K ustanovitvi društva Dam vas je spodbudila lastna izkušnja.

Da, sama sem se soočila z anksioznimi motnjami in kasneje še z depresijo. Ker sem že po naravi radoveden človek, sem se želela o svoji bolezni informirati. Premalo so mi bile informacije, ki sem jih dobila od zdravnika in psihiatra. A žal sem ugotovila, da mi slovenski prostor tega ne omogoča. Največ podatkov je bilo, resnici na ljubo, na tujih spletnih straneh. Težko mi je bilo, ker si nisem mogla izmenjati izkušenj z drugimi sotrpini, razen na skupini za sproščanje, ki sem jo obiskovala. Vedeti morate, da so naše tesnobe ali strahovi največkrat težko ali povsem nerazumljivi tistim, ki jih niso izkusili.

Slab pretok informacij, slabo sodelovanje med sorodnimi organizacijami, premalo izmenjavanja izkušenj med tistimi, ki imajo ali so imeli tovrstne težave - dovolj razlogov za lasten angažma kljub slabemu psihičnemu stanju. Decembra so vam diagnosticirali depresijo, marca je bil že prvi sestanek za ustanovitev društva...

Ja, tako nekako, vendar sem takoj poiskala pomoč in že januarja začela jemati antidepresive, ki so mi pomagali... Pomanjkanje informacij in medsebojne komunikacije me je torej spodbudilo, da sem okoli sebe zbrala ljudi, ki so čutili podobno, in skupaj smo ustanovili društvo. Seveda je bila v meni tudi želja, da bi imeli več poljudnih knjig, knjig za samopomoč, ki bi nam bile v oporo. Predvsem sem si že od leta 2005, ko sem iz tujine naročila knjigo iz zbirke Za telebane o anksioznosti, močno želela in si prizadevala, da bi jo prevedli tudi v slovenski jezik. Letos poleti se mi je želja začela uresničevati. Založba Pasadena, ki pri nas izdaja predvsem računalniške knjige iz te zbirke, nam je prisluhnila. Še več, pogovarjamo se o izdaji petih knjig iz te zbirke, ki so aktualne na področju duševnega zdravja. In ker je to kar velik zalogaj, je kot tretji soizdajatelj pristopil tudi inštitut IRIO (Izobraževalno-raziskovalni inštitut Ozara Ljubljana). Upamo in želimo si, da bi bila prva knjiga na našem trgu že spomladi. Vsekakor pa bo v veliko pomoč mnogim, in to je bil tudi naš namen.

Sprejetje dolgo pričakovanega zakona o duševnem zdravju je gotovo pomemben korak naprej tudi na področjih delovanja nevladnih organizacij. Kako bo to vplivalo na aktivnosti društva Dam?

Zelo zadovoljni smo, da je zakon sprejet, saj bo ljudem s težavami v duševnem zdravju in njihovim svojcem omogočal več udeležbe pri zdravljenju. Veliko več pa pričakujemo od naslednjega koraka, ki sledi sprejetju zakona o duševnem zdravju, in sicer od Nacionalnega programa duševnega zdravja. Tu vidim veliko večje možnosti aktivne participacije nevladnih organizacij, predvsem na področju preventive, destigmatizacije, kurative, izobraževanja in drugega.

Kakšne posebnosti opažate v zadnjem času? Predvsem me zanima, kako pogosto se ljudje obračajo na vas in s kakšnimi vprašanji.

Glede na število obiskov naše spletne stani in udeležbo v skupinah za samopomoč opažamo, da duševne motnje naraščajo, predvsem anksiozne motnje. Za pomoč in nasvete se na nas obrača vedno več zelo mladih. Tudi vedno več moških si upa izraziti svojo nemoč, kar je bilo na začetku našega delovanja prava redkost. Med pogostejša vprašanja sodijo tista o upanju, ali bo kdaj tako, kot je bilo, brez tesnob, negativnih misli. Ljudje se tudi bojijo zdravil, njihovih stranskih učinkov, zato je veliko vprašanj tudi o tem. Prav tako jih zanima, kako so se drugi soočili s svojimi težavami, prosijo za mnenja druge uporabnike na spletnem forumu ali pa svoja mnenja delijo v skupinah za samopomoč.

Zdi se, da duševno zdravje tudi v širšem nacionalnem kontekstu postopoma dobiva mesto, ki mu pripada. Rušijo se tabuji o psihičnih motnjah, ki naj bi bile "nekje daleč, predvsem domena šibkejših, manj vrednih, grešnih". Dejstvo je, da je vsak od nas imel sam krajši čas duševne težave ali pa ima v širši družini nekoga, ki se je v svojem življenju srečal s težavami psihičnega izvora. K rušenju tabujev je gotovo pripomogla tudi ozaveščenost javnosti, torej tudi organizacije, kakršna je vaša.

Seveda, pomen nevladnih organizacij na področju duševnega zdravja je zelo velik. Nenehne akcije, ki jih vodijo, ozaveščajo javnost in s tem rušijo tabuje. Pri tem imate pomembno vlogo tudi novinarji, ki ste vedno bolj naklonjeni temam duševnega zdravja. Ljudi je treba informirati, kaj so duševne motnje, kakšne vrste duševnih motenj poznamo, kakšne so njihove značilnosti, saj s tem rušimo strah, strah pred pojmom duševna bolezen. Kar nekaj naših članov je s svojimi zgodbami stopilo v javnost. Njihov nastop lahko označimo kot pravi boj za destigmatizacijo, saj ljudje vidijo v njih povsem sebi enake, kar seveda tudi so, le z drugačnimi življenjskimi izkušnjami, ki so jih v določenem trenutku zlomile.

Pred kratkim je bil svetovni dan preprečevanja samomora. Slovenija je na področju samomorilnosti krepko prednjačila pred vrsto drugih evropskih narodov, vendar je tudi pri nas v zadnjem času viden napredek. Iz ZZV Celje, kjer je bilo število samomorov po statistiki poleg Raven na Koroškem najvišje, smo dobili podatek, da se stanje v zadnjih treh letih bistveno izboljšuje. Svojčas je na stanje opozoril in z vso resnostjo ukrepal Inštitut za varovanje zdravja z dr. Marušičem na čelu.

Novica o zmanjšanju števila samomorov v celjski regiji, približno za 20 do 30 ljudi, je novica, ki bi morala biti na prvih straneh vseh medijev. Se naši družbi ne zdi pomembno, da 20 ljudi še naprej živi? Se ji ne zdi pomembno vprašati, zakaj? Se ji ne zdi pomembno raziskati dejavnikov, ki so pripomogli k zmanjšanju tega števila? In če bi te dejavnike vpeljali še v druge regije, koliko življenj bi bilo rešenih!

Prav imate, k tej zajezitvi je vplivalo predvsem obveščanje in ozaveščanje javnosti. Seveda za tem stoji velik projekt, ki sta ga postavila pokojni dr. Marušič in njegova kolegica dr. Nuša Konec Juričič z Zavoda za zdravstveno varstvo Celje s svojimi sodelavci. Pri tem projektu je sodelovalo tudi naše društvo, zato delo ekipe na celjskem območju vsaj malo poznam. In lahko rečem, da brez tako močne in zavzete ekipe, ki se je lotila tega projekta, ne bi bilo takega uspeha. Organizirali so številna izobraževanja družbenih skupin (socialni delavci, duhovniki, policisti) in strokovnjakov (splošni zdravniki, medicinsko osebje), ki so izredno pomembni pri zgodnjem prepoznavanju depresije. V enomesečni kampanji z naslovom "Premagal sem depresijo" so regijo dobesedno zasuli z informacijami o depresiji in samomorih. S tem so zelo vplivali na prepoznavanje depresije in samomorilnega vedenja, zmanjšali moč stigme. Dosegli so, da so se ljudje o tem pogovarjali. Torej je jasno, zakaj je prišlo do zmanjšanja števila samomorov. Mogoče sem prevelik fantast, ampak menim, da bi lahko, če bi želeli, to dobro prakso prenesli tudi na državno raven. Sredstva za to bi se morala najti, poleg tega pa ozaveščeni ljudje hitreje poiščejo pomoč, torej hitreje ozdravijo in se vrnejo nazaj v svoje delovno okolje. In ker se država vedno sklicuje na pomanjkanje sredstev, na prevelike stroške, bi morala pomisliti na to, da se ji tak projekt obrestuje, saj bo imela več aktivnih ljudi, ki ji bodo prinašali korist.

Glede našega društva pa lahko rečem, da na srečo nimamo veliko izkušenj s samomori. Kadar zaznamo samomorilno vedenje pri osebi, ki se obrne na nas bodisi osebno bodisi prek elektronskega sporočila ali foruma, se poskušamo z njo pogovoriti, hkrati prosimo za nasvet naše strokovne sodelavce in se, če je potrebno, obrnemo na službe, ki so za to pristojne. Moram pa poudariti, da uporabniki našega foruma, če zaznajo samomorilno vedenje kakega člana, takoj obvestijo moderatorje.

Sicer pa še tole, kot poudarja moja kolegica; skrajno nedopustno in nerazumljivo je, da naša vlada nima odnosa do 500 in več samomorov na leto. Prav cinično je, s kakšnim pompom sta bila sprejeta protikadilski zakon in zakon o cestnem prometu, duševno zdravje pa se nam nekako ne zdi pomembno, nepomembno je, da imamo 500 do 600 samomorov na leto - to je več, kot jih umre v prometnih nesrečah. In to je alarm za našo vlado, kajti nihče v državi si ne more več zatiskati oči.

Tudi tu se vse vrti okoli stigme... Spomniva se, da je minilo komaj nekaj let od burne razprave, ali so ženske, ki si želijo umetne oploditve, duševno motene... Dr. Marušič je v Mladini takrat zapisal: "Torej, do duševnih motenj prijazna družba, kakršna je še zlasti v letošnjem letu po svetu promovirana, se bo trudila materinstvo omogočiti tudi materam z duševno motnjo, ne pa duševne motnje iskati in z njo označevati tam, kjer je dejansko ni."

Poglejte, ljudje po potrebi pogosto izkoriščamo različne človeške hibe, pomanjkljivosti, motnje. Tudi duševne motnje niso izjema. Nanje se na primer sklicujemo, če so nam v korist, ali pa jih drugi uporabijo proti nam, če nas hočejo diskreditirati.

Pojem duševne motnje ali konkretne besede s tega področja kot na primer norec, depresivc, šizo se prevečkrat uporabljajo na neumesten način. A s tem se ne ukvarjamo konkretno, to je, se mi zdi, stvar družine, njenega pogleda na te stvari in vzgoje otrok, ki potem ta pogled sprejmejo.

Mi se borimo proti stigmi na splošno in poskušamo vplivati na vse generacije, da bi si zgradile nov pogled na duševne motnje. Beseda stigma pomeni znamenje sramote, torej nekaj, kar označuje človeka, da je zaradi svoje lastnosti drugačen, slabši od drugih in zato zaničevanja vreden. Človek z duševno motnjo se po našem mnenju ne razlikuje od človeka s sladkorno boleznijo. Razlika v odnosu do dojemanja teh dveh bolezni pa je zelo velika.

Dr. Marušiča omenjam, ker je bil na področju duševnega zdravja zagotovo revolucionar, poudarjal je pomen sodelovanja med stroko in pacientom, pomen zagovorništva, opozarjal na nesmiselnost čakalnih dob, poudarjal pomen skupin za samopomoč, nenazadnje je sodeloval tudi z vami...

Da, bil je revolucionar in hkrati trn v peti slovenske psihiatrije. Zanimivo je, da je njegovo delo v tujini bolj cenjeno kot doma. Ker je v slovensko psihiatrijo želel uvesti novosti, tudi te, ki jih omenjate, in seveda še veliko bolj napredne, ki pa mu jih žal ni uspelo predstaviti v javnosti, je bil pogosto tarča napadov in tudi posmeha. Kakorkoli, bil je luciden znanstvenik in hkrati zelo naklonjen pacientom. In prav cinično se mi zdi, da je zaključno fazo sprejemanja zakona o duševnem zdravju, za katerega se je tako boril, pričakal na smrtni postelji, sprejetja pa ni dočakal.

Bil je član našega strokovnega sveta, in to zelo aktiven. Vedno nam je bil voljo s svojo strokovno pomočjo, odzival se je na naše prošnje za pomoč posameznikom, nenazadnje je bil on tisti, ki je prvi spoznal pomembnost našega društva in nas vključil v svoje delo, svoje projekte.

S karizmatičnim nastopom mu je uspelo, da se je v naši družbi začelo vedno več govoriti o depresiji in samomorih. Kar nekaj nas je, ki se čutimo poklicani, da nadaljujemo njegovo delo in ideje.

In če zaključim z dr. Marušičem. Dejal je: če je zdravstvo asertivno, če torej zelo hitro posega tja, kjer so težave, potem se v svobodni družbi ne bi smelo zgoditi, da bi nekdo zašel v globoko psihozo.

Žal stanje ni tako. In kriviti zdravnike ni umestno. Sam sistem je kriv, da človek, ki zboli, ni takoj primerno obravnavan. Seveda se strokovnjaki s to mojo izjavo nikakor ne bi strinjali. Vsakomur je takoj dostopna hitra psihiatrična pomoč, to je res. A dobi le medikamentozno zdravljenje, psihoterapijo, ki je zelo pomemben element zdravljenja, pa ne. Ko jo končno le dobi, ko torej pride na vrsto, pa je omejena na 50 minut na mesec. Iz svojih izkušenj in izkušenj ljudi, ki so zboleli, vem, da potrebujemo za hitro okrevanje vsaj na začetku tedensko srečanje s svojim terapevtom, da lahko predelamo probleme, ki so nas privedli v določeno stanje. In tisti, ki zmorejo, si to privoščijo samoplačniško.

Kako prepoznati depresijo, je bolj ali manj znano. Kaj storiti takoj, bi bilo pravo vprašanje tako za prizadete kot njihove svojce. In končno, kaj lahko stori družba? Nenazadnje je depresija, kot kaže, že na drugem mestu najpogostejših bolezni na svetu.

Kaj storiti takoj? Ne odlašati in se takoj obrniti po strokovno pomoč. Kaj lahko stori družba? Postane bolj odprta in dojemljiva za soljudi. To pa je stvar vzgoje.