Tomaž Razingar po dvajsetih letih uspešne profesionalne hokejske kariere obeša drsalke na klin. Na ledu je pustil neizbrisen pečat. Ko je javnosti naznanil, da se poslavlja od aktivnega igranja, ga je stisnilo pri srcu, da je skoraj zajokal. Na njegovi hokejski poti se je nabralo preveč spominov, da bi ob slovesu ostal ravnodušen.
O odločitvi o koncu kariere.
Na zadnjem svetovnem prvenstvu je bila moja velika želja četrtfinale. Ni se izšlo, saj smo izpadli iz elite. Ko je bilo upov konec že pred zadnjo tekmo, sem vedel, da se moja zgodba v reprezentanci končuje. Svojo odločitev sem najprej sporočil domačim, nato sem povedal še soigralcem. Takrat sem čutil olajšanje. Telo bi zdržalo še kakšno leto profesionalnega hokeja, vendar v življenju napoči trenutek, ko je treba skleniti kariero. Fantom sem rekel, da bom odslej njihov velik navijač.
O vlogi kapetana.
Zaradi tega nisem bil nič pomembnejši od drugih. Ko smo doživljali uspehe, je bilo vsem lepo. Ko je bilo manj prijetno, ste mi novinarji postavili kakšno vprašanje več. Trenerji in igralci bodo zagotovo našli pravega naslednika, ki jih bo vodil na ledu. Imeli bodo lahko izbiro, saj je kandidatov dvaindvajset in vsi so super ljudje.
O kultu reprezentance.
Ko smo krenili z izhodišča, smo skupaj s trenerji izoblikovali zdravo jedro moštva. Reprezentanca je delovala dobro. V nekaterih trenutkih je bila v garderobi dovoljena samo slovenska glasba. Bili smo homogena in zdrava druščina prijateljev. Vsi smo stremeli k enakim ciljem.
O Jesenicah.
Če bi se stvari spremenile in bi klub igral v EBEL, bi hokejsko pot želel skleniti doma, toda razmere so daleč od urejenih. Nihče me ni poklical, res pa je tudi, da s sedanjo ekipo ne bi šel igrat. Zgodba na Jesenicah še ni prečiščena. Ko bo, bo marsikdo pripravljen prispevati svoje ime. V karieri sem bil zelo navezan na rdečo barvo. Zaradi želje po osvojitvi naslova prvaka sem se večkrat vrnil v matični klub, kar je bila verjetno ena izmed mojih napak, vendar tako so me vzgajali doma.
O podpori družine.
Zahvalil bi se očetu, ki me je postavil na drsalke, in mami, ki je mojo hokejsko pot podrobno spremljala. Za zadnje desetletje mojega življenja gre velika zahvala ženi in obema hčerama, ki so me neizmerno podpirale. Bilo je obdobje, ko sem bil zelo malo doma, a so mi kljub temu vsi stali ob strani. Žena me je še pred dvema tednoma vprašala, ali res končujem kariero. Imel sem velik privilegij, da sem bil dvajset let del te prelepe igre na ledu.
O trenerjih.
Imen se bom izogibal, da ne bi koga pozabil. Na moji poti so bili pomembni vsi trenerji. Vedno sem stremel k cilju biti najboljši, čeprav z menoj glede na karakter ni bilo vedno enostavno.
O novinarjih.
Zahvaljujem se jim, saj so bili do mene vseh dvajset let prijazni in korektni. Novinarji so v veliki meri pomagali izoblikovati mojo celostno javno podobo. Vi imate pero, zato lahko ocenite vrhunce moje kariere. Vi imate pregled nad tem, kaj je dobro in slabo.
O stvareh, za katerimi žaluje.
Žal mi je hitrega odhoda iz Rusije. Če bi ostal dlje časa, bi šla moja hokejska pot verjetno v drugo smer. V Pardubicah na Češkem pa sem bil neučakan. Bil sem izjemno fizično pripravljen in najbolje ocenjen med vsemi, a sem pristal na tribuni. Ego – in ta ni majhen – mi ni dopustil, da bi vse to mirno gledal.
O občutkih ob slovesu.
Čeprav sem opravil že mnogo intervjujev, je to zagotovo moja najtežja tiskovna konferenca. Poskušam narediti vse, da se ne bi čustveno zlomil. Težko je. Danes je morda malce zahtevnejše povedati vse, saj je spominov veliko.
O željah za prihodnost.
Hokej mi je v dvajsetih letih dal praktično vse, zato mu bom poskušal nekaj vrniti. Okoli sebe bom izbral ljudi, ki jim bom zaupal. V pripravi sta že dva projekta, a v tem trenutku je še prezgodaj, da bi načrte delil z javnostjo. Sam sem v nasprotju z nekaterimi, ki ne delujejo v dobro športa, povsem neodvisen. Želim opraviti tudi trenersko licenco. Imam ogromno znanja in izkušenj, saj sem bil v različnih državah in spoznal ogromno sistemov. Lahko se bo zgodilo, da bom na koncu pristal v pisarni. Običajno se nekdanji hokejisti vračajo v matične klube, vendar mojega matičnega kluba ni več.
