Mileno Eber Štimac bi lahko označili za eno izmed ljubljanskih dam, vendar se sama po približno štiridesetih letih življenja in dela v Ljubljani še vedno ne počuti kot Ljubljančanka. »Sem Štajerka. Moja družina izhaja iz Slomškove Ponikve,« ne taji svojih korenin, ta družinska veja pa je tudi pomembno vplivala na njeno prihodnost.
Že kot otrok je Eber-Štimčeva hodila na počitnice v Ljubljano, kamor se je iz Štajerske primožila njena teta in od blizu opazovala, kako so v stričevi delavnici napenjali kože, šivali plašče, oblikovali nove modele. »Krznarstvo je bilo vedno moja skrita želja, a je nisem upala povedati naglas, saj so bili vsi okoli mene prepričani, da me čaka boljše življenje, če bom doštudirala. Obrt v mojih mladih letih ni bila priljubljena,« pripoveduje sogovornica, ki je nasvetom starejših in pametnejših seveda sledila, nikoli pa se ni oddaljila od krznarstva. Tudi med študijem je popoldneve preživela v delavnici, naredila strokovni izpit za krznarko in si pri 20 letih sešila prvi plašček iz krzna nutrij.
Iz dobre službe v obrtništvo
Kasneje se je preizkusila v računovodstvu, ga zamenjala za komercialo, v kateri se je zaradi svoje komunikativnosti in več stika z ljudmi bolj našla, po rojstvu hčere pa se je dokončno odločila za obrtništvo. »Pustiti dobro službo, v kateri sem dobivala dobro plačo, je bil takrat kar pogumen korak. Vsi so bili šokirani, ko sem odhajala,« se spominja obdobja, ko je prevzemala krznarsko tradicijo, ki jo je leta 1919 začel tetin mož Eligij Eber. Pred drugo svetovno vojno mu je šlo tako dobro, da je imel zaposlenih več kot trideset krznarjev in šivilj, ki so med drugim šivale uniformne čepice za celo kraljevino. »Če ne bi bilo vojne in povojnih časov, bi zagotovo prerasli v manufakturo,« je prepričana krznarka, ki ji je teta po moževi smrti in dvajsetih letih ustvarjanja znamke Eber predala butik in delavnico na Wolfovi ulici. Do takrat je že obvladala vse faze dela, bila je suverena, pa tudi sicer Ebrova nista imela otrok.
In tako, kot je teta še dolgo prihajala k njej na kavico, tudi sama danes v središče prestolnice pride le, ko si kakšna stranka zaželi njeno svetovanje, večinoma pa na klepet ob zelenem čaju. Ebrovo tradicijo zdaj nadaljuje njena hči Mateja, ki je že od srednje šole spremlja mamino delo in je vzljubila domačo obrt, mami pa kljub desetletjem na čelu družinskega podjetja ni bilo težko spustiti vajeti iz rok. Hči celo spodbuja, da sama sprejema odločitve. »Mlada glava drugače razmišlja kot starejša,« pravi.
Vendar kljub brezbrižnosti sama ne uživa v brezdelju. Zdaj ima šele čas za vse, za kar prej ni imela. Telovadi, pleše, izboljšuje angleščino. »Veste, to, kar pravijo za upokojence, popolnoma drži,« prizna.
Več ga nosiš, boljši je
Kako pa se je spreminjal odnos Slovenk do krzna? Nazorno razloži, da je generacija njene mame sanjala o krznenem plašču in ga večinoma tudi imela, njena generacija je plašče podedovala od mam in jih predelovala, na njeno veselje pa je začela po krznu zdaj posegati tudi generacija njene hčere. »Novi modeli so takšni, da jih lahko nosiš tako na kavbojke kot na večerno obleko in salonarje,« pojasni tandem matere in hčere, ki se vsakodnevno odene v krzno nerca, ovce ali kunca.
»Včasih pravijo gospe, da pazijo svoje plašče in jih ne nosijo. Jaz pa imam krzno zato, da pazi mene,« poudari Eber-Štimčeva, prepričana o dobrodejnih učinkih krzna na zdravje. Prav tako razloži, da je vsakodnevno nošenje krzna dobro za sam material: »Več ko ga nosiš, boljši je, saj usnje dobi več vlage. Če krzna ne nosiš, pa lahko zaradi pomanjkanja vlage prepari.« Za vtis, kako dolgo lahko zdrži krzneni plašč, navrže še podatek, da so predelali že 80 let staro jakno iz ovčjega krzna.
Največ materiala Krznarstvo Eber danes naroči iz Skandinavije, sogovornica pa z veseljem kože sprejme tudi od slovenskih lovcev in rejcev. Na neki način je tudi njihova največja zagovornica. »Vsako leto morajo postreliti določeno število lisic in potem jih zakopljejo. Ne bi te viške še kako uporabili?« razmišlja in dodaja, da bi bilo nesmiselno kmete in lovce prikrajšati za zaslužek, kot so v državnem zboru že razmišljali.
