Da je s tem svetom nekaj narobe, po sesutju kapitalistične ideje popolnega trga z ekonomsko krizo 2008 ni več mogoče zanikati. Kot liberalec in levičar, po več kot tridesetih letih desničarske ekonomske politike, ki nas je pripeljala tja, kjer smo danes, se Judt obrača na levico. Potem ko ji ni uspelo ponuditi inteligentne alternative ob finančni krizi dosedanji politiki, jo angleški zgodovinar spominja, zakaj so pred šestdesetimi leti vsi hoteli biti levičarji.

Judt ni revolucionar. Je zgodovinar. V svetu, obsedenim z novim, je to, kar ponuja, nenavadno. Staro in preizkušeno, nepopolno, zgodovinska realnost v izumiranju. Socialna demokratična država. Ideja institucije, ki se je izoblikovala na ruševinah druge svetovne vojne na obeh straneh Atlantika kot preventivni ukrep, da bi se izognili novim ekonomskim situacijam, ki bi ponovno pripeljale v vojno. In ki je uspela bolj, kot so si celo njeni snovalci upali sanjati. Formula je bila preprosta. Če bo za ljudi življenje zaradi storitev socialne države lažje in boljše, če bodo ljudje videli in verjeli v možnost družbene mobilnosti, če se bo razlika med revnimi in bogatimi manjšala, bodo družbeni temelji trdnejši, vezi močnejše in prihodnost bolj gotova. Dobri dve desetletji je veljala ideja ekonomista Johna Maynarda Keynesa, da močna država ni potencialna nevarnost, ampak garant družbene in socialne varnosti.

Razlika med socialno demokracijo in komunizmom, piše Judt, je bila ta, da je slednjega zanimala le ekonomija, medtem ko je socialna demokracija temeljila na moralnem konceptu (re)distribucije. Ironično pa je bil uspeh politike socialne države tudi njen propad.

Naslednja generacija, rojena po vojni, je odraščala v družbah socialnih institucij in programov, manjšanja ekonomskih razlik in družbene mobilnosti. Interes vseh kot vodilo oblikovanja politike, gonilna ideja "stare levice", je zastarel. "Nova levica" se je zoperstavila idejam, ki so jo zibale. Javno dobro so zamenjali interesi posameznikov, njihove potrebe in pravice. Močna socialna država je postala ovira za popolno svobodo posameznika, ki je zanimala generacijo mladih v šestdesetih letih.

V veliki meri je govorico "nove levice" povzela desnica. Državna kontrola in regulacija sta postali neučinkoviti in zadušljivi lastnosti, ki se ju je treba otresti.

Metafora Judtovega modernega sveta so železnice in železniške postaje. Objekti oboževanja in napredka že v prvi polovici 19. stoletja so simboli javne službe, ki je nujno monopolna in, če naj služi svojemu namenu, nepodvrgljiva pravilom trga. Železnice so simbol dobrin, ki jih posameznik ali skupine posameznikov nikakor ne morejo zagotoviti same. Le tako velika tvorba, kot je država, s sredstvi, ki jih dobi prek davkov, lahko zagotovi tako velik in drag projekt. Železnice služijo svojemu namenu le, če zagotavljajo povezanost z velikimi, pretočnimi središči tudi manjšim in oddaljenim krajem, kjer vlaki niso nujno vedno polni. Če sta edini merili kakovosti v družbi učinkovitost in dobičkonosnost, potem železnic in javnega prometa zunaj velikih središč ne bi bilo. Zato je Judt prepričan, da se je treba otresti ekonomskega jezika, ki opisuje politično realnost zadnjih trideset let. Učinkovitost mora, če naj opisuje družbeno resničnost, zajemati tudi zadovoljstvo ljudi, posledice v okolju, kulturno in estetsko vrednost.

Ne glede na cinizem in skepticizem, ki se tako rada klobčita v modernem svetu, ali prav zaradi njiju, je Judt prepričan, da mora levica ponovno odkriti govorico vrednot. Ne vrednot, ki jih ponujajo religije. "Če želimo prepričati druge, da je nekaj prav ali narobe, potrebujemo jezik, ki bo govoril o ciljih, ne sredstvih. Ni nam treba verjeti, da bodo naši cilji nujno doseženi. A moramo biti sposobni verjeti vanje."

Pri iskanju tega, v kaj lahko verjamemo, Judt, zvest svojemu poslanstvu zgodovinarja, pogleda nazaj. "Vsi smo otroci Grkov," piše. "Naravni aristotelovci predvidevamo, da je pravična družba tista, v kateri se pravičnost redno uresničuje; dobra družba, v kateri ljudje ravnajo dobro. A da tak, nujno krožni argument prepriča, se moramo strinjati, kaj pomeni pravično in kaj dobro."

Kot Evropa in celotni svet 21. stoletja so tudi ti ideali vseskozi pretočni in spreminjajoči se. Kot vernik demokracije je Judt prepričan, da morajo biti ti ideali vedno odprti za redefinicijo, ki se jo lahko doseže le v družbah, kjer bo nujno dovoljen in slišan tudi glas, ki se ne bo strinjal s stanjem stvari, kot so, in smerjo, v katero gredo. Judtova pričakovanja so velikanska. In usmerjena na vsakega posameznika, ki je del moderne zahodne družbe.

Judt zapiše, da se moramo ponovno naučiti zaupati našim instinktom. In nato to artikulirati. Graditi moramo na tem, kar je doseglo razsvetljenstvo, ko je opisalo, da je dobra družba lahko le tista, v kateri bodo "ljudje ne samo živeli, ampak si prizadevali živeti bolje kot v preteklosti". Nekaj mora biti nujno narobe, če je politika usmerjena v idejo, da se ljudje navadimo na vse in da lahko potrebujemo zelo malo za preživetje. Od politike in ljudi, ki jo vodijo, moramo zahtevati več.

Čim manjša država, ki ne posega v trg, ni rešitev. Ne v času, ko so države siloviteje posegle v ekonomijo kot kadarkoli v bližnji zgodovini. Države navkljub napovedim konec prejšnjega stoletja niso odmrle in prepustile odra mednarodnim organizacijam. V sodobnem času v imenu varnosti postajajo tudi vse močnejše, z vedno globljimi posegi v zasebnost posameznikov. Judt opozarja, da moramo ponovno, a na novo misliti državo. Vrednote iz preteklosti pa so pri tem še vedno relevantne. Državi, ki omogoča in teži k družbi socialne mobilnosti, povezanosti in s čim manjšemu prepadu med bogatimi in revnimi, rok trajanja še ni potekel.

A z govorico, v kateri govorimo, se bližamo resničnosti, ki je opisana v Oliverju Twistu, svari Judt. Družba, v katero drsimo, temelji na stigmatizaciji brezposelnih in prepričanju, da bodo ljudje delali tudi za najbolj mizerne plače in v najgrozljivejših pogojih, če bodo alternative, ki jih lahko ponudi država, slabše. Biti brez dela je v političnih idejah desnice, ki zaznamuje smer razvoja časa, nujno odločitev posameznika, ki si je sam kriv za svoj položaj. Na tej mantri politiki prepričujejo in gradijo politiko demontaže socialne države. V času fascinacije in idealizacije bogastva je ekonomska govorica iztrebila cilje ustvarjalnega in izpopolnjujočega dela, ki je del srečnega življenja.

Botrovali smo popačenju besed in politične govorice, pravi Judt. Biti močan in pogumen v politiki danes pomeni, da v imenu učinkovitosti in profita bolečino in trpljenje povzročaš drugim, ko denimo zmanjšaš socialno pomoč ali zvišaš davke srednjemu sloju, medtem ko bi pogumna moč morala govoriti o vzdržljivosti, da lahko sam preneseš bolečino in pokažeš sočutje.

Socialna demokracija je svet naredila boljši in dosegla nepredstavljiv preboj v kakovosti življenja v zahodnem svetu po drugi svetovni vojni, ker je temeljila na dvomu in prepričanju, da trg ni popoln. Kot komunisti na eni strani, ki so verjeli v možnost popolnega planiranja gospodarstva, je na drugi strani politični kapitalizem verjel v popolnost trga. Oba sta se motila in propadla. Socialna demokracija je na sredi. Verujoč v koristi trga, se je zavedala njegovih šibkosti in pomanjkljivosti. Vedela je, da neobrzdan trg pelje v neenakosti, ki lahko svet potisnejo v vojno in uničenje.

Judt predobro pozna zgodovino, da bi zlahka delal primerjave. Zgodovinske izkušnje ponuja le kot gotovejše instrumente od potencialnih orodij prihodnosti pri oblikovanju in razmišljanju o sedanjosti. A njegovo opozorilo proti koncu knjige je jasno. Ob izkušnjah vojn v Jugoslaviji in prve svetovne vojne ne smemo pozabiti, kako hitro lahko tvorbe, ki se zdijo večne in trdne, postanejo množični grobovi.

Pravi izzivi prihodnosti ne bodo teroristi, migranti, brezposelnost in nasilje. "Pravi vir negotovosti v prihajajočih desetletjih bo, kar večina med nami ne zna definirati: dramatične podnebne spremembe in socialne ter okoljske posledice; zaton imperijev in spremljajoče 'male vojne'; kolektivna politična impotentnost pred oddaljenimi krizami, ki bodo prinesle lokalne turbulentne spremembe." Na tej negotovosti, opozarja Judt, bodo najbolj udobno kraljevali šovinistični politiki.

A če kaj, moramo vedeti, da ni nič v obstoju družb nujno ali neizogibno. "Če se nismo naučili nič drugega v 20. stoletju, bi morali spoznati vsaj, da bolj popoln, ko je odgovor, grozljivejše so posledice." Socializem Judt pokoplje in pusti za seboj. "Gre za idejo 19. stoletja z zgodovino v 20. stoletju." V kar verjame sam, je kompromis. Socialna demokracija, ki vgradi kapitalizem v družbo, v kateri je dobrobit posameznika kot formativnega dela družbe vrednota.

Knjiga, ki jo je napisal, je trenutno najdragocenejše orodje za razumevanje časa, v katerem živimo. A Judt je zvit. Ne obljublja niti ne ponuja ničesar. To bi bilo v nasprotju s tem, v kar verjame. Verjame v ljudi. Oni sami so tisti, za katere želi in upa, da bodo definirali in redefinirali družbo. Težave vodijo deželo je platforma, ki jo odpira Tony Judt v upanju, da bo ljudi spodbudila k razmisleku in aktivni participaciji v oblikovanju sveta, ki prihaja.