Prvih nekaj ur svežega kolektiva je bilo nepozabnih. Po spoznavnih iskricah na temo geografije naših domovin, odnosa do Stalina, Marxa in Varufakisa sem spoznala, da je moj prihod iz Žižek/Dolar dežele v ta svet »naravno bogastvo«, naložba, ki jo lahko unovčiš v vsakem pogovoru. Tam ljudje berejo njune knjige, ne le povzetkov člankov kot mi, o njih razpravljajo, ju citirajo, gojijo mnenje in občudovanje. Kot smetana na torti me je doletelo vprašanje, ali sem kdaj v živo srečala oziroma morda poznam Alenko Zupančič Žerdin. Obstajata mit in upanje, da jih bo gospod Slavoj osebno obiskal, oni pa mu bodo pokazali Gori, mesto Džugašvilijevega otroštva. Mislim, da ga imajo radi zato, ker jim vneto pojasnjuje boleči del njihove polpretekle zgodovine.
V moje srce so se bliskovito vselili novi ljudje izpod Kavkaza, ki za svoje vsakdanje sporazumevanje uporabljajo več abeced. Poleg svoje, gruzijske ali armenske in naše, tudi rusko cirilico. Njihov miselni sistem je tudi zato hiter, poln preobratov, humorja in subtilnih znanj. Spoznala sem, da sem borna Evropejka, ki deluje le v latinici, z mini delčkom pozabljene cirilice. Ljubosumno sem se kot oblikovalka spogledovala z novimi abecedami, poskušala osvojiti razlike med njimi in se kot otrok učila pisati naša imena z njihovimi črkami. Ob večerih so mi vrteli stare poetične ruske risanke, da bi spoznala delček njihovega otroštva, zame novega ruskega sveta. Razveselilo me je spoznanje, da niso zavrgli pozitivnega vpliva velike kulturne sosede zaradi današnjega političnega odpora do nje.
Naš kolektiv se je poleti nedolžno lotil umetniških preigravanj vprašanj o religiji, ki so pozneje samoumevno prešla na aktualno temo meja. Skušala sem razmišljati, kako demokratizirati razne religiozne zablode, najprej pri sebi, nato pri drugih. Ko pa smo se ukvarjali z vprašanjem meja, smo vsak na svoj način želeli razumeti njihovo abstraktno moč. Romunsko-madžarski prijatelj Vilmos živi identiteto dveh dežel. Neutolažljiv je bil, ko je pogovor nanesel na nastajajočo Orbanovo ograjo, ki je samoumevno postala navdih slovenskega projekta. Armenec Vahe zaradi vsemogočnega schengna ob obisku Slovenije ni smel potovati na Hrvaško. Mala ravna črta, predmet arbitraže, ga je tako vznemirila, da smo ga peljali v zaliv in mu v živo pokazali ta sporni kos zanj preslanega morja, on pa je veselo zaplaval po robu Hrvaške. Gruzijca Gia, počivajočega revolucionarja, so utrdile in zaznamovale vojne ter beg pred njimi, on je postal nekaj podobnega kot veliki mehki bosanski prijatelj. Danes se mi zdi, kot da smo se igrali, v bistvu pa smo z vrha hriba zvalili kepo snega, ki bi nas zdaj kot ogromna ledena krogla rada povozila. Nesporno je umetnost namenjena temu, da obenem gleda naprej, navzven, navznoter in nazaj.
Po vrnitvi sem svojo domovino sprejela kot balkon Balkana, čeprav je uradno preddverje Evrope. Slovar pravi, da je preddverje prehoden prostor za čakanje, zadrževanje gostov, balkon pa ograjen pomol iz hišnega zidu, povezan z odprtim prostorom. Doletelo me je pomanjkanje zgodovinske identitete, pripadnosti, moje in naše ukoreninjenosti v prostorski obstoj. Rada bi bila suverena prebivalka svoje domovine, tudi zato, ker vem, da je ne bi rada zapustila.
Svojemu kolektivu sem torej pokazala pravi balkon Balkana, to so Jesenice, moje multikulturno rojstno mesto z razgledom na Kranjsko Goro in, če dobro pogledaš, Berlin v daljavi na eni strani ter na Ljubljano in Istanbul za njo na drugi. Morda se tudi zato mimo Jesenic vsak dan vozijo avtobusni konvoji s prebežniki, ob katerih nas boli srce.
Poletno druženje nam je prineslo spoznanja o podobnosti naših polpreteklih zgodovin, o možnih bodočih realnostih, ki so nenadoma začele drveti v nepredvidljivo smer. Vprašanja, kdo smo in kam gremo, so se v drugi polovici leta, ki je za nami, začela spreminjati z vso naglico. Težko dohajamo svoja površna znanja in raztresena občutja. Pojava žice mesarice, žive groze na naši živopisni južni meji in krčev umirajočega schengna, ki je bil za nas še stvar šaljive razprave, pred pol leta niti slutili nismo. Pod Kavkaz danes pošiljam otožna in začudena poročila. Vojna v devetdesetih me je zaznamovala, ker sem bila globoko povezana z ljudmi, ki so jo živeli. Zaprašeni spomini in speči strahovi se nenadzorovano vračajo. Naša naloga je, da poskušamo vsak dan razumeti, kaj se dogaja, druga pa, da se skozi delovanje bojujemo za boljši svet, ki naj bo odprt v vse smeri, velik, pisan in zanimiv.
