Za ilustracijo: v enem od populističnih televizijskih talkshowov je med enim in drugim blokom reklam v začetku leta izjavila, da je ne zanimata politični položaj in priljubljenost, temveč vladavina prava in spoštovanje človekovih pravic.

Ob koncu leta stoji na stopničkah za zmagovalce uradnega merjenja priljubljenosti politikov, kot politični obraz leta po izboru (predvsem) bralk družabnih revij pa - potem ko je v tem izboru za seboj pustila Janeza Janšo, Zmaga Jelinčiča, Boruta Pahorja in Danila Türka - skoraj po obamovsko, z vsemi kontroverznostmi vred, funkcionira tudi kot pop ikona. Če bi Katarina Kresal danes ustanovila svojo stranko, bi morebiti hkrati "ustanovila" tudi nove volilce. Povezava med njo in LDS je namreč videti prej anorganska kot organska.

Prvak največje opozicijske stranke Janez Janša poziva ljudi na ulice. Kako razumete ta poziv?

Zgodovinski dogodki so pogosto teren številnih interpretacij in reinterpretacij, ki pa so vselej odraz nekih aktualnih interesov. Osamosvojitev Slovenije je bila tako v preteklosti odličen primer relativno visoke mere soglasja slovenskih političnih akterjev, danes pa se zdi, da bo po zaslugi nekaterih, ki se iz takšnih in drugačnih razlogov čutijo prikrajšane za kakšno priznanje ali pozornost, boj za njeno prisvojitev najmanj tako srdit, izključevalen in uničevalen, kot je bil na primer tisti, ki je sledil koncu druge svetovne vojne.

Kako sploh drugače razumeti izjavo Janeza Janše, ko je izrazil prepričanje, da bo nekatera poglavja lekcije izpred dvajsetih let očitno treba ponoviti, hkrati pa pozval ljudi k pohodu na slovenske ulice in trge? Zgodovinska ironija postavlja to sicer izjemno neodgovorno in nespodobno izjavo ob bok tisti, katere uresničitev je pred dvajsetimi leti preprečila ravno akcija Sever. Čas aktualne krize je namreč čas, ko je dovzetnost za tovrstno selekcijo med zaslužnimi in nezaslužnimi oziroma dežurnimi krivci toliko večja kot sicer.

Predsednik preiskovalne komisije za štetje izbrisanih Robert Hrovat ponovno zahteva, da mu izročite seznam uslužbencev, ki so izdajali odločbe izbrisanim. Boste tokrat seznam vendarle predali?

Komisiji smo predložili vse, kar je zahtevala, in tudi tisto dokumentacijo, ki je sploh ni zahtevala, pa smo ocenili, da je dobro, da jo ima. Poslali smo tudi seznam vodstvenih delavcev, ki so strokovno izpeljali postopke. Ne želimo pa dati iz rok seznama navadnih javnih uslužbencev, ki so zgolj izpolnjevali svoje obveznosti, ker jih ne želimo podvreči šikaniranju ali politični zlorabi. Tudi v odgovoru komisiji smo izpostavili, da je vprašanje, ali obstaja pravni temelj za predajo takšnega seznama, in da bomo morda za razjasnitev tega vprašanja šli pred ustavno sodišče. Menim, da moramo enkrat za vselej razjasniti, do kod segajo pristojnosti parlamentarne komisije, ki preiskuje politično odgovornost funkcionarjev, ne pa odgovornosti navadnih javnih uslužbencev.

Videti je, da poskuse opozicije, ki nasprotuje reševanju problema izbrisanih, jemljete resno. Nikoli jih na primer ne odpravite s pripombo, da so njihovi argumenti z vidika pravičnosti nerelevantni.

Pri svoji strategiji reševanja problema izbrisanih sem zelo jasna in moja stališča so povsem nedvoumna. Iz ustavne odločbe iz leta 2003 jasno izhaja, kaj je treba narediti: za določen del izbrisanih izdati dopolnilne odločbe, za druge pa je treba to vprašanje urediti z zakonom. Dopolnilne odločbe smo izdali, spremembe zakona pa so bile sprejete na vladi ta mesec in gredo v parlamentarno proceduro. Nikoli pa se do politične opozicije ali do opozicije v strokovni javnosti ne obnašam podcenjujoče.

Torej vendarle razumete njihove predloge glede izbrisanih kot grožnjo vaši politični opciji?

Izbrisani so bili vedno orodje v rokah sedanje opozicije. In neštetokrat jim je uspelo, da so ravno zaradi politične grožnje opciji, ki je bila na oblasti, reševanje tega problem zablokirali. Ne pozabite, da so zoper mene vložili interpelacijo, še preden je preteklo sto dni od mojega nastopa ministrske funkcije. Politične grožnje so vedno prisotne. Zelo resno pa mislim, ko rečem, da se z nekaterimi stvarmi ne da ne manipulirati, ne kalkulirati, ne taktizirati in izbrisani so ena takšnih stvari. Šlo je za množično kršitev človekovih pravic, na kar nas opozarja ne samo notranja, temveč tudi zunanja strokovna javnost. Kot državo nas je obsodila vrsta nevladnih organizacij po Evropi.

Ste prepričani, da je sedanji predlog zakona o izbrisanih tak, da ustavno sodišče kakšnega njegovega dela ne bo prepoznalo kot neustavnega? Veliko vprašanje je namreč, zakaj niso dopolnilnih odločb prejeli tisti, ki so že dobili državljanstvo, pred tem pa niso v ločenem postopku dobili tudi stalnega bivališča. Je to kompromis, ki ste ga morda sklenili zaradi opozicije?

Ta zakon se v največji možni meri drži ustavne odločbe, poleg tega pa je bil mesece in mesece usklajevan z nevladnim sektorjem, z organizacijami, ki se ukvarjajo s človekovimi pravicami, pa tudi z izbrisanimi in zunanjimi pravnimi strokovnjaki. Zato je bila priprava tega zakona dolgotrajna in je po naši oceni najboljši možni kompromis različnih pravnih pogledov ter najboljša izpeljava zahtev ustavnega sodišča. Zato ne verjamem, da bi na ustavnem sodišču, če bo kdaj izpodbijan, zakon padel.

Ustavna odločba iz leta 2003, na podlagi katere smo izdali dopolnilne odločbe, ni govorila o segmentu izbrisanih, ki so si pridobili državljanstvo neposredno, ne da bi prej pridobili pravico do prebivališča. Morda je to izpadlo po nesreči, je pa pravno njihov položaj podoben tistim, ki so pridobili pravico do prebivališča, ne pa še državljanstva. Zato je primerno in nujno, da na enak način uredimo status za nazaj tudi za tiste izbrisane, ki že imajo državljanstvo. Status se v tem primeru prav tako uredi z dopolnilno odločbo, ki pa se izda na podlagi zakona in še to le, v kolikor izbrisani takšno prošnjo poda. Zakon sam sicer ureja pogoje za pridobitev statusa za vse tiste, ki pravice do prebivališča še niso pridobili.

Koliko je še ostalo nerešenih primerov na osnovi odločbe ustavnega sodišča in koliko zahtevkov za odškodnine je bilo že pravnomočno rešenih?

Dopolnilne odločbe so v glavnem izdane, zato štejemo, da je ta postopek zaključen. Nekaj primerov pa bo verjetno odprtih še dolgo, saj so izredno zapleteni in težavni. V zadnjih osemnajstih letih je bilo vloženih 73 odškodninskih zahtevkov in za zdaj se še noben postopek ni končal s pravnomočno dosojeno odškodnino. Bilanca odškodnin je torej na današnji dan še vedno nič evrov. Kako bodo zaključeni vsi preostali odprti postopki, pa ne morem špekulirati.

Ste v koaliciji glede izbrisanih enotni? Po naših informacijah namreč nekateri koalicijski partnerji predlagajo, da bi z obravnavo zakona še nekoliko počakali, saj bi se lahko zgodilo, da bi bil morebitni referendum o izbrisanih na isti dan kot referendum o arbitražnem sporazumu.

Problem izbrisanih tako učinkovito rešujemo ravno zato, ker smo bili v koaliciji ves čas enotni. Ko smo pripravili nov zakon, se je v koalicijskem usklajevanju pokazala omenjena dilema - nekaj poslancev je postavilo vprašanje, ali ni morda čas, ko dajemo zakon v proceduro, napačen. Vendar smo po predstavitvi naših argumentov kaj hitro ugotovili, da za takšno problematiko čas ni nikoli "primeren". Zato nima smisla taktizirati.

Tudi o družinskem zakoniku se v koaliciji pojavljajo pomisleki, ali ne bi bilo posvojitve otrok s strani istospolnih partnerjev smiselno urediti v ločenem zakonu, saj je velika verjetnost, da bi zakonik zaradi tega določila na referendumu padel.

Res so se nekateri koalicijski partnerji na začetku bolj nagibali k ureditvi v ločenem zakonu. Vendar pa smo se kasneje, po ponovnem tehtanju pravnih argumentov za takšno ureditev in tudi po analizi zadnje odločbe ustavnega sodišča, ki se je zelo jasno izrekla o protiustavnosti dela posebnega zakona, vsi koalicijski partnerji strinjali s celostno ureditvijo v družinskem zakoniku. Sama sem prepričana, da referenduma o družinskem zakoniku ustavno sodišče ne more dopustiti. Pa ne samo zato, ker z njim urejamo človekove pravice istospolnih partnerjev, temveč zaradi pravic otrok, ki se v tem zakonu na novo in celovito urejajo. Prepričana sem, da bi imel tak referendum protiustavne posledice.

Toda referendumsko vprašanje bi se glasilo, ali volilci podpirajo besedilo družinskega zakonika. Bi lahko ustavno sodišče to ocenilo kot protiustavno vprašanje?

Ne vem sicer, kako bi odločilo ustavno sodišče, menim pa, da imamo kot vlada dovolj argumentov, da ga prepričamo, da referenduma ne dovoli. Mogoče se komu zdi to marginalno politično vprašanje, v resnici pa bi se, če izenačimo istospolne z raznospolnimi, postavili ob bok najbolj razvitim evropskim in svetovnim državam. In ko se bo skozi zgodovino presojalo, kateri so bili resnično pomembni koraki pri razvoju družbe, bo to gotovo eden takih.

Kakšen je trenutno položaj delavcev v Sloveniji? Prav na vašem ministrstvu vre, saj naj bi se neto plače tehničnega osebja znižale celo pod 300 evrov. Si predstavljate življenje s 300 evri, ali morda s 459 evri, kolikor znaša minimalna plača?

Eden glavnih očitkov ljudi tej in vsem prejšnjim vladam je, da je državna administracija prebohotna, preveč potratna, premalo učinkovita. Vsi govorijo o vitki upravi in tudi ta vlada se je zavezala, da bo skušala oklestiti državni aparat. Notranje ministrstvo je edino ministrstvo, ki se je tega tudi lotilo. Postopek racionalizacije smo začeli takoj na začetku mandata in popis ter analiza vseh delovnih mest in delovnih procesov sta nam dala jasno sliko, kako ministrstvo deluje. Izkazalo se je, da imamo nešteto podvajanj funkcij, nešteto nesmiselnih vodstvenih mest. Marsikdo na svojem delovnem mestu ni opravljal del in nalog, ki naj bi jih to delovno mesto zahtevalo, in veliko delovnih mest so zasedali posamezniki z neustrezno izobrazbo.

Skratka, v letih kopičenja nepravilnosti je nastala velika zmešnjava, ki povzroča, da je delo počasnejše, neodzivno in tudi dražje, kot pa bi lahko in moralo biti. Zato smo se odločili, da delovna mesta in posamezne organizacijske enote racionaliziramo, pripravimo novo sistemizacijo delovnih mest ter izvedemo združitev večine podpornih služb, kot so logistika, kadrovska služba, finančna služba itn., ki so se predvsem v razmerju do policije podvajale. Rezultat bo vitko ministrstvo - s precej manj službami in s precej manj vodstvenimi delavci ter z jasnimi razmerji pristojnosti in odgovornosti vsakega posameznega javnega uslužbenca. Po novem nihče ne bo mogel hoditi spat v službo, samo takojšen neposreden prihranek v naslednjem letu pa bo 1,3 milijona evrov.

Se je pa v postopku priprave nove sistemizacije pokazalo, da sprememba najbolj prizadene nekaj deset že tako najslabše plačanih uslužbencev. Naj ilustriram, zakaj je do tega prišlo: v celotnem sistemu MNZ imamo sedemintrideset kuharjev, od tega jih je bila kar polovica šefov. Ker se je zaradi slabega plačnega sistema v preteklih letih plače umetno dvigovalo z ustvarjanjem vodstvenih položajev, so bili tako naenkrat skoraj vsi kuharji šefi, tako kot je bila tudi med snažilkami tretjina vodij. Z novo ureditvijo, ki odpravlja takšne nepravilnosti, so se njihovi plačni razredi seveda znižali, kar pa je pripeljalo do tega, da je plača na teh delovnih mestih res padla pod mejo, ki je še poštena. Vendar pa so to posledice slabega plačnega sistema v javnem sektorju, ki je bil predstavljen kot eden največjih dosežkov prejšnje vlade.

Tega seveda ne moremo dopustiti, saj ljudje težko živijo s 400 evri. Nam je pa uspelo najti rešitve, s katerimi bomo ublažili socialni status, in s tem se strinjata tudi sindikata.

Pravite, da ste se racionalizacije lotili le na vašem ministrstvu. Zakaj vam drugi ministri ne sledijo?

Kolegi menijo, da je racionalizacija koristna in potrebna, vendar - saj vidite - ni popularna, vsaka dva dni pride do nove napovedi stavke. Racionalizacije ni enostavno izpeljati. Ne želim ocenjevati prioritet svojih kolegov. Sama sem si zastavila takšne, drugi so si zastavili drugačne.

Se strinjate s predlogom, da se minimalna plača dvigne na 600 evrov? Ste za to morda pripravljeni na linearno zmanjševanje sredstev po ministrstvih?

Že večkrat sem rekla, da je mogoče rezervo v proračunu dobiti z večjo učinkovitostjo samega sistema. Če bi vsa ministrstva izpeljala racionalizacijo, bi dobili ogromno rezervo. Po drugi strani smo premalo učinkoviti pri izterjavi sredstev za proračun. Verjamem, da se da tudi na prihodkovni strani marsikaj narediti. Za demokratično državo, ki stavi na to, da je tudi socialna in pravična, je seveda nespodobno, da imamo minimalno plačo 450 evrov. Je pa treba postopek, po katerem jo bomo dvigali, pametno izpeljati. Pogrešam bolj jasno gospodarsko strategijo, kaj bo fokus razvoja. Slovenija se mora odpraviti po poti ustvarjanja delovnih mest z visoko dodano vrednostjo. Osredotočiti se moramo vsaj na tri zadeve. Davčno stimulativno okolje, da bomo razbremenili gospodarstvo in se bo to odpiralo za nove investicije. Dokler bo LDS v vladi, ne bo dodatne obdavčitve dela, podpiramo pa tudi določitev najvišje stopnje prispevkov, ki se plačajo od plače. Če želimo imeti nova delovna mesta z dodano vrednostjo, moramo vlagati v znanje. Slovenija ne more konkurirati z dejavnostmi, ki temeljijo na poceni delovni sili, lahko pa z znanjem, ki je na voljo na geostrateško dobri in varni poziciji, kakršno ima Slovenija. Prioriteta pa bi morala biti tudi večja odzivnost prostorskega urejanja. Veliko investicij stoji, ker urejanje prostora ne sledi gospodarski dinamiki razvoja v državi.

Je to kritika na račun protikriznih ministrov?

Ne, to je moj predlog.

Po volitvah ste najprej razmišljali, da bi bili gospodarska ministrica. Najbrž ste zdaj veseli, da niste zasedli tega mesta?

Zakaj vesela? V krizi nobeno ministrstvo ni lahko, še posebej pa ne ministrstvo za notranje zadeve. O tem, da bi bila gospodarska ministrica, ob sestavi vlade sicer nisem razmišljala, ne rečem pa, da mi gospodarstvo ni blizu. Tudi to bi mi bil izziv.

Imamo občutek, da večino protikriznih ministrov bolj obremenjujejo slabi odnosi in prestižne igrice med njimi kot pa reševanje krize.

V času krize moraš imeti hitro in učinkovito vlado. Kaže, da je koordinacija gospodarskih ministrstev problem. Zdaj je moderna razprava o zmanjševanju števila ministrstev. Ocenjujem, da ni realno pričakovati, da bi se to zgodilo sredi mandata. A če že razmišljamo o tem, potem moramo najprej razmišljati prav o gospodarskem področju, ki bi moralo biti najbolj učinkovito upravljano in najhitreje koordinirano. Zato so tri ministrstva na tem področju veliko. Kaj šele, če prištejemo še promet, okolje in regionalni razvoj.

Kako pa bi zadovoljili vse strankarske apetite, če bi imeli pol manj ministrstev? LDS je hotela vsaj dve ministrski mesti, DeSUS vsaj enega več kot LDS. Torej je tudi na začetku mandata zmanjševanje ministrstev težko pričakovati.

Jasno, da smo se vsi borili za svoje pozicije. In dogovori o številu so tekli glede na predpostavko, da bo ministrstev toliko, kot jih je zdaj, ne pa da jih bo pol manj. Takrat bi se morali najprej odločiti, da bo ministrstev deset ali dvanajst in katera bodo glavna področja. Potem bi pač mi imeli eno ministrstvo, kdo drug pa dve in ne treh. Na to smo vsi opozarjali in tudi premier Pahor je imel idejo, da bi nekatera ministrstva združili. Ne vem, zakaj se to ni uresničilo. Zdaj pa se bojim, da bi šli v personalno iskanje, koga umakniti iz vlade, ne pa v strokovno oceno, katera področja se bodo združena bolje in hitreje koordinirala.

V kriznem času je najpomembnejše, da ima predsednik vlade avtoriteto in zaupanje javnosti, da bo uspešno premagoval težke razmere. Mi pa imamo premierja, ki čisti kopačke, poje z Avseniki. Je to način, da premier pridobi potrebno avtoriteto in zaupanje?

Borut Pahor je drugačen predsednik vlade, kot so bili premierji pred njim, in v svojem ravnanju je popolnoma zvest samemu sebi. Svojim volilcem se ni izneveril, saj je bil pred volitvami in po njih v svojem razmišljanju in odločanju enak. Mogoče je kdo pričakoval, da bo drugačen, in je zdaj razočaran, ampak to je že druga stvar. Ne glede na to, kakšen je naš odnos do načina vodenja vlade, pa je naloga nas ministrov, da na področjih, za katera smo neposredno odgovorni, naredimo največ kar se da in s tem prispevamo k splošni uspešnosti vlade.

Omenili ste petje in kopačke. Verjetno bi kdo drug na premierskem mestu ravnal drugače. Ljudje smo različni. Ampak na vsebino funkcioniranja vlade to nima pomembnejšega vpliva, niti ministrom ne preprečuje, da bi naredili pravi preboj na svojih ministrstvih.

V nekem intervjuju ste rekli, da je glavna napaka te vlade, da ni prevzela oblasti. Ali imamo torej vlado, ki ni na oblasti, oziroma kdo je pri nas na oblasti?

To sem izjavila v smislu prevzemanja odgovornosti za upravljanje države, pa naj bo to upravljanje ministrstev ali državnega premoženja. Menim, da države ne moreš upravljati, če na odgovornih mestih ne zagotoviš strokovnega vodstva, ki ti je sposobno slediti in verjame v tvojo strategijo in vrednote. Tega v prvem letu nismo storili, zato smo imeli tudi marsikateri problem. Zdaj so porodne težave mimo, stvari so se nekoliko utekle.

Je res, da ste se z generalnim direktorjem policije Jankom Gorškom dogovorili, da se ne bosta srečevala na štiri oči, temveč bo vedno prisotna še tretja oseba? Očitajo vam namreč, da ste v preteklosti vplivali na njegovo delo, tako pa bi preprečili dvome o takšnem vplivu.

Saj to je vendar smešno! Z generalnim direktorjem policije se sestajam tako kot z drugimi vodstvenimi delavci ministrstva. Ker mi ne morejo očitati drugega, mi pavšalno očitajo, da zlorabljam policijo, pa čeprav vse aktivnosti policije dokazujejo ravno nasprotno. O tem ves čas govori opozicija, očitno iz njih govorijo njihove lastne izkušnje. Policija je v zadnjem letu bistveno povečala svojo učinkovitost in ne izbira, na katera vrata bo potrkala. Očitno je, da ne dobiva političnih napotkov.

Na postopke proti Janezu Janši niste vplivali? Ali pa morda na postopke proti Erjavcu?

Jasno, da ne. Mi ne pade na pamet.

Kdaj bo začel delovati slovenski "FBI"?

Delovati začne z januarjem, datum uradne otvoritve pa še ni določen.

Nameravate res ustanoviti strateški svet za svobodo in varnost?

Res. Zdi se nam modro, da bi imeli v ministrstvu organ za strateški razmislek, ki ga ne sestavljajo samo naši ljudje, temveč tudi zunanji priznani strokovnjaki. Ukvarjali se bomo z vprašanjem, kako v Sloveniji ujeti ravnotežje med varnostjo na eni strani in človekovimi pravicami, svobodo posameznika na drugi. Teroristični napadi so to razmerje v svetu močno premaknili v škodo človekovih pravic. V princip odločanja, še zlasti pri strateško pomembnih odločitvah, želimo tako vnesti nujno potrebno distanco in zunanjo kritiko. Sami sebi torej postavljamo ogledalo.

Bodo sklepi strateškega sveta tudi zavezujoči? Zdi se namreč, da opozarjanje na kršitve človekovih pravic pogosto izzveni v prazno.

Problem je v tem, da je bilo notranje ministrstvo vedno zelo hermetično zaprto in ga glas od zunaj ni dosegel. Zato sem takoj po prevzemu njegovega vodenja vrata na široko odprla: pri vseh večjih projektih, od nasilja nad ženskami do prometne varnosti, izbrisanih, azilne zakonodaje, sodelujemo z nevladnimi organizacijami. So enakopravni členi delovnih skupin in to je bistvena sprememba v delovanju tega ministrstva. Aktivno vpeljujemo v svoje delovanje zunanjo strokovno javnost in nevladni sektor.

Omenili ste akcijo opozarjanja na nasilje nad ženskami. Pri promociji te akcije ste zelo "nesrečno" reagirali, ko vam je prvak SNS dejal, da je nekaterim ženskam všeč, če so tepene. Opozorili ste ga, naj tega ne govori, ker so vključene kamere. Kasneje je bilo slišati ocene, da je bila vaša izjava celo bolj škodljiva od Jelinčičeve.

Kdor tako misli, mora najprej pospraviti pod svojim podstrešjem. Politiki svoja načela in vrednote posredujemo prek medijev. Eno je, če me Jelinčič provocira in mi kot politični kolegici nekaj navrže, ko sva sama. Drugo pa je, če mi to reče pred desetimi kamerami in potencialnimi tristo tisoč gledalci, ki Jelinčiča za razliko od mene morda razumejo kot vrednostno ikono in njegove besede jemljejo resno. Predstavitev akcije proti nasilju nad ženskami, ki smo jo z nevladnimi organizacijami pripravljali več mesecev, je trajala dve uri, veliko pomembnih stvari smo povedali o nasilju v družini in ukrepih za njegovo preprečevanje.

Seveda je bila Jelinčičeva izjava sprevržena, vendar se ni zgodila "v živo", zato je bilo zame šokantno, ko sem to zvečer videla na televiziji. Ne predstavljam si, čemu v sklopu akcije je to služilo? Komu v poduk je bilo to objavljeno? Očitno meni.

Niste pa izkoristili priložnosti in Jelinčiča pred stotisoči postavili na mesto, ki mu gre.

Kaj pričakujete, da bi ga klofnila?

Seveda ne. Saj znate z besedami.

Opozorila sem ga, naj tega ne govori. Potem sem odšla proč. Karkoli več kot to bi bilo za Jelinčiča več kot dobrodošel razlog, da navrže še kakšno močno za povrhu.

Na ministrstvu je vaša ekipa močna, v stranki pa vam to ne uspeva. Na splošno se zdi, da je stranka pri vas potisnjena na rob.

Veliko energije je potrebne za koordiniranje ministrskega in strankarskega dela, vendar mi to uspeva. Stranke ne puščam ob strani, se pa njena politika najbolj očitno odraža skozi delo ministrstva za notranje zadeve in ministrstva za pravosodje. Res je, da je LDS šla skozi težke čase. Okoliščine so jo v nekem trenutku skoraj raztrgale na prafaktorje, pa je vseeno preživela. Zaupanje ljudi se zelo hitro izgubi, a le počasi povrne. Morda še nismo dovolj prepoznavni in se še nismo otresli senc iz preteklosti. Marsikatera negativna reakcija na LDS je posledica delovanja ljudi, ki jih pri nas sploh ni več. Morda trenutno nimamo visokega rejtinga, imamo pa nekaj, kar večina drugih nima - mir in zadovoljstvo v stranki.

Imam občutek, da se ponavlja sindrom Boruta Pahorja in socialnih demokratov: predsednik uživa relativno visoko priljubljenost, stranka pa se ne premakne. Se mora zgoditi nekaj prelomnega? Ko je LDS povsem razpadla, se je SD dvignila.

No, očitno je, da povsem razpadli nismo. Še kar veselo migamo. (smeh) S SD ne želim vleči vzporednic, ker smo bistveno različni. Naše prioritete so učinkovito upravljanje države, racionalizacija javne uprave, odprto in konkurenčno gospodarstvo, vladavina prava, človekove pravice. To izpostavljamo tudi v vladi.

V Financah smo lahko prebrali o tem, da ste s posnetkov konference ob 20. obletnici LDS na vaši spletni strani izbrisali Rada Pezdirja. Izvaja LDS lustracijo?

Kritika Janeza Šuštaršiča je žal boleče resnična. Rada Pezdirja sem sama osebno povabila na konferenco, saj je treba kdaj slišati tudi kaj kritičnega na svoj račun. Bila sem zelo neprijetno presenečena, ko sem izvedela, da Vlado Miheljak ne želi priti na konferenco o liberalizmu, ker je bil povabljen tudi Pezdir. Ali on ali jaz, je bilo rečeno. Takšne miselnosti ne morem razumeti niti sprejeti. Torej je prišel na konferenco Pezdir. Osnova liberalizma je vendarle dopuščanje različnosti in svoboda kritike. Na naši spletni strani pa izjave gospoda Pezdirja ni zgolj zato, ker ga naš sodelavec, ki je po koncu s kamero pobiral izjave, ni uspel posneti, tako kot še nekaj drugih ne.

Ali podpirate podelitev priznanja gospodu Tomažu Ertlu?

Nedvomno je akcija Sever postavljala temelje v procesu demokratizacije. Morda to komu ni všeč, ampak tako je. Znotraj te akcije je imel Tomaž Ertl pozitivno vlogo. Jasno pa je tudi, da je treba gledati na zgodovino kot celoto, v kateri je imel gospod Ertl tudi negativno vlogo, saj je bil eden od akterjev nedemokratičnega režima, v katerem smo nekoč živeli. Mimo tega dejstva ne moremo.

Je res, da ste bili - kot razmišljajo nekateri mediji - postavljeni na čelo stranke začasno, potem pa naj bi prišel "veliki združitelj"?

Zdaj bi pa vendarle že moralo biti vsem jasno, kakšna je moja vloga v LDS. V stranki imamo mir, razmerja so urejena in v ozadju ni ničesar - ni velikih magov, ni nevidnih podpornikov, ni različnih interesnih zaslomb in zaledij. Je samo mali, prijazni LDS z novim vodstvom, novo energijo, novo politiko in novimi obrazi.

In kdo so ti novi obrazi? Prav veliko jih ni videti.

Poleg mene in Aleša Zalarja so tu tudi drugi, ki pa jih bo še izpostavil čas.