Ko je pred desetimi leti kot visoki komisar za begunce po krajšem medvladju nasledil Ruuda Lubbersa (Nizozemec je odstopil zaradi pozneje ovrženih obtožb, da je nadlegoval uslužbenko komisariata), je bil svet videti bistveno prijaznejši kraj za življenje kot danes. Čeprav je bilo razseljenih oseb, za katere z mandatom OZN skrbi visoki komisariat za begunce (UNHCR), leta 2005 malo več kot leto prej, je bilo beguncev, ki so bili varno zavetje prisiljeni iskati zunaj meja domovine, manj kot kadar koli po letu 1980 – »le« dobrih osem milijonov. Danes je skoraj osem milijonov samo beguncev iz Sirije in Iraka, več kot dvakrat toliko jih je zaradi vojn ali političnega preganjanja po vsem svetu, 60 milijonov ljudi je razseljenih. To je trikrat več kot pred desetletjem oziroma povedano drugače: če je bilo leta 2010 v beg pred nasiljem dnevno po vsem svetu prisiljenih enajst tisoč ljudi, jih je bilo lani že več kot štirideset tisoč.
Leta na prelomu tisočletja očitno niso kazala varljive podobe le v ekonomskem in političnem smislu, temveč tudi v humanitarnem. Ali kot je dejal Antonio Guterres julija letos: »Ko sem prišel na visoki komisariat, smo pomagali milijonu ljudi na leto, da so se vrnili na svoje domove. Takrat se je končalo nekaj lokalnih konfliktov, danes pa ni videti konca nobenemu od njih. V zadnjem letu smo le 126.000 ljudem pomagali pri varni in dostojanstveni vrnitvi. Od milijona do sto tisoč – to ponazarja, kako težko je najti rešitve.«
Deseti visoki komisar
Leta 1949 rojeni Portugalec je deseti visoki komisar OZN za begunce, predstojnik leta 1950 ustanovljene agencije Združenih narodov (s sedežem v švicarski Ženevi), ki je bila v Evropi z množičnim problemom beguncev prvič soočena po madžarski vstaji leta 1956. Od takrat pa do vojn na ozemlju nekdanje Jugoslavije sta bila UNHCR in visoki komisar instituciji, ki med hladno vojno razdeljene Evrope nista pretirano zanimali. (Državljanske) vojne in begunci so bili problemi »tretjega sveta«, politično preganjani pa »notranji problem« delitve interesnih sfer med supersilama ZDA in Sovjetsko zvezo. Begunci iz Bosne in Hercegovine so skazili to idilo in Japonka Sadako Ogata je bila prva na mestu visokega komisarja za begunce, ki se je širši evropski javnosti vtisnila v spomin.
Ob zadnje tedne vsakodnevnih novicah o naraščanju števila beguncev na sredozemskih vstopnih točkah in koridorjih proti severu Evrope so v ozadje odrinjena nekatera druga dejstva – da je samo v Turčiji sirski beguncev toliko, kot ima Slovenija prebivalcev, in da ima Libanon za več kot pol Slovenije beguncev (oziroma enega na štiri državljane). Ko libanonski zunanji minister Gebran Basil izjavi, da je Libanon dosegel meje znosnega in da je država eksistencialno ogrožena, imajo njegove besede povsem drugačno težo kot podobne trditve njegovih evropskih kolegov, ki drugim dokazujejo, zakaj bi bilo za njegovo državo nemogoče sprejeti večje število beguncev.
To je hkrati razsežnost begunske problematike, spričo katere postane razumljivejši tudi (morda rahlo obupan) Guterresov poziv iz letošnjega junija, naj (evropske) države ne zapirajo vrat pred begunci. »Nekateri najpremožnejši med nami dvomijo o starodavnem načelu, da si begunci zaslužijo zaščito in da je temeljna človeška obveznost ponuditi zatočišče pred vojno in preganjanjem. Begunce označujejo za vsiljivce, iskalce služb ali teroriste. To je nevarna smer, kratkoročna in moralno napačna, v nekaterih primerih pa pomeni tudi kršitev mednarodnih obveznosti. Čas je, da se nehamo skrivati za zavajajočimi besedami. Bogatejše države morajo priznati begunce kot to, kar so: žrtve vojne, ki je ne morejo preprečiti ali ustaviti. Potem se morajo bogatejši odločiti, ali bodo prevzeli ustrezen del bremena, doma ali v tujini, ali pa se bodo skrivali za svojimi zidovi, medtem ko se bo naraščajoča anarhija širila po svetu. Ne bo lahko ali poceni, a bo vredno. Zgodovina kaže, da pomoč žrtvam vojne in preganjanja koristi ugledu in blaginji generacij ter dolgoročno utrjuje stabilnost.«
Politične izkušnje
UNHCR je nepolitična agencija, toda dolgoletne politične izkušnje Guterresu nedvomno koristijo. Ne le ker zadnje leto ali dve lažje prenaša kritike držav v neposredni soseščini Sirije in Iraka, kjer mislijo, da bi visoki komisariat lahko in moral storiti več, temveč ker razume, kako razmišljajo politiki, ki mislijo predvsem na domače volitve, in kako nepredvidljiv je lahko v prelomnih trenutkih politični razvoj. Diplomant tehnične fakultete s kratko akademsko kariero je kot politični naraščajnik doživel zlom diktature oziroma revolucijo nageljnov leta 1974, Mário Soares, ena osrednjih osebnosti portugalske demokratizacije, pa je bil v socialistični stranki njegov mentor.
Ko se je v obdobju vzpostavljanja in utrjevanja demokracije Portugalska odpovedala kolonijam, se je Guterres prvič neposredno srečal tudi z begunsko problematiko. Leta 1991 je soustanovil nacionalni svet za begunce. Kot predsednik vlade (od 1995 do 2002) je imel opravka z zapleteno situacijo, ko je nekdanji portugalski koloniji Vzhodni Timor po indonezijski okupaciji in referendumu jeseni leta 1999 grozil genocid. Iz uspešnega razpleta te krize, enega največjih uspehov OZN (pri katerem je na strani svetovne organizacije sodeloval tudi poznejši slovenski predsednik Danilo Türk), se je Guterres naučil, da mednarodna skupnost za rešitev sleherne krize potrebuje bodisi ZDA bodisi več velikih držav. Odločilna za rešitev vzhodnotimorske krize je bila po njegovih poznejših ocenah ob diplomatskih prizadevanjih OZN zlasti izjava ameriškega predsednika Billa Clintona, da so ZDA pripravljene posredovati.
Če bi se Vzhodni Timor dogajal danes, Guterres dvomi, »da bi se lahko zgodilo kaj podobnega«. S tem se, kot je mogoče razbrati iz njegovih izjav in člankov v zadnjem letu, krog sklene: neskončnost državljanskih vojn in posledično naraščanje števila beguncev sta posledici demontaže svetovnega reda (kakršen je pač bil in kdor je tako ali drugače prispeval k njegovi demontaži), toda tudi nepripravljenost in nesposobnost pomagati ljudem v stiski sta posledici tega. Precej brezupno, toda António Guterres je videl preveč različnih podob sveta, da bi lahko ob tem zamahnili z roko in rekel, da gre le za poenostavljeno pretiravanje.