V pomoč odločanju volilcev smo v okviru mreže Plan B za Slovenijo skupaj s 35 nevladnimi organizacijami sodelovali pri pripravi Manifesta za uresničenje tretjega razvojnega podviga, v katerem so navedeni predlogi razvojne politike, ki temelji na trajnostnem razvoju. Znotraj tega okvira smo natančno preučili programe strank, ki kandidirajo na tokratnih volitvah, in jih ovrednotili. Mreža Plan B je ocenjevala širok spekter politik trajnostnega razvoja, v tem prispevku pa se bomo osredotočili na trajnostno energetiko in njen potencial za zeleno rast. Letos je izbira strank v celotnem političnem spektru večja kot doslej, zato bodo mnogi volilci izbirali med dvema ali tremi strankami, ki so si ideološko podobne. A tudi te stranke se med seboj razlikujejo v svojem odnosu do okoljsko-razvojnih tem. Preden se lotimo ocene programov, se ustavimo pri razmisleku, zakaj trajnostna energetika sodi med ključna področja prihodnjega razvoja Slovenije.

Ko se srečata energetika in okolje

Trajnostna energetika ima ključno vlogo v uspešnem naslavljanju podnebne krize, kar jo uvršča na vrh razvojnih prioritet države. Videti je, da se ljudje tega vedno bolj zavedajo. Po zadnji raziskavi Eurobarometra 67 odstotkov Slovencev uvršča podnebne spremembe med najresnejše probleme, s katerimi se sooča človeštvo, 81 odstotkov pa jih je tudi prepričanih, da lahko boj proti podnebnim spremembam in učinkovitejša raba energije ugodno vplivata na gospodarstvo in ustvarjanje novih delovnih mest. Večina prebivalstva torej pričakuje ukrepanje na področju podnebnih sprememb, ta pričakovanja pa so usmerjena tako v politiko kot tudi gospodarstvo.

Trajnostna energetika predpostavlja spremembo razmišljanja pri ravnanju z energijo, pri čemer se ne osredotočamo samo na proizvodnjo energije, ampak tudi na njeno porabo. Na ravni proizvodnje to pomeni postopno opuščanje problematičnih virov energije, kot sta premog in jedrska energija, in sprotno vpeljevanje novih virov energije iz moči sonca, rek, vetra, lesnih ostankov, gospodinjskih odpadkov in ne nazadnje tudi geotermalne energije. Na ravni porabe pa predvideva nadgradnjo elektroomrežja s tako imenovanimi pametnimi omrežji, ki bodo znala aktivno integrirati tisoče malih elektrarn na obnovljive vire energije v enotno omrežje, ki bo zagotavljalo dostopno in kakovostno energijo za gospodinjstva in industrijo. V nadaljevanju si poglejmo ključne poudarke trajnostne energetike.

Najbolj sprejemljiva energija je tista, ki je ne porabimo. Zmanjšanje rabe energije in učinkovita raba proizvedene energije naj imata prednost pred gradnjo novih elektrarn. Z manjšo rabo energije se zmanjšajo stroški javnega sektorja in gospodarstva, to pa posledično pomeni prihranke javnega denarja in izboljšanje konkurenčnosti gospodarstva. Vsak milijon evrov investicij v učinkovito rabo energije ustvari deset novih delovnih mest.

Zanašanje na jedrsko energijo in energijo iz fosilnih goriv prinaša tveganja. Jedrsko katastrofo lahko povzroči naravna nesreča, človeška napaka, vir je lahko terorizem ali vojni dogodki, lahko pa pride do mešanice vseh teh dejavnikov. Neizogibna težava jedrske tehnologije so jedrski odpadki. Odlaganje odpadkov v prostor je vedno izredno zahtevno, za izrabljeno jedrsko gorivo pa še nikjer na svetu niso našli varne rešitve. Če je bila odločitev za jedrsko energijo v času velike naftne krize v sedemdesetih letih 20. stoletja še razumljiva, imamo danes boljše in cenejše rešitve v tehnologijah obnovljivih virov energije.

Cene fosilnih goriv naraščajo, gibanja pa napovedujejo nadaljnjo rast. Izgorevanje fosilnih goriv je po drugi strani glavni povzročitelj poglabljajoče se podnebne krize. Z opuščanjem rabe fosilne energije se Slovenija lahko zavaruje pred odvisnostjo od nafte in sodelovanja v konfliktih, ki nastajajo na območjih, bogatih z nafto.

Obstoječi energetski objekti se bližajo izteku življenjske dobe in bodo potrebovali zamenjavo. Okoljsko sporne tehnologije moramo nadomestiti z okoljsko manj spornimi - do leta 2050 lahko preidemo na 100-odstotno obnovljiv energetski sistem, kar naj postane cilj vseh relevantnih strateških dokumentov. Svet lahko do sredine stoletja zadosti vsem potrebam po čisti energiji. Slovenija ima vse pogoje za izkoriščanje energije sonca, vode, vetra, trajnostne biomase in geotermalne energije, kar nam omogoča zadovoljitev lastnih potreb po energiji.

Študije kažejo, da bo lahko na vsako delovno mesto, ki bo opuščeno v premogovni in jedrski industriji, ustvarjenih sedem novih delovnih mest v sektorjih učinkovite rabe in obnovljivih virov energije. Države jugovzhodne Evrope bodo v procesu približevanja Evropski uniji morale uvajati nove okoljske standarde in slovenska podjetja imajo lahko ključno vlogo pri ekološki modernizaciji teh držav.

Pri projektih strateškega pomena je treba javnost vključiti v procese snovanja, odločanja in nadzora izvajanja. Sprejeti je treba sistemske ukrepe, ki bodo onemogočili izsiljevanje države in izigravanje institucij. Podjetja v državni lastni morajo dosledno spoštovati pravni red, drugim podjetjem pa morajo služiti za zgled transparentnosti in družbeno odgovornega ravnanja. Podjetja v državni lasti ne bi smela vlagati v projekte, ki ne zadostujejo merilom trajnostne energetike.

Za izvedbo navedenih ambicioznih usmeritev energetske politike je treba opredeliti zeleno rast in učinkovito rabo naravnih virov kot dve izmed prednostnih strateških usmeritev razvoja Slovenije.

Glavni tok slovenske politike

Politične stranke v Sloveniji se precej razlikujejo glede podpore trajnostni energetiki. Največjo zaskrbljenost zbujajo stranke, ki so trenutno najmočnejše in so najverjetnejše kandidatke za sestavo prihodnje vlade.

SD in SDS se v programu eksplicitno zavzemata za gradnjo TEŠ6 in NEKII. Obe bolj ali manj podpirata ukrepe za učinkovito rabo energije, bolj ali manj konkretno podpirata tudi obnovljive vire energije. Pri obeh strankah ukrepi kažejo na razumevanje potencialov učinkovite rabe energije in novih delovnih mest ter zelene rasti v obnovljivih virih. Problem pa je v njuni osnovni usmeritvi, ki je strankama skupna. Velja namreč, da en evro za premog in jedrsko energijo pomeni evro manj za čiste vire energije. V kriznih časih denarja ni dovolj za vse, zato dejansko izbiramo ali TEŠ6 in NEKII ali pa prehod na obnovljive vire. Prihodnost energetike vidita v premogu in jedrski energiji.

V luči globalnega dogajanja narašča podpora scenariju prehoda na 100-odstotno obnovljive vire energije do leta 2050. Tak scenarij podpirajo tudi v poročilu Medvladnega odbora za podnebne spremembe - IPCC SRREN, kjer so pregledali in ovrednotili več kot dvesto scenarijev prihodnjega razvoja obnovljivih virov energije. Po takem scenariju bi zmanjšali izpuste toplogrednih plinov na raven, ki omogoča stabilizacijo podnebnih sprememb, hkrati pa bi po tej poti lahko opustili tveganja, povezana z jedrsko energijo in premogom.

Če bomo v Sloveniji postavili TEŠ6, bi ta po načrtih onesnaževal do leta 2054. Dodatna jedrska elektrarna v Krškem, NEKII, naj bi začela delovati blizu leta 2030. Po zagotovilih proizvajalca naj bi bila njena življenjska doba 60 let, kar bi pomenilo, da bi z NEKII obsodili Slovenijo na rabo jedrske energije praktično do konca stoletja. Medtem ko se SD zavzema za tak scenarij za Slovenijo, so njihovi strankarski kolegi na evropski ravni, danski socialni demokrati, za Dansko postavili cilj, da do sredine stoletja preidejo na 100-odstotno obnovljive vire (elektrika, toplota, promet…), že leta 2035 pa bi celotne potrebe po elektriki zagotovili iz obnovljivih virov.

Stranka Angele Merkel CDU v Nemčiji zaseda desnosredinsko polje političnega prostora, podobno kot SDS v Sloveniji. Kljub podobni politični usmeritvi pa vodi Merklova drugačno energetsko politiko. Nemčija bo od 17 jedrskih elektrarn, ki so obratovale pred jedrsko katastrofo v Fukušimi, zadnjo zaustavila leta 2022, to je nekaj let pred tem, ko bi jo v SDS radi šele zgradili. Nemčija polaga svojo gospodarsko modrost v zelene tehnologije, ki bodo postopoma nadomestile jedrsko in premogovno energijo, državi pa bodo zagotovile čisto, poceni in varno energijo.

Ta kritika pa ne leti samo SD in SDS, temveč na vse stranke, ki tako rekoč na pamet podpirajo status quo v energetiki, kar praktično pomeni vlaganje milijard v energetski sektor zato, da vse ostane tako, kot je. Omenjeni stranki je kljub vsemu treba pohvaliti za njun pogum, saj sta si med strankami, ki deklarirano podpirajo podobna stališča, edini upali podporo TEŠ6 in NEKII zapisati tudi v strankarski program. S tem tvegata kritiko, ki je tudi na tem mestu usmerjena proti njima, medtem ko so nekatere druge stranke bolj preračunljive, ker velja, da podpirajo isto smer kot SD in SDS, nimajo pa toliko poguma, da bi se s svojimi stališči izpostavile kritiki volilcev tudi v svojih programih.

Maček v žaklju

Pozitivna Slovenija Zorana Jankovića v svojem programu v nekaj stavkih sicer omenja pomen obnovljivih virov, postavljajo tudi določene cilje na tem področju. Njihova lista pa si ni upala zapisati podpore projektu TEŠ6, niti podpore jedrski energiji, ki jo javno izreka njihov predsednik Zoran Janković. Tudi Lista Gregorja Viranta pred volilci ne želi priti na jasno na tem področju. Virantov program ne vključuje niti besede o okolju, podnebnih spremembah, energetiki ali o čemerkoli zelenem ali trajnostnem. Vsaj tako je veljalo v programu, ki so ga poslali mreži Plan B v presojo.

Tudi naslednja skupina strank prikriva svoje usmeritve na področju milijardnih projektov, kot sta TEŠ6 in NEKII. Poleg Jankovićeve in Virantove liste tudi za SLS, LDS, NSi ni jasno, kako se bodo odločali na tem področju. Iz dosedanjih predvolilnih soočenj je razvidno, da med parlamentarnimi strankami vse stranke razen Zaresa in SNS podpirajo gradnjo TEŠ6. Podporo temu projektu je izrekla tudi NSi, medtem ko v TRS in SMS-Zelenih gradnji nove termoelektrarne v Šoštanju nasprotujejo. Glede na to, da vse resnejše stranke podpirajo zelene tehnologije in trajnostni razvoj na deklarativni ravni, strankam, ki v isti sapi podpirajo tudi gradnjo TEŠ6 in NEKII, preprosto ne moremo verjeti.

V Greenpeaceu smo naročili ekspertno mnenje pri uglednem wuppertalskem Inštitutu za podnebne spremembe, okolje in energijo o možnostih prehoda Slovenije v brezogljično energetiko do leta 2050. Ugotovili so, da za tak prehod nista potrebna ne TEŠ6 niti NEKII. Še več, iz nacionalnega energetskega programa NEP, ki ga bo vlada sprejemala pomladi prihodnje leto, je videti, da bo Slovenija leta 2030, če bomo zgradili dodatno jedrsko elektrarno NEKII, 70 odstotkov elektrike izvažala. Z drugimi besedami, jedrske elektrarne za domače potrebe sploh ne potrebujemo. V slepi veri vsemu, kar jedrski lobi govori, bi naša politika proizvajala jedrsko energijo za izvoz, jedrsko tveganje in radioaktivne odpadke pa bi imeli pri nas. Zahodnim sosedom se to gotovo zdi dobra izbira.

Jasno in razdelano podporo trajnostni energetiki, ki ni kompromitirana s podporo premogu ali jedrski energiji, lahko najdemo v programih Zaresa, SMS-Zelenih in TRS. Vse tri stranke zavračajo TEŠ6, obenem pa podpirajo konkretne ukrepe za zeleno alternativo. Zares podpira deklaracijo o 100-odstotno obnovljivi energiji za Evropo, SMS-Zeleni usmerjajo Slovenijo na 100-odstotno obnovljivo energijo do sredine stoletja, TRS pa z razdelanimi ukrepi kaže konkretno pot za trajnostno energetiko že v naslednjem mandatu.

Kaj nas čaka?

V javnih nastopanjih politikov je zelo enostavno izreči podporo temu ali onemu, ne da bi kdo terjal podrobnosti ali celo klical k odgovornosti. V želji, da bi to prakso obrnili, vsem strankam, ki tekmujejo za položaje, od koder bodo odločali o prihodnosti naše države, predstavljamo pet konkretnih zahtev. Stališče Greenpeacea je jasno: nadaljnja uporaba premoga in jedrske energije ustvarja več škode kot koristi. V 21. stoletju, ko imamo na voljo cenejše, varnejše in okoljsko sprejemljivejše rešitve, je škoda vsakega evra, ki gre v napačno smer. Ker imamo v realpolitičnem kontekstu opravka s celo paleto strank in prepričanj, smo ukrepe zastavili tako, da nosijo najmanjši skupni imenovalec, ki bi moral biti sprejemljiv za vse stranke.

1. Javno blagajno zavarujmo pred tveganji s TEŠ6

Recimo ne državnemu poroštvu za TEŠ6 in s tem nesmotrni porabi javnih sredstev, ki jih v času krize lahko porabimo bolje in predvsem za tiste projekte, ki ne ogrožajo naše prihodnosti. Potrebujemo zavezo, da se porazen postopek odločanja in vodenja, kot smo ga videli pri projektu TEŠ6, nikoli več ne sme ponoviti. Transparentnost, sodelovanje in upoštevanje javnosti ter spoštovanje zakonodaje so nujni pogoji vseh prihodnjih projektov v energetiki.

2. Pred odločitvijo o prihodnosti jedrske energije v Sloveniji mora biti uresničeno naslednje:

- Izgradnja in obratovanje odlagališča nizko in srednje radioaktivnih odpadkov (zakonski rok je leto 2013).

- Napolnitev Sklada za razgradnjo NEKI do leta 2023. Leta 2023 mora biti v Skladu dovolj sredstev, da se lahko ob izteku življenjske dobe (2023) nuklearka zapre in začnejo dela za njeno razgradnjo. Računsko sodišče v reviziji ugotavlja, da zdaj ni tako.

- V primeru politične podpore podaljšanju življenjske dobe NEKI in izgradnji nove elektrarne NEKII je odgovornost politike, da pred dokončnim DA preveri voljo ljudstva na posvetovalnem referendumu. Odločitev referenduma je zavezujoča. Pred tem se ne smejo začeti nobena dela.

3. Zelena rast (učinkovita raba naravnih virov in podpora zelenim tehnologijam za izkoriščanje potenciala obnovljivih virov energije ter učinkovito rabo energije) naj bo prva prioriteta razvojne politike države. Slednje mora biti zapisano v Strategiji razvoja Slovenije 2013-2020, ki je v pripravi.

4. Izvedba zelene javnofinančne reforme (prenos davčnega bremena z davkov na delo na davke na obremenjevanje okolja, tj. na uporabo energije ali drugih virov in surovin ter okoljsko nevarnih snovi in izdelkov).

5. Intenzivna energetska sanacija stavb ter sosesk kot ukrep izhoda iz trenutne gospodarske krize. Tovrstni ukrepi imajo vrsto multiplikativnih učinkov, kot so zmanjšanje stroškov, boljša kakovost bivanja in ustvarjanje delovnih mest z oživitvijo gradbenega sektorja in lesne industrije (les kot gradbeni material).

Ocenjevanje političnih strank je nehvaležna naloga. Kljub najboljši nameri, da bi se približali objektivnosti in nevtralnosti, gre vedno tudi za delno subjektivno presojanje. Zavedamo se, da bodo nekatere stranke imele občutek, da smo bili preostri, krivični ali pa da smo jih spregledali. V tem primeru vidimo zelo enostavno rešitev. Stranka, ki se čuti, da se ji je v naši oceni zgodila krivica, naj se že pred volitvami javno zaveže za ukrepe, h katerim jih okoljevarstvene organizacije pozivamo. S to gesto bodo volilcem pokazale svojo zavezanost trajnostnemu razvoju, okoljevarstveniki pa bomo svojo oceno programov strank nemudoma popravili.

Mag. Nina Štros in Dejan Savić, Greenpeace v Sloveniji