Švicarski raziskovalci so v študiji, objavljeni v znanstveni reviji Lancet, ugotovili, da je bilo leta 2009, torej v letu po nastopu krize, skoraj pet tisoč samomorov, povezanih z brezposelnostjo, več kot v enem letu pred krizo. Od preloma tisočletja pa do takrat je količnik samomora, povezanega z brezposelnostjo, upadal, med letoma 2007 in 2009 je narasel, potem pa spet upadel.
»Zanimivost, ki so jo ugotovili, je, da je najprej naraslo število samomorov, po približno šestih mesecih pa se je povečala stopnja brezposelnosti,« je izsledke študije komentirala dr. Saška Roškar z Nacionalnega inštituta za javno zdravje in pojasnila, da je že pred porastom brezposelnosti delovni trg nakazoval znake nestabilnosti, kar je pri ljudeh lahko sprožilo strah in negotovost.
»Dejstvo, da je najprej poraslo število samomorov in šele nato stopnja brezposelnosti, nakazuje, da so brezposelnost ter z njo povezana strah in negotovost širši fenomen,« razlaga Roškarjeva in poudarja, da se je zato treba ukvarjati ne le z zniževanjem brezposelnosti, temveč tudi s psihološkimi fenomeni, povezanimi z izgubo službe.
Stigma je bila včasih večja
Züriška študija je prvi poskus »zanesljivejše analize, kako se je stopnja samomorilnosti odzvala na brezposelnost«, pravi asist. dr.Vita Poštuvan, namestnica vodje Slovenskega centra za raziskovanje samomora, in dodaja, da prej o konkretnih korelacijah niso mogli govoriti, saj statistični podatki prihajajo s približno dveletno zamudo. Treba pa je poudariti, tako pravi Poštuvanova, da večje brezposelnosti še vedno ne moremo kar posplošeno enačiti z večjim številom samomorov.
Na splošno sicer število samomorov upada, vendar so znanstveniki opazili nekolikšen porast takega vedenja v času krize pri nezaposlenih, predvsem moških. »Da so moški bolj nagnjeni k samomorilnosti, ni nič novega, ta fenomen poznamo že od prej,« pojasnjuje Poštuvanova in dodaja, da je tako skoraj povsod. »Avtorji govorijo o stiski in strahu, ki spremljata negotovo prihodnost, pomembno pa je tudi, kako družba doživlja tiste, ki so brezposelni – stigmatizacija in sram sta tukaj ključnega pomena.«
Prav to pa nakazujejo izsledki švicarske študije, ki pravijo, da je bil porast samomorov očitnejši v državah, v kateri je bila pred krizo nižja stopnja brezposelnosti. »V tistih družbah je bilo biti brez dela bolj nenavadno, ljudje takega statusa niso bili navajeni, zanje je bil to večji šok in posledično tudi večja stigma.« Kot meni Poštuvanova, je zato zelo pomembno, da se v takšni družbeni situaciji zagotovi boljše in tudi neformalno povezovanje brezposelnih oseb.
Preventiva in globalizacija
Za preprečevanje samomorilnega vedenja je najpomembnejša preventiva, še posebno pri otrocih in mladostnikih. To je pomembno nakazala študija, pri kateri je sodelovala tudi Poštuvanova. Skupaj s še enajstimi državami so jo opravili pred petimi leti, pred enim mesecem pa je bila prav tako objavljena v Lancetu. »V raziskavo je bilo vključenih okoli 1200 otrok, pri katerih smo preverjali, kako se odzivajo na različne delavnice ozaveščanja o samomorilnem vedenju,« je pojasnila Poštuvanova in dodala, da so po enem letu ugotovili, da je bilo v tistih skupinah, v katerih so otroke ozaveščali, za kar polovico manj samomorilnega vedenja kot pri tistih, ki tovrstne »vzgoje« niso bili deležni.
»Otroci so tista populacija, pri kateri lahko dolgoročno največ spremenimo,« poudarja Poštuvanova in opozarja, da če otroke naučimo osnovnih načinov spoprijemanja s stisko, socialnih tehnik in kako pomagati prijatelju v stiski, s tem pomagamo celotnemu sistemu.
Po drugi strani pa na upad samomorov delno vpliva tudi globalizacija. »Ljudje smo s družbenimi mediji bolj povezani med seboj, več se govori o duševnih boleznih, kar pripomore tudi k manjši stigmi.« Res je, da vsako leto življenje po nepotrebnem izgubi okoli 800.000 ljudi, vendar moramo vedeti, da smo še pred kratkim govorili o veliko večjem številu. »Včasih statistika ne zajame pomembnosti upada, dejstvo pa je, da gre za velik premik, saj vsako življenje šteje.«