Tomaž Razingar bo jutri očitno uresničil napoved iz Ostrave, ko je ob koncu slovenskih nastopov na svetovnem prvenstvu na Češkem prvič javno naznanil, da se njegov čas v hokeju počasi končuje. Ob slovesu bo veliko simbolike. Hokejist s prepoznavno številko devet bo svojo odločitev sporočil ob 9. uri in devet minut. Ni naključje, da je tiskovno konferenco sklical ravno na jutrišnji 9. september.
Vrh kariere v olimpijskem Sočiju
O Razingarjevem odhodu iz profesionalnega hokeja se je ugibalo že dlje časa. Ko so ga spraševali, kdaj bo drsalke postavil v kot, je vedno kar malo nagajivo odgovoril, da ga takšna vprašanja zgolj spodbujajo k nadaljevanju kariere. To najbolje opisuje Razingarjev značaj, saj je kot otrok delavskih staršev vedno slovel kot nepopustljiv borec. Ko ni našel kluba, je ob zori treniral na zamrznjenem blejskem jezeru in tako ohranjal fizično pripravljenost. V jeseni njegove športne poti so mu predvsem izkušnje pomagale, da mu je v različnih delih Evrope uspelo obdržati stik z vrhunskim hokejem.
Vrh športnega udejstvovanja je doživel v nepozabnem olimpijskem Sočiju, kjer ga je doletela čast, da je na odprtju iger nosil slovensko zastavo. Ko so se hokejisti v Vojensu na Danskem premierno uvrstili na zimske olimpijske igre, je bil tako ganjen, da si je ob intonaciji Zdravljice brisal solze sreče. Kot domoljub je bil čustveno navezan na slovensko reprezentanco, s katero je nastopil na vseh osmih svetovnih prvenstvih najvišjega razreda. V izbrani vrsti je zbral rekordnih 212 nastopov, kar bo še nekaj let veljalo za nedosegljiv mejnik. Večkrat je priznal, da so ga ravno olimpijske igre tako motivirale, da je vse do 36. leta vztrajal na ledenih ploskvah.
Na Jesenicah ima status legende
Že v zgodnjih najstniških letih je na rodnih Jesenicah po nadarjenosti izstopal od vrstnikov. Ker je odraščal v obdobju vladavine Olimpije, je bila njegova velika želja osvojitev naslova prvaka z matičnim klubom. Tudi to je eden od razlogov, da ga je po selitvah v tujino večkrat vleklo v domači kraj. Samokritično pravi, da bi v karieri lahko naredil še več, a je zmrznil ravno takrat, ko so vsi pričakovali odločilen korak. V rdečem jeseniškem dresu se je uveljavil kot eden najbolj prepoznavnih hokejistov, a so mu zaradi predolgega jezika nepričakovano pokazali izhodna vrata. Njegova zgodba na Jesenicah se je končala v pisarni nekdanjega predsednika Slavka Kanalca, ki ga je poklical na razgovor po tem, ko je ravno na teh straneh pojasnjeval, da plače v klubu niso redne. V železarskem mestu vlada enotno mnenje, da bi si Razingar zaslužil več spoštovanja, saj med jeseniškimi privrženci uživa status legende.
Morda bi bila njegova hokejska pot še bolj blesteča, če ne bi pri 23 letih doživel neprijetne izkušnje v Rusiji, ko so mafijci vdrli v klubski avtobus in grozili z orožjem. Mudil se je tudi v ZDA in se udeležil priprav moštva St. Louis. V tistem času je trkal na vrata lige NHL, a mu je prestop preprečila poškodba rame. Po selitvi v Pardubice Češkem mu je vsa dvorana skandirala, ko mu je uspel »sprehod« od svojega do nasprotnikovega gola. Bil je eden najboljših v moštvu, v udarnem napadu je dosegal številne zadetke, a so ga brez pravega pojasnila postavili na tribuno. Po vrnitvi na Jesenice v sezoni 2005/06 mu odmevnejši mednarodni prestop ni več uspel, a je še vedno pomembno zaznamoval hokejsko dogajanje pri nas. Pred šestimi leti je postal kapetan reprezentance. Na igrišču se je obnašal odgovorno in bil v obdobju Matjaža Kopitarja na slovenski klopi vedno njegova podaljšana roka.
Z ledene ploskve v pisarno?
Tomaž Razingar je eden redkih vrhunskih športnikov, ki je že zelo zgodaj začel aktivno razmišljati o obdobju po koncu igralske kariere. Ker velja za ambicioznega človeka, mu nikdar ne zmanjka novih idej. V zadnjih letih je vzporedno s hokejem pospešeno spoznaval podjetniško okolje. Postal je gostinec in med drugim odprl picerijo na Bledu. Želel je prodreti tudi v Ljubljano, kjer je nameraval odpreti igralnico, a so projekt ustavili.
Ob koncu profesionalne športi poti je veliko vprašanje, na kakšen način bo ostal povezan s hokejsko igro. Glede na to, da zagovarja idejo o množičnosti upokojenih hokejistov v funkcionarskih vrstah, ni izključeno, da bo nekoč iz pisarne krojil usodo domačega hokeja. Morda se veliko ime slovenskega hokeja poslavlja zgolj začasno, da se bo v nekoliko drugačni vlogi lahko znova vrnilo na sceno.