Nedavno se je korejski proizvajalec igrač VTech znašel v zasebnostnem incidentu, ko se je izkazalo, da njegove igrače vsebujejo varnostne luknje. Skoznje lahko nepridipravi pridejo do osebnih podatkov uporabnikov in preostalih vsebin, ki jih uporabniki shranijo s pomočjo teh igrač.
Varnostni strokovnjaki so v raziskavi ugotovili, da VTech zelo slabo skrbi za varnost svojih igrač, da prenosa podatkov ne kodira in da glede na velikost varnostnih lukenj ni čudno, da je prišlo do incidenta, v katerem je bilo ogroženih več kot pet milijonov otrok, ki so uporabljali njegove igrače.
A VTech ni edini. Tudi pri Mattelovi blagovni znamki Fisher Price so strokovnjaki našli problematična izdelka – plišasto igračo Smart Toy in uro GPS HereO. Smart Toy je plišasta igrača, ki posluša vašega otroka, mu odgovarja in prek brezžične povezave z internetom nalaga nove vsebine. Da, prav ste slišali. Igrača z mikrofonom in snemalnikom je povezana z internetom.
HereO je ura, ki ima vgrajen GPS-sledilnik, s katerim lahko starši vedo, kje je njihov otrok. A ker je hkrati povezana z internetom in komunikacije s strežnikom ne kodira, lahko to izvejo tudi drugi zainteresirani posamezniki.
Seznam problematičnih pametnih igrač je zelo dolg in skoraj ni proizvajalca, ki bi se lahko pohvalil s pametno igračo, pri kateri so pomislili tudi na varnost in zasebnost uporabnikov. Predvsem zato, ker nanjo ne mislijo. Varnost in zasebnost bi namreč otežili proizvodnjo, hkrati bi do določene mere pokvarili uporabniško izkušnjo, zato se vse skupaj v glavah proizvajalcev ne izplača.
A glavni razlog za to, da se proizvajalci ne ozirajo na zasebnost uporabnika, je v paradoksu (catch-22). Uporabniki namreč spoštovanje zasebnosti pričakujemo avtomatično, zato je ne zahtevamo eksplicitno. Proizvajalci pa čakajo, da se bomo jasno in glasno opredelili do vprašanja – ali želite, da vašega otroka snemajo neznanci?
