Napovedal sem, da bomo ob koncu njegovega mandata delali primerjave, za koliko smo napredovali, zlasti glede na njegovo obljubo, da bomo v nekaj letih vstopili med prvih deset najboljših v EU. Preglejmo zdaj, kje smo ostali in kaj smo zamudili v primerjavi z Avstrijo. (Nesrečne zgodbe z omrtvičeno Tehnološko agencijo, pomočjo gospodarstvu in kadrovskimi zmotami sem opisal v članku Polomija lizbonske strategije - dober nauk za vlado, Dnevnikov Objektiv, 7. marca 2009). Prejel sem veliko ugovorov, da nisem navedel nobenih dokazov. Dokazi so pred vami!

Nedostojne primerjave BDP in produktivnosti

Najosnovnejši kazalec kvalitetnega premika države je BDP na prebivalca. Slovenski je od leta 2004 do leta 2007 narasel s 13.568 na 17.235 evrov, avstrijski pa z 28.693 na 33.387 evrov, razlika med njima je bila torej leta 2004 15.125 , leta 2007 pa 16.152 evrov, torej se je razlika kljub veliki stopnji rasti Slovenije povečala (po IMD 2008). Podatki o stopnji rasti samo zavajajo, kajti en odstotek BDP Slovenije je nekajkrat manjši od avstrijskega, zato je naša rast 5,8 odstotka enaka avstrijski 2,9 odstotka; to pa vedno pozabimo, ko se hvalimo z našimi visokimi številkami rasti. Obe državi se torej celo oddaljujeta, namesto da bi konvergirali.

Vzrok je v dodani vrednosti v industriji na zaposlenega: slovenska leta 2004 je bila 26.063 in leta 2006 29.025 evrov, avstrijska pa 63.379 oziroma 71.634 evrov; razlika je tako narasla s 37.316 na 42.609 evrov (po Statistik Austria oz. SKEP GZS), kar nazorno kaže slika 1. Razlika v produktivnosti se je v primerjavi z Avstrijo po letu 2004 celo povečala, kar je bila popolnoma prezrta katastrofa, kajti prav ta leta so bila leta hitre rasti in razcveta izvoza. Vendar je bila ta enkratna priložnost slabo izrabljena, nobene rezerve si nismo priborili za slabe čase.

Avstrijska produktivnost se nam vedno bolj izmika. In s tem naša konkurenčnost. Vlada pa se je delala za ta problem gluho, kot da je vse v najlepšem redu. Ničesar ni vlagala v tehnološki preboj, tehnološko agencijo TIA je celo za štiri leta pustila na ledu brez denarja za posredovanje v visokotehnoloških podjetjih, kljub puhlemu govoričenju o pomenu inovacij in raziskav. Ne smemo pa pozabiti, da je bil to za prebivalce krut udarec: razmerje med dodanimi vrednostmi na avstrijskega in slovenskega zaposlenega je bilo leta 2006 2,3; v istem razmerju so tudi bruto plače, razlika med neto plačami pa je še večja, ker so prispevki v Sloveniji precej višji kot v Avstriji. Tu je bistvo slovenske nemoči, šibkih financ, večje revščine in neodpornosti v razmerah krize. Vse napake tehnološke politike se bodo deseterno maščevale v prihajajočih letih. Tudi brez krize bi bili obsojeni na desetletno stagnacijo.

Število patentov EPO se je v Avstriji v letih 2004-2005 povečalo s 171 (na milijon prebivalcev) na 180 (Eurostat), v Sloveniji pa se je (iz neznanih razlogov) zmanjšalo skoraj za polovico s 54 na 29. Tudi to dejstvo ni pri nas nikogar vznemirilo. O tem nismo slišali ničesar na številnih konferencah o inovativnosti, ki se kar vrstijo iz meseca v mesec. Ne zanimajo nas velike nagrade posameznikov, ampak splošno stanje, iz česar bi se morali učiti.

Spregledane in zamolčane zakonitosti

Vlaganje v raziskave in razvoj v gospodarstvu je leta 2004 v Sloveniji dosegalo 0,94 odstotka BDP, leta 2007 0,93 odstotka, v Avstriji pa 1,53 odstotka in je izredno hitro raslo na 1,81 odstotka, torej še enkrat več kot v Sloveniji. Kakšni menedžerji so to, ki v bogatih letih, ko gre podjetjem zelo dobro, nehajo z raziskavami in razvojem za slabe čase? V krizi jih čaka polom! Ker so popolnoma nepripravljeni. V Sloveniji se vlaganje gospodarstva v RiR zmanjšuje, v Avstriji se povečuje devetkrat hitreje, kajti vlada petkrat bolj pomaga podjetjem kot v Sloveniji. Avstrija bo zato leta 2010 res dosegla lizbonski cilj 2 odstotka za gospodarske izdatke za RiR, mi pa še desetletja ne, čeprav smo to hrabro zapisali v Nacionalni raziskovalno-razvojni program (NRRP), kar je požegnala vlada 20. avgusta 2005.

Ta velika razlika je usodno povezana s številom raziskovalcev v gospodarstvu: leta 2004 jih je bilo v Sloveniji 1657 in leta 2007 2637, v Avstriji pa 16.508 oziroma 19.832. V državnem sektorju jih je bilo v Sloveniji leta 2004 1124 in leta 2007 1982, kar je zneslo 75,2 odstotka raziskovalcev v gospodarstvu, v Avstriji pa 1030 oziroma 1448, kar je bilo komaj 7,3 odstotka raziskovalcev v gospodarstvu: to pomeni, da jih je v državnem sektorju v Sloveniji 10,3-krat več na milijon prebivalcev kot v Avstriji. Kaj si mislite ob dejstvu, da se je njihovo število v treh letih povečalo za 76 odstotkov, pa se to v ničemer ni odrazilo pri dodani vrednosti na zaposlenega? Se je pa v Avstriji! Kar pomeni, da so oni znali mnogo bolje izrabiti davkoplačevalski denar.

Iz naših raziskav na Inštitutu za ekonomska raziskovanja IER (leta 2008) vemo, da je dodana vrednost na zaposlenega v vseh državah EU odvisna samo od števila raziskovalcev v gospodarstvu, medtem ko je odvisnost od števila raziskovalcev v vladnem sektorju celo nasprotna. To kaže graf 2 vseh držav EU, Švice in Norveške. O tej sliki bi se moralo našim politikom in ekonomistom še ponoči sanjati, da bi se znebili svojih iluzij in se posvetili resničnim vzvodom napredka, tako kot so se jim v razvitih zahodnih starih članicah EU vseh štirideset let. To se kaže usodno pri iskanju izhoda iz krize, ki je popolnoma napačno in nikamor ne vodi.

Ko se bo število raziskovalcev v gospodarstvu v Sloveniji približalo številu raziskovalcev v Avstriji, se pravi, ko se bo povečalo za 170 odstotkov, bomo imeli avstrijske plače, pa naj vlada daje še tako velike vsote denarja za znanost zunaj gospodarstva, kajti tam učinka na blaginjo prebivalstva ni. To je zakonitost, ki je jeklena in neusmiljena. Glede na ta kriterij se uvrščamo čvrsto med postsocialistične nove članice EU. V Sloveniji ni tega še nihče doumel in iz tega potegnil nujnih konsekvenc. Kar bi štelo med osnovne strateške poteze pravega evropskega državnika. Pričakoval sem, da bo po mojih javnih prepričevanjih Pahor to zapisal v koalicijsko pogodbo, vendar ni o tem ključnem elementu, od katerega je usodno odvisen napredek Slovenije, vsaj doslej še nobenega sledu.

Enako velja tudi za ukrepe, ki bi jih vlada morala brez odlašanja začeti izvajati, da te anomalije odpravi. Zato peljemo v krizo, ki se je vlada ne loteva na ključnih točkah, kjer bi bil učinek največji. Na tem področju vlada še vedno socialistično brezumje. V letu 2006 je bilo v Sloveniji za RiR porabljeno v celoti 243 milijonov evrov na milijon prebivalcev, v Avstriji pa 779,6 milijona evrov, 3,2-krat več. In vendar, če se vprašamo o rezultatih, so ti v Avstriji na dlani, pri nas pa o radikalnih prodorih ni sledu, kar je odgovor na vprašanje, zakaj imamo tolikokrat nižje plače in tako malo patentov. Razkritje je eno samo: ker je v Sloveniji tako pičlo število raziskovalcev v gospodarstvu. Vladni funkcionarji tega niso nikoli odkrito priznali, ampak so se hvalili s splošnimi stvarmi, za katere nima vlada nobenih zaslug: da je visoka razširjenost mobilnih telefonov, da jih ima veliko UMTS itd., kar pa nima nobenega vpliva na dodano vrednost in na plače. Za to so zaslužni ljudje sami.

Kdaj preobrat?

Do preobrata bo prišlo šele tedaj, ko bo vlada z vsemi silami skrbela za povečanje števila raziskovalcev v razvojnih oddelkih podjetij kot prednostnega cilja in s tem povečala njihov inovativno-razvojni potencial. To je dinamit, ki podira stari svet, stare preživete tehnologije, podjetja in izdelke. S tem edinim ukrepom bo dosegla povečanje dodane vrednosti na zaposlenega v gospodarstvu, kar bo povečalo plače vsem zaposlenim v državi, od sodnika do profesorja in novinarja. Edina pot do blaginje vodi preko gospodarstva. To ni danes niti vprašljivo, kajti vse gorje nad prebivalstvo se v tej krizi zgrinja iz gospodarstva.

Manj pa se strinjajo s tem ministri, če jim povemo pogoj: samo preko razvojnih oddelkov gospodarstva. Ti krojijo blaginjo in plače vseh prebivalcev Slovenije. V vseh evropskih in svetovnih državah enako. Kar lepo kažejo korelacijske enačbe vseh držav EU, pred katerimi pa si ministri zatiskajo oči. Tako kot si jih je Janšev minister dr. Zupan, ki je s tem pokopal lizbonsko strategijo za Slovenijo, za katero bomo prihodnjič pokazali obračun, da vidimo, kaj je bilo uresničeno od tega, kar si je zapisala Janševa vlada v lizbonsko strategijo za Slovenijo.

Upam, da je zdaj bolj razumljiva zahteva, ki sem jo naslovil Janši ob njegovem nastopu pred štirimi leti, da mora biti minister za znanost in tehnologijo iz vrst gospodarstva, z menedžerskimi izkušnjami iz industrije, nosilec izpeljanih inovacijskih projektov, široko razgledan po tehnološkorazvojni pokrajini Evrope. Ker ga je izbral iz raziskovalne sfere, človeka, ki ni nikoli videl podjetja v notranjosti, ki se ni nikoli boril za velik posel, je napredek proti evropskim odličnim državam spet odložil v nedogled. Zaradi tega so se do pičice uresničile moje napovedi, kar kažejo prikazane številke. Upajmo, da Pahor ne bo stopal po njegovih stopinjah! Mimogrede: te pogoje izpolnjuje sedanji minister za znanost in tehnologijo kot prvi po desetletjih v samostojni Sloveniji! Pa počakajmo, kaj bo ukrenil!

Dr. Marko Kos