Delavnica Jurija Hübscherja na Bregu ob Ljubljanici nikoli povsem ne miruje. Tiktakanje ur je v njej slišati že skoraj 80 let. »Prvi urar v družini je bil moj ded, ki se je pred drugo svetovno vojno začel učiti pri mojstrih. Delal je v enem izmed urarskih podjetij, nato pa odprl delavnico. Poklica se je od njega priučil tudi moj oče,« pove Hübscher, ki jima je sledil pred več kot 30 leti. »Že takrat mi je oče predlagal, naj se raje posvetim čemu drugemu. Predvideval je, da bo nekoč v tem poklicu težko preživeti.«
Prihod elektronskih ur
V sedemdesetih letih, ko se je začel učiti poklica, so se pojavile prve elektronske ure, ki jih v nasprotju z mehanskimi poganjajo baterije. »Moj ded je bil njihov velik nasprotnik. S strankami se je prerekal in jih odganjal, če so jih prinesli v popravilo,« doživeto opisuje Hübscher, ko v delavnico vstopi stranka in obrtnika še enkrat več spomni na spreminjajoče se čase. »Slabo baterijo ima. Lahko pomagate?« vpraša, a na pult ne položi ure, pač pa elektronski bralnik. Čeprav zna Hübscher poskrbeti tudi za zamenjavo baterij, stranki tokrat ne more pomagati. Pred tehnološkimi spremembami si ne zatiska oči, meni, da so za napredek družbe nujne, a sam še vedno najbolj uživa pri obnovi starih ur: »Vesel sem, ko mi stranke prinesejo kaj razpadajočega, iz česar čez tri mesece nastane krasna ura.« Pri dolgotrajni in zahtevni obnovi sodeluje še z drugimi bolj ali manj izginjajočimi mojstri kot so usnjarji, graverji pa tudi zlatarji. »Obnavljamo jih po enakih metodah, kot so bile narejene. Ker lahko pri zapletenih urnih mehanizmih nastane tisoč in ena napaka, se neprestano učim. Včasih pa pokvarjeni uri tudi jaz ne morem več pomagati,« pravi Hübscher, ki ne skriva navdušenja nad svojim delom. »Takšne obnove so zame poslanstvo. Denar od popravila seveda potrebujem, a pogled na dobro popravljeno staro uro je neprecenljiv.«
Ura ni namenjena samo kazanju časa, pravi, ampak je tudi tehnični in oblikovni izdelek. »Je živa, se giba in ima svoj zvok. Nekateri, danes predvsem starejši ljudje, imajo z njo vsak dan posebno skrb, da jo navijejo. Brez tega se počutijo, kakor da jim nekaj manjka. Je pa tudi lep spomin, še posebej, če jo dobiš v dar od ljubljene osebe.«
Urarstvo je najbolj prizadel prihod mobitelov
Robert Kajfež je prav tako že tretji v generaciji urarjev. Na njegovo delavnico v bližini Zmajskega mostu opozarja obešena številčnica in zanjo dovzetne mimoidoče popelje nekaj stoletij nazaj, v čas razvoja cehovskih obrti v mestih. »Obstoj obrti je najbolj prizadel prihod mobitelov,« se namrdne Kajfež in s krpico obriše zunanjost plastične stenske ure, vredne zgolj nekaj evrov. »Nova generacija ročnih ur skoraj ne nosi več. Mlada dekleta jih razumejo zgolj kot modni dodatek in posegajo po tistih s podpisom znanih modnih oblikovalcev, katerih glavni adut je oblika. Naredijo jih na Bližnjem vzhodu in jih nato z dobro kampanjo prodajo za več sto evrov. V resnici pa je njihov mehanizem vreden približno pet evrov.« Navade mlajših se selijo tudi na starejše. Zaradi nizkih pokojnin se jih vse manj odloča za popravilo starih ur. Njegovo razmišljanje prekine zvok ure kukavice. »Dostikrat me vprašajo, kako zdržim ob nenehnem tiktakanju. Podobno je življenju nekoga ob prometni cesti. Navadiš se in zvoka sčasoma ne slišiš več.«
Če bi lahko, bi počel kaj drugega
Kajfež se spominja, da je bilo pred 20 in več leti v povprečju 30 popravil na dan, zato so bili trije zaposleni povpraševanju komajda kos. »Danes jih ni toliko niti v celem mesecu, zato gre za golo preživetje. V centru Ljubljane so lani delavnico zaprli trije urarji, letos jo bo še četrti,« razkrije neprijetno resnico. »Zadnji, ki bo ostal, bo preživel,« pripomni in prizna, da sam ne bi mogel vztrajati, če bi moral plačevati še najemnino.
Po premolku čemerno nadaljuje: »Pravzaprav nikoli nisem želel pristati tukaj. Obrti sem se naučil od očeta in v primerjavi s kolegi, zaposlenimi v elektroindustriji, ki so po razpadu Jugoslavije pristali na cesti, mi je šlo dobro. Ostal sem, a če bi lahko, bi danes počel kaj drugega.«
Ura ne kaže samo časa
Da je s prihodki iz meseca v mesec težko shajati, potrdi tudi Hübscher. Ne dela si utvar, da bo z obrtjo po njem kdo nadaljeval. »Mlajši hitro naredijo računico – če zahtevnejše popravilo stane okoli 70 evrov, pomeni to za urarja glede na število vloženih ur manj kot štiri evre na uro.« Poklic pa zahteva veliko učenja. »Za popravilo je potrebnih poznati več kot samo nekaj trikov. Tako traja kakšnih 15 let, preden je nekdo uro sposoben samostojno razstaviti in popraviti.« Poklic urarja tudi ni več tako cenjen, kot je bil nekoč.
Svojo delavnico želi nekoč spremeniti v muzej, kjer bi prirejal tudi delavnice, kjer bi lastniki dobili osnovno znanje o urah. »Potrebno jih je negovati kot tehnično dediščino, ki nam pove veliko o duhu preteklega časa. Razberemo lahko, kako so njihovi imetniki živeli – bodisi razkošno bodisi v pomanjkanju.«
Nekaj minut hoje stran si tudi Robert Kajfež glede nasledstva ne dela utvar: »Že oče ni za sabo pričakoval nikogar, v teh časih naslednika zagotovo ne bo.« Skozi vrata stopi moški srednjih let, iz žepa suknjiča vzame ročno elektronsko uro in jo položi na pult. »Ne dela več.« Kajfež seže po povečevalnem steklu in odvrne: »Samo baterijo je potrebno zamenjati.«
