Kaj torej sploh hočemo ženske v Sloveniji? Ali nimamo vseh pravic, ki gredo na razvitem Zahodu ljudem po božjih zakonih in človeških dokumentih? Recimo zakonsko zagotovljene enake možnosti pri šolanju, pri zaposlovanju, pri napredovanju, pri nastopanju v javnosti in političnem udejstvovanju. Celo premierko in ministrico imamo. Kaj bi še torej rade?

Ne veliko. Zgolj enake možnosti. Za začetek več svežega zraka pod steklenim zvonom, ki se nad ženskim spolom dviguje od Stockholma do Madrida in je, kot kaže, nezlomljiv. Več javnih osebnosti, ki bi doumele razliko med zasebnim in javnim prostorom, med privatnimi šalami in seksizmom, med duhovitostjo in žaljivo robatostjo. Pa takšne poslance, ki bi se šli geometre tako z dolžino ženskih kril kot s širino moških hlačnic, če že nimajo drugega metra pri roki. In ne bi onesnaževali okolja s svojimi mračnjaškimi predsodki o ženskosti in moškosti. Na primer tako, kot je to na nedavni predstavitvi knjige Luigija Varanellija o psihologiji ljubezni in spolnega življenja (Vse, kar hočem vedeti o tebi) demonstriral poslanec SDS in direktor direktorata za medije Miro Petek. Takole je udrihal po slami (povzeto po Mladini oz. siol.net): »Priznati moram, da sem moški, ne filozof, zato pri ženski najprej pomislim na lepoto. Upal bi si trditi, da vsi moški žensko najprej pogledamo v obraz in presodimo, ali je ali ni lepa. Srečne so tiste ženske, ki so zmagale na genski loteriji.«

Petkovo »priznanje« najprej odkriva čudaško postavljanje razmerja med moškimi in filozofi. Morda se je vrli poslanec le okorno izrazil in je v resnici hotel povedati le to, da ni filozof, česar sicer ni bilo težko opaziti. Bolj verjetno je, da je hotel povedati, da je dedec, ki ne »filozofira«, ko ugleda (lepo) žensko bitje. V nasprotju s filozofi in ženskami, ko te srečajo moške – sicer teh razlik ne bi izpostavljal. Ergo: ko se filozofi zazrejo ženski v obraz, po Petkovo ugibajo o prostornini njenih možganskih polobel in razmišljajo o razmerju med kulturnim koncipiranjem lepotnih kanonov in povprečno žensko dolžino nog. In ko ženske uzremo moškega, niti za hip ne pomislimo, ali je lep, privlačen ali morda veter delajo njegove dolge trepalnice… Ne, grši je, ljubši nam je. Mali plešasti debelinko z manjkajočo dvojko v ustih je naravnost mičen – če le premore druge atribute. No, tega poslanec Petek ni rekel, a njegovo »razkrivanje«, kaj da počno »vsi moški«, tja pač vodi – v mačistično definiranje razlik, ki nas po njegovem določajo kot moške in ženske. Pa četudi jih je moral iskati tam, kjer jih ni.

Še bolj problematična je njegova prostodušna konstatacija, da so srečne tiste ženske, ki so zmagale na genski loteriji. Ker je govoril o lepoti, je utemeljeno domnevati, da je imel v mislih gene, ki določajo našo zunanjost. Poslanec Petek očitno živi na Veneri. Sicer bi opazil, da imajo lepe ženske res »veliko srečo«, da ugajajo njemu, a praviloma v življenju niso nič bolj srečne od svojih povprečnih vrstnic. Prej nasprotno. Znova in znova se mi potrjuje teza – in ne živim tako kratko – da imajo lepotice v življenju precej manj sreče od domnevno manj uspešnih dobitnic na genski loteriji. Po mojem trdnem prepričanju predvsem zato, ker imajo manj možnosti, da »naletijo« na moške, ki lepoto razumejo kompleksno in zato ne travmirajo ob staranju, na moške z domišljijo in seksualnim apetitom, ki se ne menijo za morebitna odstopanja od uveljavljenih lepotnih idealov v neki družbi. Na psihično zdravo, trdno in dobrovoljno moškost torej.

Ampak Petek in kompanija so folklora, ki bo počasi za to tudi prepoznana. Mnogo znamenj je že, da jo izobražena mlada dekleta detektirajo veliko bolje kot starejše generacije. In med njimi so tudi prejemnice glavnih dobitkov na (Petkovi) genski loteriji… Drugo vprašanje, mnogo bolj pomembno, je, zakaj ženskam za enakopraven družbeni prodor ne zadoščajo niti dobitki na vseh genskih loterijah, skupaj z diplomami, magisteriji in doktorati.

Čeprav so ženske v Sloveniji v povprečju višje izobražene in se v vse večjem številu odločajo za akademske kariere – mnoge predavajo na najuglednejših svetovnih univerzah – so odločujoča in bolje plačana mesta na vseh ravneh v veliki večini moška. Ne preseneča podatek, da upokojenke v Sloveniji dobivajo za dobro četrtino nižje pokojnine od upokojencev. Ženske so v večji meri zaposlene prekarno, v akademski in raziskovalni sferi celo v nesorazmerno velikem deležu. Poveden je tudi podatek, ki so ga izračunali na javni agenciji za raziskovalno dejavnost. Od leta 2000 do leta 2012 je nagrade za znanstvenoraziskovalno delo – te zajemajo Zoisovo nagrado, Zoisovo priznanje, priznanje ambasador znanosti in Puhovo priznanje – dobilo 205 ljudi, od tega le 29 žensk ali 14 odstotkov. Še bolj depresiven je pogled na članstvo v Slovenski akademiji znanosti in umetnosti. V tem ekskluzivnem moškem klubu, ki svoje člane in članice – več kot 170 jih je – nagrajuje tudi z lepimi letnimi apanažami, v svojih vrstah premorejo celih pet žensk. S številko: 5.

Če strnemo prosto po Žižku: tudi na področju spolov ženske razbijajo jajca, moški pa se gostijo z omleto. Težava je v tem, da ta čudna gostija vstajnikov – in vstajnic! – ne moti kaj prida: žensko vprašanje je skoraj na koncu vstajniških prioritet.