»SDS je v sedanjem političnem prostoru v takšnem položaju, kot je bil del svobodne Francije po nacistični okupaciji na začetku 2. svetovne vojne – zgolj nekateri teritoriji v Severni Afriki so ostali svobodni, vse je izgledalo brezupno. Ampak nekaj let kasneje je bil Pariz osvobojen.« Takšno »zgodovinsko primerjavo« med današnjim položajem SDS in nekdanjo okupirano Francijo je ob 27. obletnici SDS potegnil prvak slovenskih demokratov Janez Janša. Ob tem je spomnil, so Francozi za osvoboditev Pariza potrebovali zaveznike. In dodal, da tudi SDS za ponovno vzpostavitev demokratičnega loka po vzoru nekdanjega Demosa, ki bo segal čez večino volilnega telesa, potrebuje zaveznike.
Je torej Janša spoznal, da lahko do zmage desnice pripelje sodelovanje sorodnih strank? Je v njem dozorel premislek, da je uničevanje drugih strank na desnici škorpijonski pik v lastne možnosti ponovnega prevzema oblasti? Večina naših sogovornikov v to ne verjame. Celo v vrstah SDS je mogoče slišati, kako se Janša na strankarskih sestankih že nekaj let zateka k »povezovalni retoriki«. »Poudarja sodelovanje z drugimi strankami, kooperativnost, zavezništvo, dela pa povsem drugače.«
Kdo dela škodo desnosredinski opciji?
»SDS po mojih izkušnjah ni sposobna partnerskega odnosa, zlasti ne s strankami z desnosredinskega političnega spektra. V koaliciji pričakuje zgolj podrejanje. Predvsem pri za Janšo osebno pomembnih temah, kot so ideološki obračuni in nastavljanje kadrov v gospodarstvu, je vsako drugačno mnenje, kaj šele glasovanje, ožigosano kot izdaja ter izpostavljeno napadom in poniževanju,« sposobnost Janševega sodelovanja z drugimi strankami ocenjuje Gregor Virant, minister za javno upravo v prvi Janševi vladi, nato pa vodja Državljanske liste, ki je sodelovala v drugi Janševi koaliciji. Virant spominja, da se SDS v državnem zboru ne zna usklajevati, temveč želi voditi koalicijske poslanske skupine kot vojsko ali proizvodni obrat. »SDS kot vodilna stranka v koaliciji zasede vse močne pozicije v državnem gospodarstvu in tja nastavi kadre tipa Časar in Lovšin. Lahko smo videli, kako in v čigavo korist ti 'njihovi fantje' vodijo podjetja. Ko smo koalicijske stranke preprečile Janši, da na enega ključnih položajev postavi Vitoslava Türka, smo bili deležni neverjetnih količin ognja in žvepla. Vse navedeno žal povsem zasenči reformni potencial in strateško vizijo, ki jo SDS ima.« Virant obžaluje, ker se je preveč ljudi na desni sredini sprijaznilo z Janševo dominacijo oziroma se bojijo biti kritični do njega. »Ti ljudje so bodisi oportunisti ali pa se ne zavedajo, kakšno škodo delajo desnosredinski, predvsem liberalni in libertarni 'stvari',« še poudarja nekdanji Janšev minister.
Ob Janševem sobotnem zavzemanju za vzpostavitev demokratičnega loka po vzoru nekdanje Demokratične opozicije Slovenije pa vendarle ne gre spregledati, da je k razpadu Demosa bistveno prispeval prav sam. Da je Demos razdrl Janez Janša, kar ni bilo potrebno, je nekajkrat v preteklosti izpostavila ena njegovih vodilnih članic Spomenka Hribar. Janša je namreč tedaj predlagal, da se celotna družbena struktura nagne na desno, česar pa nekateri v Demosu niso sprejeli.
Za nastanek novega Demosa bi bila po Janševih navedbah nujna ustanovitev »novih političnih sil«. Nekateri naši sogovorniki iz krogov blizu SDS menijo, da bi mu bila morda še najbolj pogodu stranka, ki bi jo ustanovil predsednik Združenja za vrednote slovenske osamosvojitve Aleš Hojs. Član NSi, ki pa je mnogo bolj kot Ljudmili Novak zvest Janši, vidi možnost za ustanovitev patriotske stranke, podobne Nacionalni fronti v Franciji.
Primc bi Janši odnesel tri odstotke volilcev
Novo stranko je takoj po referendumu o pravicah istospolnih parov »obljubil« tudi Aleš Primc. Janša je njegovo napoved nemudoma pozdravil. A je v vrstah SDS mogoče slišati, da je po objavi javnomnenjske raziskave Episcentra nad njo nekoliko manj navdušen. Anketa je namreč pokazala, da bi Primčeva stranka Slovenskim demokratom odnesla tri odstotke volilcev, NSi pa le odstotek. Prav tako nekateri naši sogovorniki dvomijo, da bi bil Primc, če bi na volitvah dosegel dober rezultat, Janši povsem poslušen.
Dekan Fakultete za uporabne družbene študije Matej Makarovič opozarja, da se je SDS v zadnjih letih zreducirala na sicer ožji, a hkrati precej lojalen krog volilcev, zato dvomi, da bi ji kakšna nova stranka bistveno škodila. »Bolj bi lahko te stranke pritegnile tiste desne volilce, ki so se v zadnjih letih iz takih ali drugačnih razlogov pasivizirali.« Če bi desnico v grobem razdelili na liberalno desno sredino, konservativno zmerno desnico in skrajno desnico, Makarovič meni, da je trenutno še najmanj dodatnega prostora na konservativni desnici, kamor se po njegovi oceni še najbolj uvršča SDS: »Nekaj več prostora bi znalo biti v okviru liberalne desne sredine, kjer se trenutno ne dogaja nič posebnega, čeprav bi se potencialno lahko. Zelo veliko prostora pa se utegne v prihodnosti, predvsem v kontekstu begunsko-migrantske krize, odpreti na skrajni desnici, ki je po marginalizaciji Jelinčičeve SNS ostala praktično prazna.«
Predsednica NSi Ljudmila Novak očitno ne deli mnenja s prvakom SDS, da bi bile potrebne nove stranke na desnici. »Vsak lahko ustanovi novo stranko,« vztrajno odgovarja na vprašanja o potrebnosti teh strank. Nekateri naši sogovorniki iz NSi pa Janševo izpostavljanje povezovanja in novega Demosa ocenjujejo kot »čisti piar«. Če bi si Janša res želel sodelovanja na desnici, bi, kot pravijo, odgovoril na pismo, v katerem mu je Novakova pred skoraj letom dni predlagala sodelovanje na programsko sorodnih temeljih. Ob tem ne gre spregledati, da sta se predsednica NSi in prvak SDS zadnjič sestala v začetku lanskega leta…
Glasovi SDS na državnozborskih volitvah
DVK
PODATKI
172.470
1996
170.228
2000
281.710
2004
307.735
2008
288.719
2011
181.052
2014
50
100
150
200
250
300
350
0
