zrak. Tako kot cela osemdeseta in devetdeseta leta, ko je bila raketa že močno zastarela, še globoko v 21. stoletju vozi z Zemlje na vesoljsko postajo kot taksi.

»Notranjost sojuza se je močno spremenila. Vsi mehanizmi so opremljeni z digitalno tehnologijo, sistemi za ohranjanje življenjskega okolja pa so neprimerljivi s prvimi kapsulami. Koncept je od vsega začetka enostaven in zanesljiv. Glavna naloga sojuza je prevoz posadke in tovora do vesoljske postaje. Hkrati lahko pelje tri ljudi. Posadka vesoljske postaje šteje šest ljudi. Vsake štiri mesece pripeljemo zamenjavo za tri. Trije gredo gor, trije pridejo dol. Vsaj ena kapsula pa je vedno pripeta na postajo, za vsak primer, če bi šlo kaj narobe.«

Postaja ima ruski segment in ameriškega, v katerem sta tudi japonski in evropski modul. Tam so sedaj trije ruski kozmonavti, dva ameriška in en britanski astronavt.

»Vendar zgoraj ni razlik. Ne upravljajo vsak svojega segmenta, ampak vsi skupaj celo postajo. Poznati morajo vse sisteme na postaji, od ohranjanja življenjskega okolja do gibanja in znanstvenih raziskav. Večino časa na postaji se posvečajo raziskavam. Od sledenja stanju izginjajočih ribjih jat v oceanih do vpliva gorečih naftnih vrelcev na atmosfero.«

Sivolap vodi center, v katerem se vesoljci pripravljajo na polete. Načeloma lahko v vesolje spravijo kogarkoli, ki uspešno opravi zdravniški pregled in je pripravljen zdržati 5 G pospeška. Vprašanje pa je, kaj bo tam gori delal. Živadinov bi rad v vesolje peljal umetnike in umetnost, Rusi pa so projektu zares naklonjeni. Ksevt in projekt kulturalizacije vesolja razumejo kot popolnoma resno delo resnih ljudi. Slovenski umetnici Mateji Rebolja so pripravljeni omogočiti polet na vesoljsko postajo. Projekt je izvedljiv, ker gospa Rebolja ne predstavlja velikega bremena.

»Odločanje, kaj gre v vesolje, je kompleksna procedura,« je rekel Sivolap. Med obiskom Univerze v Novi Gorici je zastrigel z ušesi, ko je slišal, da je univerza pretežno raziskovalna in da se ukvarja z znanostmi preživetja okolja in ljudi v njem. Zadovoljno je kimal, ko je slišal, da je v poročilu evropske komisije o raziskovalnih rezultatih evropskih univerz med 330 najpomembnejšimi univerzami celotnega kontinenta Nova Gorica na prvem mestu po povprečni citiranosti znanstvenih člankov in druga glede na faktor vpliva objavljenih raziskovalnih del. Oxford in Cambridge sta za njo.

Okrog vesoljske postaje ves čas poteka kakih dvesto znanstvenih eksperimentov. Vsi ne potekajo v vesolju.

»Nekateri so še na ravni ideje ali želje, nekateri se razvijajo, nekateri so pripravljeni in jih je treba prepeljati na postajo, nekateri so že na postaji. Naslednja posadka, ki gre na postajo sredi marca, se pripravlja na opravljanje okoli šestdesetih eksperimentov v šestih mesecih.«

Vesolje te hoče ubiti

Na začetku poletov so se ruske posadke urile samo za polete na vostoku ali sojuzu. To je bilo delo za vojaške pilote, ki so morali znati spraviti raketo v orbito in kapsulo pripeljati nazaj na Zemljo.

»Potem pa so prišle vesoljske postaje,« je rekel Sivolapov. Mednarodna je že tretja, ki kroži okrog Zemlje.

»Takrat se je vse spremenilo. Prej so poleti trajali največ nekaj dni. Sedaj pa bo še ta mesec z vesoljske postaje prišla posadka, ki je na Mednarodni vesoljski postaji preživela leto dni. Tam spoznavamo, kako človeško telo reagira na pogoje vesoljskih poletov. Iz teh raziskav šele razumemo, kaj je treba narediti, da lahko posadka izpelje daljši polet. Kozmonavti morajo vedno več vedeti in potrebujejo vedno več šol. Za Jurija Gagarina je bilo treba samo pripraviti telo na kratek polet. Vesolje te hoče ubiti, z znanstvenega in tehničnega aspekta je treba najprej pripraviti vse za preživetje in potem pripraviti znanstvene projekte, ki ti omogočijo razumevanje delovanja človeškega organizma v vesolju in obnašanja tehnologije, da bi sploh razumeli, kaj je mogoče v teh pogojih delati in kako delo načrtuješ.«

Delo na vesoljski postaji bi bilo res zabavno, če ne bi bilo tako zelo drago. Tehnične rešitve je mogoče najti tudi za največje probleme, vendar je raziskovanje vesolja težko rešljiv problem tudi za najmočnejše ekonomije na svetu.

»Zares je treba paziti, kaj peljemo vesolje,« je Sivolap razlagal. »K nam je prišel znanstvenik, ki je hotel fotografirati nekatere konstelacije, o katerih vemo zelo malo. Pravi, da ima aparaturo s šestimi objektivi, ki tehta okoli tristo kilogramov, dolga, visoka in široka pa je en meter. Poraba energije je en kilovat. Njegov projekt je pripravljen do zadnjega detajla. Rekli smo mu, da je z znanstvenega stališča njegova ideja sijajna. Lahko bi pripeljala do preboja v našem razumevanju vesolja. Ampak prepeljati gram aparature na postajo stane toliko kot gram zlata, poraba energije je previsoka, dimenzije so dramatično prevelike. Hkrati pa je pomemben čas, ki ga potrebuje posadka za opravljanje raziskav. Ko upoštevaš vse to, je nabor eksperimentov, ki jih je mogoče opraviti v vesolju, omejen. Njegova škatla v vesolje ne more.«

To je največja komplikacija vesolja. Breztežnost je neskončno draga. Izuriti turista dovolj, da lahko zagotovi svoje preživetje in ne ogroža drugih, traja šest mesecev. Urjenje profesionalnega astronavta pa traja šest let. Sojuz je sedaj ravno dovolj močna raketa, da lahko oskrbuje postajo s posadko. To je zelo zanesljiv sistem in ta čas edini, ki lahko v vesolje pelje ljudi. Američani plačajo 70 milijonov dolarjev za vsakega astronavta, ki ga prepeljejo na postajo. Sedaj razvijajo raketo, ki bi isto pot lahko opravila za 58 milijonov. Mednarodna vesoljska postaja bi morala nehati delovati že leta 2015, ko bi jo morala zamenjati nova. Njeno delovanje so podaljšali do leta 2024.

Igor Rudajev je zmajal z glavo na vprašanje, ali je naslednji korak, kamor bodo odšle človeške posadke, Mars ali globoko vesolje. Rekel je, da lahko gredo vesoljski poleti v dve smeri. Ena smer je gradnja tovarn v nizki zemeljski orbiti. Nekatere reči, predvsem elektronske komponente, je veliko lažje izdelati v breztežnostnem stanju, nekatere pa je sploh mogoče izdelati samo v vesolju. Vesolje kot industrijsko okolje ni ravno privlačna perspektiva.

Slovenci smo že tam

Druga pot je raziskovanje bližnjih planetov.

»Polet na Mars bi bil možen. Vendar bi bil s sedanjo tehniko strašno breme za posadko. Samo v eno smer polet traja osemnajst mesecev. V tem trenutku polet na Mars sploh ni mogoč. Za začetek potrebujemo nove motorje in kopico drugih tehničnih rešitev. Treba je razviti sisteme vzdrževanja normalnih življenjskih pogojev, ki nemoteno delujejo tri leta. Zrak, voda in hrana za tri leta. Vse morajo imeti s seboj. Nič ne sme iti narobe. Prva prioriteta vsakega vesoljskega poleta je, kako posadko varno pripeljati nazaj na Zemljo. Realistično gledano vsaj še petnajst let ne bomo s človeško posadko šli na Mars, v naslednjih petdesetih pa morda. Skoraj zagotovo.«

Raziskovanje pa teče naprej. Dragan Živadinov je okrog vprašanja naslednjih korakov kategoričen. »Slovenija bo še letos dobila vesoljsko pisarno, ki je samo kratkoročni projekt za ustanovitev slovenske vesoljske agencije.«

V tem okolju vprašanje, kdaj se bodo Slovenci lotili raziskovanja vesolja, ni v prihodnjiku. Smo že tam.