Kakšne cilje ima vaše društvo?

Jernej Lorenci: V tej radikalni solipsistični razsrediščenosti se je zgodilo nemogoče. Droben zgodovinski premik. Da smo se združili taki individualci…

Mateja Koležnik: … poklicni patološki narcisi...

Jernej Lorenci: ... vsak ima svojo stranko, vsak je predsednik svoje stranke in predsednik svojega kluba oboževalcev, pogosto tudi edini član. In razlog za povezovanje je potreba, rečeno z velikimi besedami, braniti ontologijo pred vulgarnostjo, umetnost pred populizmom. Seveda vemo, da so spremembe nujne, ne zanikamo realnosti na račun umetnosti, ne postavljamo se na transhistorični piedestal, pričakujemo pa, da realnost, v aktualnem primeru varčevanje, ne izgubi stika z ontologijo, logosom, z argumentom, s stroko. Bistveno vprašanje je, zakaj so spremembe sploh potrebne, saj kriterij spreminjanja ne more in ne sme biti zgolj varčevanje. Z drugimi besedami, varčevanje ne sme biti alibi za brezglavo spreminjanje.

Luka Martin Škof: Vsem nam se zdi nevarna intenca, da se gledališko umetnost prepusti prostemu trgu.

Mateja Koležnik: Nobena država, ki je to naredila, nima relevantnega nacionalnega gledališča.

Jernej Lorenci: V zvezi s tem zastavljamo vprašanje, kaj država, ne zgolj aktualna oblast, s kulturo oziroma umetnostjo želi. Brez dvoma je umetnost vpisana v samo jedro slovenske zgodovine in državnosti, zato je tehten premislek toliko bolj nujen.

Luka Martin Škof: Vseh odgovorov na to, kaj je treba spremeniti, nimamo. Imamo veliko individualnih in konkretnih predlogov, ne pa še širše vizije. Za slednjo je potreben čas.

Kaj menite o razcepu med javnim in nevladnim sektorjem?

Mateja Koležnik: Ta polarizacija se mi zdi lažna, ravno tako kot polarizacija na profesionalno in amatersko kulturo. Vsi segmenti so nujni in drug od drugega odvisni.

Jernej Lorenci: Čas je za sintezo. Ni razlike: profesionalni ali amaterski teater, ni razlike: diplomirani režiser, režiser brez diplome, ni razlike levo, desno, črno, belo, dišeče, zaudarjajoče - kdor ima kaj povedati, naj govori, sicer naj posluša.

Kaj torej spremeniti?

Mateja Koležnik: Vsaka nova oblast ustanovi delovne skupine in komisije za dialog z nevladniki, samozaposlenimi, ekspertne skupine za spremembe zakona o uresničevanju javnega interesa v kulturi, vsaka na novo piše nacionalni program za kulturo, ki ga potem ne uresniči… vse skupine in komisije pridno in nepovezano delajo, njihovi sklepi niso v celoti zavezujoči za nikogar in na koncu se, po pogovorih s sindikati, v birokratskih mlinih izcimi nek sfižen kompromis, ki ni dober za nikogar. Tako prakso spreminjanja zakonodaje v kulturi je treba spremeniti. In temeljito premisliti, na kakšen način združiti umetnost in trg. Veseli me, da je državni sekretar za kulturo Aleksander Zorn v intervjuju za Poglede opisal, kako se je po nastanku nove države na Mladinski knjigi ključno spremenil odnos do urednikov, ker se je vse podredilo profitu in je zato izgubil veselje do tega dela. Ima torej izkušnjo, ki je identična naši, zato upam, da bo pomagal reševati zagate.

A hkrati je zagovarjal tudi uredbo, ki bo vaš položaj zelo poslabšala, in dodal, da se morate, če ste se odločili delati na tem področju, pač sprijazniti z revščino.

Mateja Koležnik: Uredba je posledica ZUJIK iz leta 2007 in v bistvu samo izpolnjuje absurdno anomalijo, ki je zapisana v zakonu, da je socialni status samozaposlenega v kulturi na eni strani omejen s cenzusom maksimalno 21.000 evrov bruto zaslužka na leto, v drugem členu pa se ga pogojuje z izjemnimi dosežki.

Na eni strani morate biti revni, na drugi vrhunski, da bi si ta status zaslužili?

Mateja Koležnik: Imamo javne uslužbence v kulturi, ki imajo zagotovljene plače, ki jim država plačuje pokojninske prispevke, napredovanje, regrese, dodatek na delovno dobo, medtem ko umetnik na svobodi ne sme preveč zaslužiti, ker mu država ne bo več plačevala minimalnih prispevkov, dobiti mora nagrado, a se mu zato ne zvišajo dohodki kot v javnih zavodih… Skratka, neizenačenost je resnično huda. Prav tako kot so hude razlike v interpretiranju tega statusa. Samozaposleni ga razumemo kot minimalno izenačenje pravic iz dela med zaposlenimi in samozaposlenimi, za druge je to nagrada za vrhunskost, za tretje pa luksuz, ki ga je treba ukiniti.

Luka Martin Škof: Država nam govori, "naj si dvignemo honorarje", da si bomo s tem sami lahko vplačali prispevke, a naši honorarji se izplačujejo iz programskih sredstev, ki jih država vsako leto klesti.

Koliko je samozaposlenih v kulturi?

Mateja Koležnik: Po podatkih iz zadnjega predloga uredbe je 2440 vpisanih v razvid, 1438 pa je takih, ki delajo preko avtorskih pogodb, zaslužijo manj kot 21.000 evrov bruto na leto in jim država plačuje prispevke.

Slišati je tudi zamisli o privatizaciji gledališč, znotraj katerih bi zaposleni postali nekakšni družbeniki?

Luka Martin Škof: To bi pomenilo popolno komercializacijo, padec kakovosti in neusmiljen boj na trgu z nižanjem vsakršnih standardov. Gledalci so le eno izmed meril uspeha, obenem pa mora stroka skrbeti za razvoj zahtevnega gledalca. Kar pa seveda stane. Ne stanejo toliko scena in kostumi, ampak izobraževanje gledalcev. Privatni sektor v gledalca ne bo vlagal, ampak mu bo kvečjemu dajal potuho. Tako kot McDonald's daje potuho predebelim ljudem.

Jernej Lorenci: Privatizacija - ne. Več odgovornosti - da. In predvsem - več umetnosti. A vprašanje je, kako zagotoviti pogoje za odgovornost, ki je pogoj za vsako umetnost. To je tema, ki ji je vredno dati čas, dovolj časa, skoraj preveč časa v časih, ko se zdi, da časa več ni. Prestrukturiranju torej pritrjujem, a organskemu, polnokrvnemu in predvsem temelječemu na zahtevi po umetnosti. Gledališča ne more urejati isti zakon kot kakšnega zavoda s področja javne uprave, to sta dve povsem različni stvari. Sam bi gledališča individualiziral, zdaj so si preveč podobna, predvsem zato, ker so jih do konca zbirokratizirali in normirali: koliko predstav na leto, koliko vlog na igralca, koliko vaj za eno prestavo in tako naprej. Ta uravnilovka je popolnoma nora, saj nima zveze s tem, kako teater deluje, kako se "dela" umetnost.

Mateja Koležnik: Predvsem pa umetnost ne more vnaprej obljubiti števila gledalcev in števila nagrad, umetnost je nepredvidljiv proces, tveganje ji je imanentno.

Kakšno je vaše mnenje o redno zaposlenih režiserjih glede na to, da sta dva svobodnjaka, vi, gospod Lorenci, pa ste zaposleni na AGRFT?

Luka Martin Škof: Treba je reči, da ima tisti, ki je zaposlen, tudi več dolžnosti do hiše, v kateri dela, tako da jaz s tem nimam problema.

Mateja Koležnik: Obe poziciji sta za teater koristni, redno zaposleni vodijo igralce skozi leta, skrbijo za njihovo kondicijo, mi pa od zunaj vnašamo novosti in neko drugačno dinamiko. Oba položaja bi bilo treba torej zgolj izenačiti, tako kot pogoje dela, in tu je treba povedati, da imamo svobodnjaki, ki delamo v institucionalnih gledališčih, neprimerno boljše pogoje od onih, ki delajo v nevladnem sektorju.

Jernej Lorenci: Hvala bogu, da imamo zaposlene režiserje, tiste v teatrih in te na akademiji, med katere spadam tudi sam, pa svobodnjake. Če bi se dalo, bi to paleto še razširil. V gledališču ni formul, glavno je, da je živo, da menjuje rakurze, da je sposobno spreminjati perspektive. In to ne zgolj na ravni umetniškega delovanja, temveč tudi v oblikah produkcije in organizacije.

Pa je res, da nekateri režiserji dobijo za režijo ene predstave tudi po 20.000 evrov, kot se včasih sliši?

Luka Martin Škof: Za mlade ustvarjalce so take številke nepredstavljive. Sem pa prepričan, da bi s takimi honorarji moja generacija režiserjev prej ustvarila dodatne samostojne produkcije, da bi torej z lastnim denarjem izvedla še kakšen projekt, kot da bi si zgradila hiše in zapravljala za drage avtomobile.

Jernej Lorenci: Jaz takega honorarja še nisem dobil. Upam pa, da so ljudje, ki dobivajo takšne in tudi višje. Ni jih malo, ki si to zaslužijo. Simon Gregorčič si je za honorar za eno pesniško zbirko kupil hiško.

Mateja Koležnik: Takega honorarja nisem še nikoli podpisala. Pa bi ga z veseljem. In če ga kdo od mojih kolegov je, si ga gotovo tudi zasluži. Ker vsote ni mogel kar izsiliti, pač pa se je moral s tem strinjati njegov delodajalec, se pravi direktor gledališča. In če ga je podpisal, se mu je že moralo zdeti vredno.

Je teater oblasti nevaren, da so vas izgnali iz proslave ob dnevu državnosti?

Jernej Lorenci: Je, če oblast igra na strah, saj je teater nepredvidljiv in je prostor neposrednega izražanja, v živi komunikaciji z občinstvom. Gledališče je bilo v zgodovini največkrat prepovedana umetnost, prepovedano kot celota, ne le cenzurirano. In zato neki vulgarni politični pameti ni jasno, zakaj bi podpirala nekaj, kar o njej grdo govori.

Luka Martin Škof: Trenutno je oblast sama sebi najnevarnejša. Morda to drži tudi za gledališče.