Človek ni narejen za ure in ure sedenja v pisarni ali za strojem, če vam to zatrjuje vaš šef, mu nikar ne verjemite, ima druge motive. Človek je nomad, noge ima, da hodi, roke, da prijema, otipava, objema, boža, nos, da ovohava, stvari rad nosi v usta in v glavi mu nenehno brenči: "Pa kaj je to, kar vidim? Kosmato kot jaz, a veliko veliko višje, ni videti preveč požrešno, diši prijetno kot naš mladiček in oglaša se le v vetru? A, to je cedra. Krasna je. To bo žena vesela, če prinesem kakšen semenček, da ga posejeva pred najino votlino, senca bo in pozimi manj zameta."
To je, prosto po TLP (podpisana), "evolucijska" teorija botanike, tiste koristne, ko je šlo za seme buč, in one "nekoristne", ko je šlo za solzice, ki jih je bilo tako lepo gledati, da smo si jih iz gozda presadili pod domače okno.
Nomadi nismo le ljudje, še hujši potepuhi so rastline, njihova semena zajahajo enkrat veter, drugič čmrlja, tretjič se dričajo na vodi, ena so celo tako premetena, da se dajo pogoltniti kravam, srnam in ptičem, le zato, da jih ti potem, neprebavljene, pokakajo nekje drugje, kjer znova vzniknejo. Ene se neopazno oprimejo popotnikovih hlač, druge spet on sam stlači v nahrbtnik in jih odnese domov. Posel s semeni je bil vedno lepo donosen in je tudi danes. Posel s hranilnimi rastlinami pa je zaradi monopolizacije semenskih bank postal tudi eden najbolj izkoriščevalskih. A dokler se človeštvo ne bo razstrelilo, bo sejalo in sadilo, za hrano, za energijo, za ohranitev, v okras.
Približati oddaljeno, tuje
Botanični vrt raste iz teh dveh korenin: iz želje po proučevanju rastlin in njihovih učinkov ter iz estetske ali prestižne želje po presaditvi tujega na domači vrt. Prvi botanični vrtovi so nastali v srednjem veku, a resnično so se razmahnili v renesansi, ko se je radovednost povzdignila v metodo: večina pomembnih univerz v Italiji je na primer imela svoje botanične vrtove, kjer so študenti lahko spremljali življenje rastlin in njihovo uporabnost v medicini.
Botanični vrt je torej na koncu poti, ki jo semena in sadike opravijo iz ene pokrajine ali celine na drugo, je nomadstvo rastlin, ki ga nista povzročila le veter, voda ali ptičje ritke, ampak popotnik, nekdo, ki je začudeno pobuljil ob učinku neke trave ali ob njeni lepoti… in jo v malhi odnesel domov.
Kralji, dostojni svojega imena, so imeli poleg vojske, ki je osvajala, pobijala, zaplajala tuja ozemlja, vedno tudi kakšnega jezuita, evnuha ali drugega čudaka, ki je bil zadolžen za to, da je po Kosobrinovo tekal od cveta do cveta, izbiral najbolj nenavadno, najbolj zanimivo ali koristno in nato doma poskrbel, da je bil pogled skozi kraljevo okno dostojen veličanstvenih zenic, se pravi tako veličasten kot tisto, kar so osvajalci videli v daljnih krajih, o čemer so pripovedovali in, no, kar so večinoma uničili.
Ena izmed takšnih poučnih zgodb je tista o kitajskem cesarju Qianlongu, enajstletniku, ki sta mu njegova učitelja, francoski in italijanski jezuit, v Pekingu sredi osemnajstega stoletja pripovedovala o lepotah Versaillesa. Tudi on ga je hotel imeti, še lepšega, še večjega, seveda, in tako je do konca stoletja zrasel Vrt popolne jasnine, azijski Versailles, lepši od svojega modela, sinteza Vzhoda in Zahoda, čudež krajinarstva in arhitekture. Videli so ga seveda le izbranci, o njem pa sanjarili prav vsi. Ko so dobrih šestdeset let kasneje znova prišli Evropejci, niso imeli ne pedagoških ne krajinarskih načrtov, tokrat ni šlo za mehko kolonizacijo. Angleži in Francozi so hoteli do konca ponižati kitajsko carstvo in zato so vdrli v vrt, ga opustošili in požgali do tal. Uničiti najlepši vrt neke kulture - kakšna precizna prispodoba vojne.
V vrtove zakoraka demos
Postopoma so vrtovi, namenjeni le izbrancem ali proučevalcem, postali dostopni tudi navadnim smrtnikom, ideja vrtov se je demokratizirala in "turistificirala". Danes so botanični vrtovi zelo različni, številni in priljubljeni. Izredno lepi so severnoitalijanski, dovršeno urejena tisti na Dunaju in v Frankfurtu, pariški Jardin de Plantes je obdan z muzeji in ima tudi majhen živalski vrt. A najbolj me je presenetil tisti v Koebenhavnu: medtem ko sem blaženo čičkala na klopci, je izpod nje prilezla debela črna kača. Ko sem vsa panična to povedala bližnjemu vrtnarju, se je prav grdo spačil in rekel: "Ja, strašno gnusne so, ne res?" In je mirno naprej grabil listje. Ti stoični severnjaki…
V Sloveniji imamo poleg največjega, ljubljanskega botaničnega vrta še hoškega, sežanskega, alpski vrt Julijana v Trenti, Arboretum Volčji potok, Mozirski gaj in Botanični vrt TAL 2000, specializiran za vodne in obvodne rastline.
Botanični vrtovi so hkrati znanost in kultura: so znanost o rastlinah, njihovih lastnostih in zmožnostih prilagajanja na drugačne razmere. In so kultura: predstavitev domačega in tujega rastlinja na kar najbolj izvirne načine, s skrbno izbiro lokacije (ki je ne pogojujejo le primerne razmere za zasaditve, ampak tudi kulturni kontekst, mestna ali krajinska umestitev), domišljena konfiguracija tal, arhitekturni elementi (hiše, rastlinjaki, zidovi, ograje, klopi, mize, senčnice itn.) predstavitve geografskih značilnosti (tropski del, alpski del…), umetnost same zasaditve, sopostavitev različnih rastlin v novo celoto (oponašanje narave ali, nasprotno, ustvarjanje novih učinkov), z načrtovanimi obdobji ozelenitve, cvetenja, jesenskega rumenenja… Botanik zna predvideti, kaj bo videl obiskovalec poleti, kaj pozimi, ali bo zacvetelo vse hkrati ali v valovih, kako uvelost, propad in zimski spanec vključiti v podobo. Botanični vrt ni nikoli enak, četudi je isti: ker je živ, se stara, se pomlaja, odmre in prenavlja.
Tudi najboljši prijatelj in najhujši sovražnik botaničnega vrta je isti: ime mu je čas. Čas je dober, povzročil je, da je drevo zraslo v mogočno obliko. A časa ni mogoče siliti v naglico: če drevo propade, je treba novemu dati novih tristo let, in vsakomur, ki je kdaj posadil vsaj fižolovo zrno v jogurtov lonček, je jasno, da je botanika šola potrpežljivosti, ki ne pozna bližnjic.
Mladenič, star 199 let
Ljubljanski Vrt domovinske flore, kot so ga ob nastanku poimenovali, je tik pred svojo veliko obletnico. Prihodnje leto bo namreč 200 let od njegovega nastanka in je naša najstarejša kulturna, znanstvena in izobraževalna ustanova z neprekinjenim delovanjem; mariborski oziroma hoški je, denimo, zelo mlad, iz leta 1995, in je nastal okoli sto let starih mamutovih dreves, ki jih je tam odkril dr. Krajnčič.
Ljubljana je botanični vrt dobila v času Ilirskih provinc in tako je poleg slovenščine v šolah, ločitve cerkve od države in uvedbe civilne poroke vrt ena izmed pozitivnih reči, ki so jih v svoji kratki vladavini uvedli Francozi. Ustanovili so ga leta 1810 v okviru visoke šole (École Centrale) za potrebe študentov, zasnoval ga je Franc Hladnik, ki je bil tudi prvi ravnatelj, ob otvoritvi pa je lipo zasadil francoski maršal Auguste Marmont; drevo raste še danes in nosi maršalsko ime.
Prvotno je vrt meril le 33 arov. Hladniku in njegovemu poznanstvu z avstrijskimi botaniki gre zahvala, da se je po obnovi avstrijske oblasti vrt ohranil. Sčasoma se je večal, Hladnikov učenec Andrej Fleischmann pa je leta 1844 napisal Übersicht der Flora Krains (Pregled kranjske flore), prvi tovrstni popis naših rastlin. Po drugi svetovni vojni so vrt še povečali in pod Plečnikovim mentorstvom zgradili rastlinjak za tropske rastline. Zaradi širitve ceste so vrt kasneje spet zmanjšali in odtlej živi zamisel o ureditvi novega v okviru Biološkega središča pod Rožnikom, nasproti živalskega vrta. "Živi zamisel" je zelo ustrezen izraz, kajti njene uresničitve na obzorju ni videti. Rastline niso dovolj glasne, da bi jih slišali v parlament.
Ali je kaj grden most?
Ljubljanski botanični vrt je imel do nedavnega precej nerodno slabost, namreč slabo dostopnost Ižanske ceste s prulske strani. To slabost so odpravili z mostom čez Gruberjev prekop, ki zdaj omogoča sprehod ali vožnjo s kolesom in tudi z ladjico od Tromostovja do vrta. Toda joj! Kot tolikokrat prej je tudi tokrat moralo iti nekaj narobe in je šlo: most je nekakšna klavrna kopija tistega ob londonskem Milleniumu, preglomazen za prekop, asfaltiran, kot bi bil namenjen tovornjakom in ne redkim pešcem, ograje so umaknjene tako, da ni mogoče pogledati vode. Zmazek, ki je bil menda celo namenjen neki drugi lokaciji, bo tako "krasil" mesto naslednjih petsto let… In ker nesreča nikoli ne pride sama, nam je prav ta most razkril tudi doslej pogledom bolj skrito arhitekturno grdobijo na nasprotnem bregu, Biotehnični izobraževalni center. Tako te ladjica najprej pelje po zares lepi kamniti strugi Ljubljanice, mimo spodobno prenovljenega Trnovskega pristana, na Špici, ki je zdaj še gradbišče in kjer naj bi ob prekopu zgradili tudi marino, pa te pričaka arhitekturna devastacija; in to tam, kjer bi morala Ljubljana z največjo občutljivostjo graditi svojo rečno podobo.
