Že razsvetljena filozofa Montesquieu (1758) in Kant (1795) sta argumentirala, da je naravni učinek mednarodne trgovine pacifikacija meddržavnih odnosov. Dve državi, ki med seboj trgujeta, postaneta soodvisni zaradi vzajemnih koristi od trgovine, kar zmanjšuje verjetnost oboroženih konfliktov med njima. Nedavno so trije kolegi ekonomisti iz Pariza (Martin, Mayer in Thoenig, 2007) v študiji z naslovom Make trade not war! z empirično analizo dolge časovne serije meddržavnih konfliktov in trgovine v obdobju 1870-2000 to trditev tudi empirično dokazali in pokazali, da je najboljše zdravilo proti meddržavnim konfliktom medsebojna trgovina. Destruktivni vpliv oboroženega konflikta na medsebojno trgovino je namreč velik in traja dve desetletji, zaradi česar intenzivna medsebojna trgovina predstavlja visok oportunitetni strošek za morebitni konflikt in sili države k sprejemanju medsebojnih koncesij in izogibanju oboroženim spopadom. Nastanek in razvoj EU ter nasploh razvoj svetovnega gospodarstva ob liberalizaciji svetovne trgovine po drugi svetovni vojni to zelo lepo ilustrirajo.
Parkirišče za patrie?
In natanko tej povezavi med intenzivnostjo trgovine in verjetnostjo medsebojnih konfliktov se nikakor ne morem izogniti, ko spremljam problem "hrvaških cvetličnih korit", ki je spet okupiral slovensko javno mnenje v zadnjih tednih. Nekatere skupine pritiska in javnomnenjski voditelji so ponovno uspešno - očitno v predvolilni vnemi - okupirali medije v svoji vnemi po militantnem reševanju mejnega zapleta. Celo sicer trezno razmišljajoč Matjaž Gantar je v svojem komentarju v Financah v začetku tega tedna kot metodo pritiska na hrvaško politiko glede določitve spornega dela meje predlagal kar zaprtje spornega mejnega prehoda s Hrvaško in "da bi na zemljišče, ki je v lasti Sklada kmetijskih zemljišč Republike Slovenije, mirno lahko parkirali svoje patrie".
Razumevajoč mednarodne odnose, tovrstni militantni predlogi seveda rešitve zapleta sploh ne rešujejo, ampak ga samo še dodatno zapletajo. Trdim, da bi sedanje politične mejne konflikte s Hrvaško rešili bistveno hitreje, če bi se namesto z reševanjem mejnega vprašanja raje bolj intenzivno ukvarjali z odstranjevanjem ovir za medsebojno gospodarsko sodelovanje. Čim več bomo trgovali s Hrvati in čim več bomo k njim hodili letovat, oni pa k nam nakupovat in smučat, tem manj bo razlogov za konflikte. Bolj kot se med seboj potrebujemo, manj je interesov za zaostrovanje konfliktov. Stvar je nadvse preprosta: čim prej bomo odstranili ovire za izboljšanje medsebojnih gospodarskih stikov, tem prej bo postal konflikt glede spornega dela meje odvečen in nepomemben. Z drugimi besedami, čim prej bomo rešili probleme, ki že od "točke nič" naprej (leto 1991) zastrupljajo gospodarske odnose med državama, in čim bolj bomo pomagali Hrvaški k čim hitrejšemu vstopu v EU (in Schengen), tem prej bo odpadel problem spornega dela meje.
Ker pač efektivne meje ne bo več. In Joško Joras bo hodil na svojo parcelo, po katerikoli poti bo pač hotel. Slovenski ribiči bodo ribarili tudi okoli Palagruže, če se jim bo zahotelo. Čezoceankam za vplutje v koprsko pristanišče ne bo treba s satelitsko navigacijo iskati nekega "koridorja" ali "dimnika". In nam pri plutju čez Piranski zaliv ne bo več treba paziti, da to počnemo v dnevnem času. Prav tako bodo odpadle naše težave pri nakupu nepremičnin na Hrvaškem.
Sramota slovenskih cest, ki vodijo proti Hrvaški
Dejstvo je, da smo za sedanje konflikte s Hrvaško v veliki meri krivi sami Slovenci oziroma naši predstavniki, ki so že v začetku zastrupili medsebojne odnose. Za konflikte so odgovorni politiki in pravni strokovnjaki, ki pred desetletjem in pol niso želeli konstruktivno rešiti problema dolga nekdanje LB do hrvaških varčevalcev. Hrvaški varčevalci niso krivi, če je bivša jugoslovanska centralna banka devizne depozite odtujila stari LB. In bilo je skrajno nepošteno, da jim nekdanja LB njihovih deviznih prihrankov ni izplačala, tako kot je na primer izplačala slovenske varčevalce. Kakšne sentimente bi vi gojili do Hrvaške, če bi vam na primer njihova Privredna banka de facto "ukradla" vaše težko privarčevane prihranke?!
Za sedanje trajne konflikte so krivi tudi naši politiki, ki so pri načrtovanju tras in dinamike gradnje avtocestnega omrežja namerno za dobro desetletje in pol hrvaškim državljanom oteževali njihovo pot v Evropo (seveda pa s tem tudi do naših trgovin in naših smučišč). Hrvaška je že zdavnaj zgradila štiripasovno avtocesto do mejnih prehodov Macelj, Bregana in Sečovlje. Slovenska stran pa je šele nedavno blagovolila zgraditi enakovredno povezavo do Bregane. Kako se počutite, ko z izvrstne štiripasovne avtoceste od Krapine proti Maclju po slovenski mejni točki zavijete na vijugasto magistralko proti Ptuju in naprej proti Mariboru do Šentilja? Kot da bi prišli v Romunijo? No, tako se počutijo hrvaški državljani, ki potujejo v Avstrijo - kot da jim priznavamo status "Romunov na njihovi poti v Evropo".
Zato se že nehajmo prepirati za tistih nekaj klinčevih metrov Jorasove zemlje in nehajmo trmasto vztrajati pri legalističnem stališču o sukcesiji, ampak raje izplačajmo hrvaškim varčevalcem njihove devize, omogočimo hrvaškim potnikom avtocestne povezave do Evrope ter pomagajmo Hrvaški tako na politični ravni kot s tehnično pomočjo, da bo čim prej vstopila v EU. Zaradi Hrvaške in njenih - prijateljskih - državljanov. Toda še veliko bolj zaradi nas samih oziroma naših lastnih koristi. Če bi hrvaške varčevalce nekdanja LB poplačala že pred petnajstimi leti, bi bila danes verjetno zelo močno prisotna na hrvaškem trgu kot pomembna lastnica hrvaških bank. In izplačane devizne vloge v višini 170 milijonov evrov bi sedanja NLB že zdavnaj dobila povrnjene prek repatriiranih dobičkov, ki bi jih v tem času ustvarila v podružnicah na hrvaškem trgu. Hkrati bi NLB lahko odigrala bistveno bolj pomembno vlogo pri financiranju nastopa slovenskih podjetij na hrvaškem trgu ter kreditiranju njihovih podjetij in državljanov. Podobno velja tudi za druga podjetja in naš izvoz; zunanjetrgovinski presežek s Hrvaško bi bil lahko bistveno višji od teh, ki smo jih imeli v tem desetletju in pol. Slovenska podjetja bi lahko uspešneje sodelovala v privatizacijskem procesu na Hrvaškem. Gospodarske koristi od povečane trgovine, kapitalskih in finančnih tokov bi tako nekajkratno odtehtale izplačane vloge hrvaških varčevalcev.
Toda koristi ne bi bile samo gospodarske, ampak tudi politične, saj bi ob konstruktivnem ravnanju Slovenije tudi Hrvaška bila bolj pripravljena na določene koncesije, tudi glede meje, in bi manj trmasto vztrajala pri svojih stališčih. Menim, da za konstruktivne rešitve še ni prepozno, le lastne napake je treba priznati in Hrvaški ponuditi dober predlog.
Parafrazirani hipijevski slogan iz šestdesetih let "Make trade not war!" je danes še posebno aktualen. In sedanji generaciji politikov, nekdanjim rokerjem in sedanjim velikim poslovnežem bi to moralo biti še posebno blizu.
